Jedro

Pritožnica je med pravdo odtujila sporno nepremičnino, kot nova lastnica pa se je v zemljiški knjigi vpisala tretjetožnica. Zato je ne glede na določbo 190. člena ZPP prvotožnica izgubila stvarno legitimacijo za vindikacijski zahtevek in bi morala upoštevaje uveljavljeno relevančno teorijo, ko gre za odtujitev na strani tožeče stranke, prilagoditi tožbeni zahtevek in zahtevati izpolnitev v korist tretjetožnice.

Toženca nista mogla priposestvovati nepremičnine v času, ko je bila na njej družbena lastnina.

Ko gre za dvojno prodajo nepremičnine, ima prednost oziroma močnejšo pravico pred prvim kupcem, ki je stvar na podlagi prej sklenjene pogodbe dobil od prodajalca v posest, le tisti zemljiškoknjižni pridobitelj (drugi oziroma kasnejši kupec), ki se je kot lastnik vpisal v dobri veri, da stvar ni bila že prej odtujena prvemu pridobitelju (kupcu). V nasprotnem primeru pa gre za nično razpolaganje. Po ustaljeni sodni praksi gre za kršitev moralnih norm, ko je odsvojitelj že s prvim razpolaganjem izčrpal svoja razpolagalna upravičenja, drugi pridobitelj pa je za prvo razpolaganje vedel ali bi lahko vedel. Nedobroverni pridobitelj mora tako prvemu pridobitelju izstaviti listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo.

Tudi med solastniki je dopustno uveljavljati petitorno varstvo v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba drugotožeče stranke zoper odločitev pod I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. Pritožba tretjetožeče stranke zoper odločitev pod I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. Pritožba prvotožeče stranke zoper odločitev pod I. izreka sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe), kolikor se nanaša na tožbo tožečih strank, sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka ter odločitev o stroških postopka (V. točka izreka odločbe) razveljavijo ter zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek. Nadalje se ugodi tudi pritožbi drugotožeče in tretjetožeče stranke in se razveljavi izpodbijana sodba tudi glede III. točke sodbe in vrne zadeva tudi v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi toženih strank zoper sklep o stroških postopka (V. točka izreka odločbe) se ugodi ter se sklep razveljavi ter vrne zadeva v nov postopek.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na prvotožnico (I. točka izreka), nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta toženi stranki dolžni tožeči stranki B.M.G. izročiti parc. štev. 614/22 ki je vpisana v vl. Štev. …, k.o. Č. in je last tožeče stranke v posest ter se toženi stranki v bodoče prepoveduje kakorkoli posegati v posest nepremičnine (III. točka izreka), ugodilo pa tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in sicer 1.) na ugotovitev, da sta tožeči stranki po nasprotni tožbi A.S. in J. S. Solastnika, in sicer vsak do ½ parc. štev. 614/22, ki v naravi predstavlja njivo 146 m2 in je vpisana v vl. št. .... k.o. Č. ter nadalje tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka B.M.G. tožečima strankama dolžna v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino za vpis lastninske pravice na parc. štev. k.o. Č., v korist vsakega od tožečih strank do 1/2, ker jo bo sicer nadomestila ta sodba. (IV. točka izreka). S sklepom pa je pravdni postopek v delu tožbe in nasprotne tožbe, ki se nanaša na parc. št. 614/21, k.o. Č., ustavilo. O stroških postopka je odločilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep vlagajo pritožbo tožeče stranke, toženi stranki pa izpodbijata le odločitev o stroških postopka.

