Jedro

Šele po izstavitvi obračuna, če je le-ta urejen v roku 8 dni po zaključku dela, sicer pa v primernem roku po tem, ko je delo po sklenjeni mandatni pogodbi opredeljeno, lahko govorimo o tem, da ima tožnik pravico terjati vračilo preveč plačanega avansa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženi Z. S. dolžan plačati tožeči stranki M. B. glavnico 9.204,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2000 do plačila ter stroške pravdnega postopka z obrestmi, v celoti zavrnilo. Pod točko II. je tožeči stranki še naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 1.018,46 EUR z obrestmi v primeru zamude.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v nov postopek. Predlaga še, da pritožbeno sodišče razpiše glavno obravnavo. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je pooblastilno razmerje med pravdnima strankama prenehalo najkasneje 11.12.2000. V zvezi s tem opozarja, da sta pravdni stranki podpisali več pooblastil oziroma sklenili več mandatnih razmerij (dodatno še za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in za vložitev ustavne pritožbe), poleg tega pa je tožena stranka po 8.6.2000 in po 11.12.2000 tožečo še naprej zastopala oziroma jo zagovarjala in nudila tožeči stranki pravno svetovanje v kazensko-preiskovalnem postopku in kazenskem postopku, kar izhaja iz listin v spisu. Tožena stranka je poleg tega zastopala tožečo stranko tudi kot zakonitega zastopnika družbe A... d.o.o. v davčnih postopkih. Tožeča stranka opozarja tudi na dopis tožene stranke z dne 13.1.2003, ki je bil poslan odvetnici M. Š., ko ji tožena stranka sporoča, da kazensko preiskovalna zadeva še ni zaključena in se nahaja na Višjem sodišču v Ljubljani. Sporoča tudi, da se bo o stroških postopka, kot tudi o vrnitvi premičnin odločalo po tem, ko bo zadeva pravnomočna. V nadaljevanju tožena stranka zatrjuje, da bo tožniku izstavila račun, ko bo zadeva zaključena. Iz tega dopisa je brez dvoma možno zaključiti, da tožena stranka šteje, da mandatno razmerje med njima obstoji in da tudi naročilo ni v celoti izvršeno. Ker je tožeča stranka toženi popolnoma zaupala, je čakala na ustrezen sklep sodišča o ustavitvi kazenskega postopka in na obračun odvetniških storitev in je zato z dopisom 1.4.2006, ki ga je poslala odvetnikoma Z. S. in M. Č. zahtevala pripravo obračuna stroškov. Tožena stranka vse do začetka tega spora, nikoli ni trdila, da bi mandatno razmerje med njima prenehalo 8.6.2000. Tožnik tudi ni vedel, da je pooblastilno razmerje prenehalo in to zgolj zato, ker je v zadevi angažiral pooblaščenko, odvetnico M. Š.. Pravdni stranki namreč za kasnejša svetovanja nista sklenili posebnega pooblastilnega razmerja, ampak je toženec vse navedeno opravil na podlagi prvotno danega pooblastila in prvotno sklenjenega pooblastilnega razmerja, za katerega sodišče neutemeljeno zaključuje, da je prenehalo. Iz izpodbijane sodbe pa istočasno ne izhaja, na podlagi česa je toženec opravljal nadaljnja svetovanja, ki mu jih je sodišče priznalo. Zastaranje je po mnenju tožeče stranke lahko začelo teči šele 1.4.2006, to je po tem, ko je bil pravnomočno zaključen kazenski postopek.