Tožeče stranke uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne ter toženi stranki naloži plačilo celotnih stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarjajo, da bi morale biti iz izreka sodbe razvidne vse tri tožeče stranke. Ni jasno ali je sodišče odločalo le o zahtevkih vseh ali le o zahtevkih posamičnih strank. Obstoj tretje tožnice je razviden le iz IV. točke izreka. Sodišče naj zato najprej odloči o vseh postavljenih zahtevkih vseh tožnikov. Sodišče je uporabilo napačno pravno podlago, ko se je sklicevalo na 60. člen SPZ, ki se nanaša na premičnine in ne na nepremičnine in zato ta določba ni pomembna. Pogoji za priposestvovanje niso podani, saj nepremičnina ni bila nikoli vpisana v zemljiški knjigi na ime toženih strank. V času obstoja družbene lastnine je bila sporna nepremičnina v družbeni lasti in je zato ni bilo mogoče priposestvovati. Prav tako nepremičnine toženi stranki nista priposestvovali po prehodu na sistem zasebne lastnine, saj sta vedeli, da je lastnik nepremičnine postala tožeča stranka, kar izključuje dobro vero. Tožeča stranka je obširno pojasnila, zakaj tožena stranka ni bila dobroverna posestnica spornih nepremičnin. Celo prva tožnica je, zaslišana kot stranka, priznala, „...da ni bilo sporov v zvezi s tem zemljiščem, dokler ni Č. A. še enkrat to zemljišče prodal V.. Potem pa je prišlo do razbijanja in sporov“. Pravne posledice dvojne prodaje so jasne. Lastninsko pravico pridobi tisti, ki se vknjiži v zemljiško knjigo. Tožena stranka pa je priznala trditve tožeče stranke, da glede lastništva te nepremičnine ni bila v dobri veri, saj so že od nakupa te nepremičnine s strani tožeče stranke obstajali spori glede njene uporabe zaradi prilastitvenih apetitov tožene stranke. Prva toženka se je zaslišana kot stranka obširno razgovorila o težavah s tožečo stranko ter priznala, da ji je tožnica na sporni parceli „pulila zelenjavo“, tega pa ni počela na drugi parceli št. 614/11 v lasti tožene stranke, ki med strankama nikoli ni bila sporna. Tudi drugi toženec je priznal, da je vsaj od leta 2000 dalje vedel, da je zemljiškoknjižna lastnica spornega zemljišča tožeča stranka. Jasno pa je, da bi vsaj ob majhni skrbnosti lahko obe toženi stranki že kadarkoli prej preverili lastništvo spornega zemljišča v zemljiški knjigi. Spor pravdnih strank sta prepričljivo potrdili priči S.K. in K.K. vendar se sodišče do njunih izpovedb ni opredelilo. Istovrstne spore pa sta potrdili tudi priči toženih strank F.K. in R.S. Prvi je celo potrdil slabo vero tožencev od leta 1997 oz. 1999 dalje, ko je „J. povedal, da je dobil nekaj, da je nastal nek spor“. Tožena stranka ni dokazala svoje izključne posesti spornih nepremičnin in so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje nepravilne in neobrazložene. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje sporno dejstvo ugotavljalo v korist tistega, ki to dejstvo zatrjuje in ga je dolžan dokazati – pri tem pa se je oprlo samo na izpoved drugega toženca in njegovega prijatelja g. K. (priznala sta, da sta si vzajemno pomagala). Priča K. nedvomno ne more pričati o mirni in izključni posesti, ob drugačni izpovedi že naštetih drugih prič (K.), ki poleg tega s tožečo stranko niso povezane. Zahtevku bi lahko bilo ugodeno le ob hkratnem izpodbijanju pravnih poslov, ki so bili podlaga vknjižbi, pri čemer je potrebno upoštevati še nujno sosoporništvo vseh pogodbenih strank v takem primeru. Ustrezni zahtevki niso bili postavljeni oziroma o njih ni bilo odločeno. Nadalje gre tudi za celotno vknjiženo nepremičnino. Sklicuje se na sodbo VSL I Cp 1600/2008. Sodišče tudi ni odločilo o zahtevku za priposestvovanje druge nepremičnine. Ker pa manjkajo razlogi, tudi pisanje pritožbe ni možno.

Tožena stranka izpodbija le stroškovno odločitev. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter toženi stranki po nasprotni tožbi v plačilo naloži pravdne stroške tožeče stranke po nasprotni tožbi. Očita, da je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, neobrazložena in se ne da preizkusiti. Ker je v pravdi uspela s pretežnim delom zahtevka, je upravičena do povrnitve stroškov postopka.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožečih strank in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno nedovoljena, delno utemeljena, delno pa neutemeljena, kot je razvidno iz izreka te pritožbene odločbe.

- glede zavrženja pritožb Ni sicer utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenih zahtevkih vseh tožečih strank. V uvodu izpodbijane sodbe sicer ni zapisa imen vseh tožečih strank, vendar pa gre za očitno pisno napako, ki jo bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka moralo odpraviti na podlagi popravnega sklepa (328. člen ZPP).Tako iz samega izreka kot tudi iz razlogov izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je prvostopno sodišče presojalo tožbene zahtevke vseh v izreku oz. razlogih izpodbijane sodbe navedenih tožečih strank in sta navedbi drugotožeče in tretjetožeče stranke izpadli zgolj v uvodu sodbe.

Z odločitvijo pod I. izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožnice. Glede tega tožbenega zahtevka drugo tožnik in tretjetožeča stranka nimata statusa stranke v postopku niti položaja sosporniškega ali stranskega intervenienta. Drugotožnik ni bil in ni lastnik parcele št. 614/22, na katerega se nanaša ta tožbeni zahtevek, tretjetožnica pa je sicer postala lastnica te parcele med pravdo, vendar pa svoj interes v tem postopku uveljavlja s svojim tožbenim zahtevkom, vsebinsko sicer identičnim kot je prvotožničin. V tem delu se tako odločitev sodišča prve stopnje nanju ne nanaša. Zato drugotožnik in tretjetožnica nista niti procesno legitimirana za vložitev pritožbe v tem delu, prav tako pa tudi ne izkazujeta pravnega interesa za pritožbo in je sodišče druge stopnje moralo pritožbo v teh delih zavreči (1. in 4. odstavek 343. člena ZPP). Enako velja glede pritožbe drugotožnika glede odločitve pod III. točko izreka sodbe (ki se prav tako nanaša na omenjeno parcelo). Tudi v tem delu pritožnik ne nastopa kot stranka niti nima položaja intervenienta, kot tudi ne izkazuje pritožbenega interesa iz že navedenih razlogov.