Tudi v primeru, če bi bilo stališče, da je pooblastilno razmerje med pravdnima strankama prenehalo z dnem, kot izhaja iz obrazložitve sodbe pravilno, pa je sodišče spregledalo vsebino in pomen dopisa toženca z dne 13.1.2003, s katerim se je tožnik strinjal. Gre namreč za dogovor o drugačnem roku izpolnitve, kar pomeni, da je tudi zastaranje lahko začelo teči šele po tem, ko je po dogovoru obveznost zapadla in so bila izvršena vsa opravila odvetnika. Ker toženec po zaključku kazenskega postopka ni priglasil stroškov v kazenskem postopku (v roku 3 mesecev), je zastaralni rok lahko začel teči šele po 9.7. 2006, ko je iztekel tudi ta rok. Toženec je s sklenjeno mandatno pogodbo prevzel več obveznosti in opravil, ne zgolj samo zagovor tožnika v kazensko preiskovalni zadevi. Ugotovitev obsega dogovorjenih in opravljenih odvetniških storitev je predhodno vprašanje v tej pravdi, saj ni res, da bi izpolnitev pogodbe postala nemogoča. Tožena stranka naj bi po dogovoru izvršila vsa opravila v Kpr 71/98 vključno s tem, da bo ob zaključku kazenskega postopka priglasila povračilo stroškov nastalih obdolžencu oziroma tožniku in zahtevala vrnitev njemu zaseženih premičnin in izdelala obračun.

Terjatev tožnika do toženca je zato, upoštevajoč dogovor s tožencem z dne 13.1.2003, dospela, ko je bila kazenska zadeva pravnomočno zaključena (30.3.2006). Zastaralni rok pa je začel teči šele po dnevu, ko bi račun moral biti izstavljen, torej po 9.7.2006 in se do vložitve tožbe še ni iztekel. Tožnik nadalje zatrjuje, da bi bilo potrebno konkretni primer, če bi sodišče menilo, da ni šlo za sporazum o kasnejšem roku izpolnitve, obravnavati drugače zaradi zavajanja tožnika, pri čemer gre pri tožencu za odvetnika, to je osebo, ki je vredna zaupanja. Pri tem tožnik opozarja na kršitve določil Zakona o odvetništvu in Odvetniške tarife.

Tožena stranka vse do vložitve pripravljalne vloge z dne 13.10.2008 ni specificirala opravljenih odvetniških storitev in tudi ni vložila pri pristojnem Okrožnem sodišču v Kranju, opr. št. Kpr 71/98 zahteve za povračilo stroškov in ni zahtevala vračila zaseženih predmetov. S takšnim ravnanjem je kršila sklenjeno mandatno pogodbo in tožniku nedvomno povzročila veliko premoženjsko škodo. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da računa tožene stranke z dne 13.9.2001 ni prejela in ga zato tudi ni mogla zavrniti. Ves čas je tudi zatrjevala, da gre za ponarejen račun. K pritožbi sedaj vlaga nov pisni dokaz in sicer račun tožene stranke štev. 116/2001 z dne 29.4.2002 v skupnem znesku 148.320,00 SIT, ki ga je tožena stranka izstavila družbi A... d.o.o., z dokazom o plačilu. Tožena stranka tega dokaza ni mogla prej predložiti, ker zanj ni vedela. Ko je pregledovala obsežno dokumentacijo podjetja, ki je arhivirana tudi pri pogodbeni računovodski družbi Ar... d.o.o., je po naključju naletela nanj. S tem tožeča stranka dodatno dokazuje, da je sporni račun ponarejen in toženi stranki nedvomno ni verjeti, da je ta račun izstavila in ga poslala tožeči stranki. Ker tožena stranka v skladu z zakonom mora izstaviti obračun oziroma račun, kar pa tožena ni storila, zastaralni rok sploh ni mogel začeti teči. Tožena stranka je poleg tega svoj dolg pripoznala z dopisom z dne 13.1.2003 kot tudi na sestanku dne 6.6.2006, pa tudi v svoji prvi pripravljalni vlogi z jasno in nedvoumno specifikacijo in vrednotenjem del, ki jih je izvršila. Iz obrazložitve sodbe je razumeti, da sodišče dopis z dne 13.1.2003 šteje kot pretrganje zastaranja. Tega pa ne stori v zvezi s sestankom z dne 6.6.2006. Takšno stališče je nepravilno, saj je splošno sprejeto stališče, da v primeru, če dolžnik višine ne določi, temelj obveznosti pa je določen in nesporen, kot v konkretnem primeru, s tem pripozna celotno višino dolga. Ker sta se tožnik in toženec na sestanku 6.6.2006 pogovarjala o tem, da mu bo toženec naredil obračun storitev in ga nato poklical, je toženec torej z izjavo in konkludentnimi ravnanji pripoznal svoj dolg v celoti in se ga zavezal izpolniti. V posledici tega je prišlo do pretrganja zastaranja. Tožnik se o višini toženčevega dolga s tožencem tudi ni mogel pogovarjati, saj od toženca ni nikoli prejel obračuna opravljenih odvetniških storitev, da bi vedel, koliko lahko od njega terja. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da zahteva zmanjšanje plačila za delo v skladu s 3. odstavkom 762. člena, ker je bilo v naprej dogovorjeno plačilo v očitnem nesorazmerju z opravljenimi storitvami.