-glede parcele 614/22 Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo prvotožničin vindikacijski zahtevek, je materialno pravno pravilna. Prvotožnica je med postopkom odtujila sporno nepremičnino, kot nova lastnica pa se je v zemljiški knjigi vpisala tretjetožnica. Zato je ne glede na določbo 190. člena ZPP prvotožnica izgubila stvarno legitimacijo za ta zahtevek in bi morala upoštevaje uveljavljeno relevančno teorijo, ko gre za odtujitev na strani tožeče stranke, prilagoditi tožbeni zahtevek in zahtevati spolnitev v korist tretjetožnice (1); to potrebno aktivnost pa je sicer nadomestila tretjetožnica z uveljavljanjem svojega vsebinsko enakega tožbenega zahtevka (glej odločitev pod III. točko izreka prvostopne odločbe). Zato je moralo sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo prvotožnice ob opravljenem uradnem procesnem in materialno pravnem preizkusu zavrniti in potrditi v tem delu izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa se drugotožnik in tretjetožnica pritožujeta zoper odločitev pod III. točko prvostopne sodbe, s katero izpodbijata odločitev o zavrnitvi njunega vindikacijskega zahtevka glede navedene parcele št. 614/22, kot je tudi utemeljena pritožba tožečih strank, ki se nanaša na odločitev pod IV. točko izreka sodbe (ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožencev na ugotovitev lastninske pravice na tej parceli ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine zoper vse tožnike). Pritožniki najprej utemeljeno opozarjajo, da toženca nista mogla priposestvovati nepremičnine v času, ko je bila ta v družbeni lastnini (glej določbo 55. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 6/80; ZTLR). Prav tako tudi nista mogla biti v dobri veri, da sta lastnika, saj se na podlagi pogodbe niti nista niti se nista mogla vpisati v zemljiški knjigi kot lastnika (prodana jima je bila sicer pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini) in sta torej vedela, da nista pridobila lastninske pravice na podlagi pravnega posla na podlagi vpisa v zemljiški knjigi, ki je predstavljala oziroma predstavlja pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na nepremičnini (glej določbo 33. člena tedaj veljavnega ZTLR) (2). Njun zahtevek pa bi bil lahko utemeljen na drugi dejanski in pravni podlagi, katero pa prav tako zatrjujeta. Namreč v primeru, kakršen je sporni - ko gre za dvojno prodajo nepremičnine, ima prednost oziroma močnejšo pravico pred prvim kupcem, ki je stvar na podlagi prej sklenjene pogodbe dobil od prodajalca v posest, le tisti zemljiškoknjižni pridobitelj (drugi oziroma kasnejši kupec), ki se je kot lastnik vpisal v dobri veri, da stvar ni bila že prej odtujena prvemu pridobitelju (kupcu). V nasprotnem primeru pa gre za nično razpolaganje, na katerega se sklicujeta toženca, torej za nični pozneje sklenjeni pravni posel za isto nepremičnino drugemu nepoštenemu pridobitelju, ki je za prvo prodajo vedel oz. bi zanjo moral vedeti, pa je kljub temu sklenil pravni posel in se na njegovi podlagi vknjižil. Po ustaljeni sodni praksi gre za kršitev moralnih norm, ko je odsvojitelj že s prvim razpolaganjem izčrpal svoja razpolagalna upravičenja, drugi pridobitelj pa je za prvo razpolaganje vedel ali bi lahko vedel (3). Nedobroverni pridobitelj mora tako prvemu pridobitelju izstaviti listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo. V enakem položaju pa je lahko mutatis mutandis na podlagi nanizanih materialnopravnih izhodišč tudi naslednji nedobroverni (tretji) pridobitelj (v konkretnem primeru tretjetožnica), če se seveda izkaže, da je vedel ali bi ob potrebni skrbnosti lahko vedel, da gre za opisano „dvojno prodajo“ ali če je celo sklenil posel zato, da bi izigral oziroma oškodoval prvega pridobitelja, kot v konkretnem primeru glede prvotožnice in tretjetožnice v zvezi s sklenjeno darilno pogodbo trdita toženca. V opisanih smereh pa sodišče prve stopnje ni razčiščevalo zatrjevanih okoliščin.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (zmotne presoje, da sta toženca pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja), ki je povzročila pomanjkljivosti pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev (morebitna slaba vera prvotožnice in tretjetožnice v času sklenitve pogodb – kupoprodajne z dne 1.12.1995 in darilne z dne 22.8.1997 oziroma vpisu tretjetožnice v zemljiško knjigo, kar vse vsebinsko v nasprotni tožbi oz. svojih vlogah zatrjujeta toženca), ugoditi pritožbi v tem delu ter razveljaviti v tem delu sodbo sodišča prve stopnje ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen praktično ves zgoraj nanizani dejansko-pravni sklop odločilnih spornih vprašanj in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin, oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (4).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi ponujenih dokazov še ugotavljati ali sta bili tožnici v slabi veri v zgoraj navedenih smereh. Odločilno bo torej, ali bosta toženca lahko izpodbila domnevo dobrovernosti tožnic, na katero se ti smiselno sklicujeta tudi še v pritožbi. Glede na pritožbene navedbe pa sicer pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da upoštevajoč že navedeno sodno prakso (glej predvsem sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. štev. II Ips 215/1986) ni potrebno uveljavljati tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pravnih poslov kasnejših pridobiteljev in tudi ne gre za nujno sosporništvo, ko bi moral biti tožen tudi nepošteni odsvojitelj, da bi bila tožena prava stranka. Zadostuje, da sodišče v okviru materialnopravne presoje reši to vprašanje kot predhodno vprašanje (z učinkom za ta spor) – torej ali gre ob morebitni nedobrovernosti prvotožnice in tretjetožnice (pri čemer je za izpodbijanje domneve o njuni dobrovernosti dokazno breme na strani tožencev) za nični – omenjeno kupoprodajno (sklenjeno med prodajalcem in prvotožnico ) in omenjeno darilno pogodbo (kasneje sklenjeno med prvotožnico in tretjetožnico).