Tožeča stranka je uveljavljala vtoževani znesek tudi kot odškodnino zaradi toženčeve kršitve mandatne pogodbe, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Tako toženec še do danes ni podal končnega obračuna in tudi ni obračunal prejetega predujma, prav tako ni dal korektnega in strokovnega računa o opravljenem poslu pravnega zastopanja, ni ji poročal o stanju poslov, opustil pa je tudi vložitev zahteve do povračila stroškov zagovora in vračila zaseženih premičnin. Tožena stranka ji je kot odvetnik povzročila veliko premoženjsko škodo, najmanj v višini vtoževanega zneska in neupravičeno zaseženih premičnin. Zaključek sodišča, da je zahtevek zastaran tudi v primeru, v kolikor bi šlo pri sporni terjatvi za odškodninski zahtevek, je nepravilen. Tožnik je zatrjeval, da je bila škoda povzročena s storitvijo kaznivih dejanj in sicer goljufije, zlorabe zaupanja in ponarejanja listin in je zato potrebno upoštevati daljše zastaralne roke, ki veljajo v kazenskem postopku za kazenski pregon. Sodišče bi moralo ob taki trditveni podlagi kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoj zatrjevanih kaznivih dejanj.

Tožnik nasprotuje tudi izračunu sodišča, ki se nanaša na višino zahtevka, ki bi mu ugodilo, če terjatev ne bi bila zastarana. Ker je tožnik na zahtevo toženca plačal predujem, se obračuna vrednost odvetniške točke na dan plačila predujma, to je na dan 29.5.2000, to je po 90,00 SIT. Nobena storitev se ne obračuna po vrednosti točke v višini 100,00 SIT, kot to zmotno stori sodišče. Tožnik je po avansnem računu z dne 24.5.2000 vplačal 23.374 odvetniških točk plus DDV. Tožnik je tožencu priznal 2.777,77 odvetniških točk. Sodišče je nepravilno toženi stranki priznalo storitve, ki jih je opravila 12.9.2002 ali kasneje, priznalo pa je tudi stroške, ki naj bi jih tožena stranka imela v zvezi s preučevanjem sklepa z dne 26.8.2002, kar je absurdno. Pritožnik zato zahteva vračilo celotnega vtoževanega zneska s pripadki.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka z obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru kot pravilne ocenjuje ugotovitve sodišča glede dejanskega stanja in nato tudi pravne zaključke sodišča, ki se nanašajo na sklenitev mandatne pogodbe, izstavitev avansnega računa, sklep preiskovalne sodnice in posledično, da je izpolnitev iz mandatne pogodbe postala nemogoča in da je zato prenehala veljati najpozneje 11.12.2000, ko je tožnik z jasno izjavo razdrl pogodbo oziroma od nje odstopil in je to povzročilo nastanek tožnikove kondikcijske terjatve.

Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da tožnik s poznejšimi dopisi tožencu ni povzročil pretrganja zastaranja terjatve. Tožnik dopisu z dne 13.1.2003 pripisuje vsebino, ki je sploh nima. Toženec v njem trdi, da je v konkretnem primeru za tožnika storil veliko več, kot to izhaja iz avansnega računa. Iz te in naslednje izjave je možno sklepati, da toženec napoveduje izstavitev računa za dodatno plačilo za tista dejanja, ki jih je opredelil z besedami, da je storil veliko več kot to izhaja iz avansnega računa, ne pa da priznava, da bi bil kaj dolžan tožniku. Morebitna kršitev odvetnikove obveznosti, da izvrši obračun svojih storitev, nima vpliva na tek zastaranja terjatve iz naslova vrnitve preplačila za odvetniške storitve. Po tem stališču zastaranje ne bi nikoli začelo teči, če odvetnik ne bi izstavil stranki končnega obračuna. Pritožba poskuša ustvariti zmedo z navedbami, da je bilo med pravdnima strankama sklenjenih več mandatnih pogodb, ki naj bi še veljale, bili sta le dve. Prva je za konkretni kazenski postopek in je prenehala veljati najpozneje 11.12.2000, druga pa za zastopanje v postopku po ustavni pritožbi pred ustavnim sodiščem, ki je prenehalo z dnem, ko je bilo o pritožbi odločeno. Pravilen je sklep sodišča, da ne more v pravdnem postopku ugotavljati, da je toženec storil kazniva dejanja, ki mu jih očita tožnik, saj za to ni pristojno. Pritožnik je prekludiran z navedbami in dokaznim predlogom glede računa štev. 116/2001, saj gre za račun iz njegove sfere in bi ga lahko predložil pred zaključkom glavne obravnave. Dejstvo, da dva računa, ki sta bila izstavljena različnim subjektom, nosita isto številko, čeprav izvirata iz različnih let, nič ne dokazuje. Toženec pri sodišču ni vložil zahtevka za povračilo stroškov in vrnitev zaseženih predmetov v kazenskih zadevah Kpr 71/98 in K 176/2005, ker za to ni bil pooblaščen. V času, ko je tožnik pridobil pravico postaviti te zahtevke, toženec ni bil njegov zagovornik, posebnih pooblastil za ta opravila pa ni dobil. Pritožbene navedbe o teh toženčevih opustitvah so glede na postavljeni tožbeni zahtevek tudi irelevantne, saj se ne zahteva povračilo teh stroškov, niti nadomestilo vrednosti zaseženih predmetov, ampak vračilo prejetega predujma z mandatne pogodbe. Prav tako ni točna pritožbena trditev, da naj bi toženec pripoznal dolg oziroma terjatev na sestanku s tožnikom z dne 6.6.2006. Toženčeva obveznost je bila tega dne že zastarana in pripoznava te obveznosti, ki bi pomenila toženčevo odpoved zastaranju, bi bila veljavna samo, če bi bila podana v pisni obliki. Vse ostale pritožbene navedbe so neresnične ali pravno nepomembne. Tožena stranka tudi meni, da razpis pritožbene obravnave ni potreben.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nekritično sledilo toženčevi pravni opredelitvi, da je s pravnomočnostjo sklepa preiskovalne sodnice, to je z 8.6. 2000, postala izpolnitev mandatne pogodbe nemogoča, saj namena pogodbe ni bilo mogoče doseči oziroma opredelitvi, da je z tožnikovo izjavo z dne 11.12. 2000 odpadla pravna podlaga in je zato šteti dan po podaji te izjave za razdrtje pogodbe. V posledici te kršitve je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo za kakšen obseg del sta se pravdni stranki dogovorili z sklenjeno mandatno pogodbo in kdaj je tožena stranka v celoti izvršila vsa opravila izhajajoča iz pooblastilnega razmerja, kar so odločilna dejstva za odločitev v tej zadevi.