-glede parcele 614/21 Ni nadalje tudi pravilna odločitev, kolikor se nanaša na II. točko izreka prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje je nepravilno odreklo sodno varstvo v pravdnem postopku zahtevkom pravdnih strank, kolikor se nanašajo na drugo parcelo – 614/21 in v tem delu pravdni postopek ustavilo ter odločilo, da se bo postopek nadaljeval v nepravdnem postopku. Tudi med solastniki je namreč dopustno uveljavljati petitorno varstvo v pravdnem postopku. V konkretnem primeru namreč ne gre zgolj za sporno razmerje v smislu določbe 112. člena ZNP, ker se solastniki ne morejo sporazumeti o uporabi stvari (ureditev razmerij med solastniki), temveč prvenstveno za spor o tem ali imajo tožniki sploh pravico do uporabe te nepremičnine. Upoštevaje nasprotne tožbene zahtevke tožencev v tem delu, le ta tožnikom namreč celo odrekata solastninsko pravico na stvari, saj se sklicujeta na svojo izključno pravico, pridobljeno na podlagi priposestvovanja in zato parcele nočeta izročiti v souporabo oziroma soposest tudi tožnikom. Sporno razmerje ima torej prvenstveno stvarnopravni značaj. Ali še drugače pojasnjeno: Tožeče stranke z vindikacijskim zahtevkom zahtevajo izročitev sporne nepremičnine v posest upoštevaje njihov solastninski delež. Svoj zahtevek torej uveljavljajo na podlagi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem ima solastnik tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari, torej tudi v razmerju do drugega solastnika (5). Zato je v tem delu storjena s pritožbo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 21. členom ZPP, saj je nepravilna uporaba te določbe vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je moralo sodišče druge stopnje razveljaviti izpodbijani sklep ter vrniti zadevo v tem delu, kolikor se nanaša na tožbene zahtevke tožečih strank v nov postopek, saj glede na to, da v zvezi s temi tožbenimi zahtevki sodišče prve stopnje sploh še ni meritorno odločalo, takšne odločitve na podlagi predhodno izvedenega dokaznega postopka ni moglo prvič izdati šele na pritožbeni stopnji, torej te procesne kršitve ni moglo samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP). Ker toženca nista vložila pritožbe zoper ta del prvostopne odločbe, sodišče druge stopnje ni smelo v celoti razveljaviti izpodbijani sklep, torej ne tudi v delu, ki se nanaša na njune zahtevke. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o teh tožbenih zahtevkih tožečih strank meritorno odločati.

Posledica razveljavitve dela izpodbijane določbe je tudi razveljavitev stroškovne odločitve in sicer tako na podlagi pritožbe tožečih strank kot na podlagi pritožbe toženih strank, ki uveljavljata pritožbo sicer zgolj zoper stroškovni del, ker dosežen uspeh ni ustrezno odražen v odločitvi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej tudi v dr. L. Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151 - 305. člen)“, Uradni list in GV založba; Ljubljana 2006, stran 234; v tem delu avtor komentarja: dr. A. Galič.

(2) Glej tudi v teoriji: dr. M. Juhart in drugi: „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 266-267; v tem delu avtor komentarja dr. M. Tratnik. Gre tudi za problematiko izvenknjižnega priposestvovanja. Avtor meni, da v primeru, ko je – kot v spornem primeru – priposestvovalec pridobil posest na pravnoposlovni podlagi, se za dobrovernost praviloma zahteva vpis v zemljiško knjigo, pri čemer so od tega pravila sicer mogoče izjeme, vendar pa le v primeru, ko razlogov za to, da pridobitev ni bila vpisana, ne bo mogoče pripisati pridobitelju (na primer prodajalec se preseli v tujino, še preden je izdal zemljiškoknjižno dovolilo).

(3) Glej o tem v sodni praksi na primer : Sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. štev. II Ips 215/1986, z dne 6.11.1986, Sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. štev. II Ips 66/90, z dne 31.5.1990 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. štev. II Ips 137/2005, z dne 18.1.2007 (objavljene v elektronski bazi SOVS)..

(4) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.

(5) Glej o tem v sodni praksi na primer: Sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 863/2008, z dne 12.9.2008 (objavljena v elektronski bazi : SOVS). Takšno medsebojno stvarnopravno varstvo pa je dalo v svoji odločbi tudi Ustavno sodišče RS celo skupnim lastnikom (bivšim zakoncem) - glej odločbo Up-2155/08 (objavljeno v elektronski bazi USTA). Glej tudi v teoriji: dr. M. Juhart in drugi: „Stvarnopravni zakonik s komentarjem“, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 506;