Sodišče prve stopnje je pri pravni opredelitvi spornega razmerja spregledalo splošno znano dejstvo, da mandatna pogodba med odvetnikom in stranko običajno ne obsega zgolj golega zastopanja v sodnem postopku, ampak zajema tudi druga opravila, to je razgovore in svetovanja v zvezi z zadevo in medsebojno obveščanje, lahko pa seveda tudi kaj drugega za kar se stranki dogovorita in v tej smeri sploh ni presojalo trditvene podlage in dokazov, ki jih je izvedlo. V konkretni zadevi tožnik že ves čas postopka zatrjuje, da ga je toženec tudi po tem, ko je bil izdan sklep preiskovalne sodnice in je ta sklep 8.6.2000 postal pravnomočen, pa tudi po tem, ko je sam prvič zahteval vračilo avansa, to je po 11.12.2000, še naprej zastopal, saj je z njim vršil razgovore, zanj je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in ustavno pritožbo, brez novega pooblastila pa je pripravljal tudi dopise in opravljal drugo delo v zvezi to kazensko-preiskovalno zadevo (glej pripravljalno vlogo tožnika z dne 30.10. 2008, l. št. 46), kar kaže na to, da sta se pravdni stranki ob sklenitvi mandatne pogodbe dogovorili za tak običajen obseg dela. Toženec je sicer v svojih vlogah trdil, da temu ni tako in da se je pogodba nanašala izključno na zastopanje v samem postopku, vendar pa je istočasno v specifikaciji svojih storitev (do plačila katerih naj bi bil upravičen iz plačanega avansa, ki je bil dan za delo po sklenjeni mandatni pogodbi z dne 15.5.2000 !) navedel opravila (in predložil tudi dokazila, da jih je dejansko opravil), ki se vsa nanašajo na zadevo Kpr 71/98 oz. Kpr 8/2002 (gre za novo opr. št. zadeve po izločitvi iz spisa Kpr 71/98). Sam jih sicer imenuje pravno svetovanje, sebe pa tožnikovega svetovalca, vendar pa ne pove na kakšni podlagi jih je za tožnika opravil, če je prvotno sklenjena mandatna pogodba prenehala in po njegovih trditvah nova ni bila sklenjena.

Ob takšni trditveni podlagi in ob tem, da se je dejstvo, da je toženec za tožnika delal še po tem, ko naj bi pogodba prenehala veljati (oziroma, ko naj bi tožnik od nje odstopil), izkazalo po izvedenem dokaznem postopku za resnično, kar je ugotovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi, bi moralo kot pravno podlago uporabiti določila ZOR, ki se nanašajo na mandatno pogodbo (749 - 770. člen ZOR), posebej tudi 762. člen , ki se nanaša na plačilo in delno izpolnitev naročila ter splošno določilo 2.odst. 137. člena ZOR, ki govori o delni nemožnosti izpolnitve. Da do odstopa od pogodbe s strani tožnika, ne glede na to, da je zahteval vračilo avansa, očitno ni prišlo, kažejo že dejanske trditve obeh strank in doslej ugotovljena in s strani pravdnih strank neizpodbijana dejstva o tem, kaj je toženec za tožnika delal in kar mu obračunava iz plačanega avansa.

Glede na to, da je toženec podal ugovor zastaranja, bo v ponovljenem postopku sodišče moralo ugotoviti še dejstva, ki jih doslej zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in na podlagi katerih bo nato lahko z uporabo 361. člena ZOR pravilno ugotovilo, kdaj je zastaranje začelo teči in ali je zastaralni rok že potekel do vložitve tožbe, upoštevajoč pri tem tudi 387. člen ZOR, ki govori o pretrganju zastaranja s pripoznavo dolga.

Po 762. členu ZOR, če ni drugače dogovorjeno, naročitelj plača prevzemniku naročila po opravljenem poslu. Tudi po 2. členu Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95 z kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), ki je veljala v času, ko je bila sklenjena sporna mandatna pogodba in na katerega utemeljeno opozarja tudi pritožba, je odvetnik obračunal odvetniško storitev najkasneje 8. dan po tem, ko je bila storitev opravljena, to pa je, ko je v celoti izvršil vsa opravila, izhajajoča iz pooblastilnega razmerja. Glede na to, da je odvetnik na podlagi 758. člena ZOR in že citirane Odvetniške tarife lahko zahteval tudi plačilo akontacije (kar se je zgodilo tudi v konkretni zadevi), je jasno, da se akontacija lahko upošteva (poračuna) šele ob tem obračunu. Šele takrat, torej po izstavitvi obračuna, če je le ta narejen v roku 8 dni po zaključku dela, sicer pa v primernem roku, po tem, ko je toženec v celoti opravil delo na podlagi sklenjene mandatne pogodbe, lahko govorimo o tem, da je imel tožnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, to je zahtevati vračilo preveč plačanega avansa. Šele takrat je zato lahko prišlo do začetka teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje bo zato v novem postopku moralo z dodatnim zaslišanjem strank in dodatno oceno ostalih izvedenih dokazov ugotoviti predvsem to, za kakšen obseg del sta se pravdni stranki dogovorili z mandatno pogodbo in kdaj je bilo to delo v celoti zaključeno, nato pa, če bo to seveda potrebno, zavzeti tudi stališče o tožnikovi trditvi, da je toženec z dopisom z dne 13.1.2002 in na sestanku z dne 6. 6. 2006 pripoznal dolg in s tem pretrgal tek zastaralnega roka ter v zadevi ponovno odločiti.

Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da način obračuna opravljenega dela in poračuna z plačano akontacijo ni pravilen. Glede na to, da je bila akontacija plačana v letu 2000, je potrebno vse opravljene storitve obračunati po vrednosti točke na dan plačane akontacije, saj le na tak način tožnik ni neupravičeno prikrajšan.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v okviru pravdnega postopka kot predhodno vprašanje ugotoviti ali je toženec storil kazniva dejanja, ki mu jih očita tožnik. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moralo biti kaznivo dejanje, ki ima za posledico daljši zastaralni rok za odškodninski zahtevek, ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča in da so izjeme od tega pravila, ko lahko pravdno sodišče samo ugotavlja, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, dopustne le v izjemnih primerih. Kot je ugotovilo sodišče v sodbi, kazenski postopek zoper toženca sploh ni bil uveden, oziroma sploh ni bila podana kazenska ovadba. ZPP v 13. členu res dopušča, da lahko pravdno sodišče v primeru, če je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Ravno ta omejitev pa je glede tega vprašanja pomembna. Po Zakonu o kazenskem postopku namreč velja za nedolžnega vsak, ki je obdolžen kaznivega dejanja, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Enaka določba je vsebovana tudi v 27. členu Ustave Republike Slovenije. Gre za domnevo nedolžnosti. Ker bi pravdno sodišče z ugotovitvijo obstoja kaznivega dejanja in oblike kazenske odgovornosti lahko kršilo to ustavno pravico oziroma temeljno svoboščino, je potrebno ob tehtanju prav tako človekove pravice do sodnega varstva, ugotoviti kateri pravici dati prednost. V primeru, ko kazenska ovadba sploh ni bila podana in kazenski postopek ni bil uveden, sploh ni vprašanje, da pravdno sodišče obstoja kaznivega dejanja samo ne sme ugotavljati.

Pritožbeno sodišče je glede na naravo zadeve ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti zgoraj navedenih pomanjkljivosti, zato je v skladu s 355. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku165. členu ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče še odločilo, da toženec stroške odgovora na pritožbo nosi sam (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP.