Jedro

Zavarovanka toženke je namreč opustila dolžnost skrbnega ravnanja za varnost otrok pri izvedbi rekreativnega odmora s tem, da ni ustrezno vzdrževala igralnih površin na šolskem dvorišču v zimskih razmerah (posip zaledenelih površin s protizdrsnim posipom) oziroma le teh ni pregledala pred samo izvedbo rekreativnega odmora ter tega izvedla v telovadnici ali drugem notranjem prostoru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta nastale jima stroške v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe plačati tožniku 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2019 dalje do plačila, v presežku, za znesek 10.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je tudi, da je toženka dolžna v istem roku tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.292,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Toženka v pritožbi najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni navedlo, na kakšen način je zavarovanka toženke opustila skrbno ravnanje in katera je tista skrbnost, ki jo je zavarovanka toženke opustila, da je prišlo do nezgode.

Prvostopenjsko sodišče prav tako ni naredilo ogleda kraja škodnega dogodka, da bi lahko na kraju škodnega dogodka ugotovilo dejstva, ki jih je toženka zatrjevala oziroma bi na kraju samem ugotovilo ali je lahko do nezgode prišlo, kot je navajal tožnik ali tako, kot je navajala toženka.

Toženka v pritožbi poudarja, da v naravi pohodne površine niso ravne in da so v zimskem času lahko pohodne površine poledenele, prav tako deli igrišč in povezovalnih površin. Zavarovanka toženke je naredila vse, kar je lahko naredila, vendar vseh nevarnosti ne moreš imeti pod kontrolo, sodišče pa je nekritično verjelo, da bi preventivno posipavanje igrišča in pohodnih površin zmanjšalo možnost poledice in spolzkosti, za kar je splošno znano, da ni rešitev. Do padca je prišlo zaradi prerivanja in drsanja, sodišče pa je nekritično sledilo pričam, ki imajo interes za plačilo odškodnine, saj so prijatelji. Toženka meni, da ni bilo nobene opustitve ravnanja zavarovanke toženke, saj so priče izpovedale, da so pred odmorom pregledali igrišče in je bilo normalno za zimske razmere.

Toženka tudi meni, da je za nezgodo, če že ne v celoti, pa v veliki meri tožnik soodgovoren, saj če je videl, da je poledenela plošča, zakaj je potem po njej hodil. Sicer pa toženka meni, da je tožnik po tej plošči drsal in je zato padel, kar so kasneje vsi zamolčali. Za nezgodo je tožnik zato odgovoren sam.

Toženka se pritožuje tudi zoper višine tožniku odmerjenih odškodnin po vseh postavkah. Tako meni, da sodišče ne bi smelo za odločitev o višini odškodnine uporabiti samo mnenja A. A., dr. med., sodnega izvedenca za medicino, ortopedska kirurgija, ampak mnenje B. B., dr. med., specialista kirurga, sodnega izvedenca za medicinsko stroko - splošna kirurgija, travmatologija. Mnenje ortopeda A. A., dr. med., je v diametralnem nasprotju z mnenjem travmatologa B. B., dr. med., slednji pa je bolj usposobljen za podajo izvedenskega mnenja, saj je travmatolog in se dnevno srečuje s poškodbami in zdravljenjem le teh. Prvostopenjsko sodišče prav tako ni odstranilo dilem z dopolnitvijo mnenja izvedenca A. A., dr. med., zato bi moralo slediti dokaznemu predlogu toženke po postavitvi tretjega izvedenca, česar pa ni storilo in je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če bi prvostopenjsko sodišče za podlago vzelo mnenje B. B., dr. med., ki ni padel pod vpliv tožnika, bi sodišče določilo bistveno nižjo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, tako pa je ta odškodnina pretirana in nima podlage v poškodbi in mnenju izvedenca B. B., dr. med., ki je navedel, da tožnik bolečin nima več, niti v skrajnih mejah.

Po mnenju toženke je pretirana odškodnina za prestani strah, saj je tožnik takoj vedel, da se bo poškodba pozdravila brez posledic, tožniku pa tudi ne pripada odškodnina za skaženost, ker se brazgotina ne vidi, saj je prikrita z oblačili, prav tako pa je nežna in ne izstopa od podlage.

Na podlagi navedenega toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP ter tudi ne v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja kot sledi.

6. Tožnik od toženke zahteva odškodnino za nastalo mu nepremoženjsko škodo, ki je posledica škodnega dogodka dne 22. 1. 2018, ko je med izvajanjem rekreativnega šolskega odmora padel na poledenelem zunanjem igrišču Osnovne šole in si zlomil ključnico. Za nezgodo krivdno odgovarja zavarovanka toženke, ker ni zagotovila varnega igrišča oziroma, ker ni izvedla rekreativnega odmora v notranjosti šole ali na drugi površini.

7. Tožnik je zato od toženke za nastalo mu nepremoženjsko škodo zahteval za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000,00 EUR, za prestani strah 2.500,00 EUR, za zmanjšanje življenjske aktivnosti 10.000,00 EUR in za skaženost 1.500,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, kot izhaja iz točke 1 obrazložitve te sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan in da zavarovanka toženke krivdno odgovarja za nastanek škodnega dogodka in v njem tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje.

9. Pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjska sodba naj ne bi vsebovala razlogov o tem, v čem se očita zavarovanki toženke opustitev skrbnega ravnanja, ki je imela za posledico, da je prišlo do škodnega dogodka. Sodba sodišča prve stopnje razloge o tem navaja v točkah 8 in 9 obrazložitve, ki jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilne in zadostne.

10. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da njena zavarovanka ni ničesar opustila in da je storila vse kar je lahko, da do nezgode ne bi prišlo. Tako ni res, da so priče izpovedale, da so pred odmorom pregledali igrišče, ki je bilo normalno za zimske razmere, saj je dežurna učiteljica C. C. C. izrecno izpovedala, da tega dne igrišča ni šla gledat, kot priča zaslišani hišnik D. D. pa je izpovedal, da pozimi sicer posipa vse poti in igrišče s soljo, ki pa pri nizkih temperaturah ne učinkuje1. Glede na izpovedbo ravnateljice osnovne šole E. E., da so učitelji tisti, ki pred izvedbo odmora presodijo ali je okolje varno ter da se lahko rekreativni odmori izvajajo tudi v telovadnici ali razredu, je jasno, da na podlagi izvedenega prvostopenjskega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da je zavarovanka toženke naredila vse, da do nezgode ne bi prišlo.

11. Prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga ogleda kraja dogodka z opravo rekonstrukcije ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj izvedba tega dokaza, glede na ostale izvedene dokaze, ni bila potrebna. Zaradi neujemanja letnega časa in vremenskih razmer sicer tudi ne bi bilo mogoče ugotoviti nekaj tako relevantnega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe.

12. Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo krivdno odgovornost zavarovanke toženke za nastanek škodnega dogodka in posledično njeno odgovornost za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Zavarovanka toženke je namreč opustila dolžnost skrbnega ravnanja za varnost otrok pri izvedbi rekreativnega odmora s tem, da ni ustrezno vzdrževala igralnih površin na šolskem dvorišču v zimskih razmerah (posip zaledenelih površin s protizdrsnim posipom) oziroma le teh ni pregledala pred samo izvedbo rekreativnega odmora ter tega izvedla v telovadnici ali drugem notranjem prostoru. Obstoji izključna krivdna odgovornost zavarovanke toženke na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj glede na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka in razloge, ki jih v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče pripisati soprispevka k nastali škodi. Izvedeni dokazni postopek ni z ničemer potrdil navedb toženke, da je do padca na ledeni površini prišlo zato, ker jo je tožnik uporabljal za drsanje ter je zato padel, prav tako pa ne vzdrži pritožbeni očitek, da tožniku ni bilo treba hoditi po poledeneli plošči, ker bi se ji lahko izognil. Tožnik je izrecno izpovedal, da ledene plošče ni videl. Tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan.

13. Toženka se pritožuje tudi glede višine odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah, medtem ko meni, da glede skaženosti ni podlage za odmero odškodnine.

14. Pritožba poudarja, da prvostopenjsko sodišče odmere višine odškodnine po posamičnih postavkah ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje izvedenca ortopeda A. A., dr. med., ampak bi moralo upoštevati mnenje izvedenca B. B., dr. med., ker je ta travmatolog in se dnevno srečuje s poškodbami in zdravljenjem le teh, njegovo mnenje pa je tudi bolj objektivno, saj ni padel pod vpliv tožnika.

V zvezi z navedenim očitkom je izvedenec A. A., dr. med., v dopolnitvi k podanemu izvedenskemu mnenju navedel, da podrobna analiza obeh izvedenskih mnenj pokaže popolnoma enake ugotovitve obeh izvedencev, glede ocene trajanja telesnih bolečin in prestanega strahu pa poudarja, da gre zgolj za oceno in ne za objektivno meritev ter da je upošteval dejstvo, da je šlo za otroka, ki drugače doživlja poškodbe kot odrasli. Na tej podlagi je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno odmero višine odškodnin po posamičnih postavkah oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. A., dr. med.

15. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ker je zavrnilo toženkin dokazni predlog po določitvi tretjega izvedenca medicinske stroke, saj zavrnitev dokaznega predloga ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Iz toženkine pripravljalne vloge, z dne 19. 2. 2021 (l. št. 184 spisovnega gradiva) izhaja, da je razlog, da je toženka predlagala pritegnitev novega izvedenca medicinske stroke v tem, ker je menila, da pri tožniku življenjske aktivnosti zaradi nastale poškodbe niso zmanjšane, kot je navedel izvedenec B. B., dr. med., medtem ko izvedenec A. A., dr. med., "išče osnovo, da bi pri tožeči stranki bile ugotovljene zmanjšane življenjske aktivnosti." Prvostopenjsko sodišče je namreč tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik od toženke zahteval iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000,00 EUR, zavrnilo.

16. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki jih je v zvezi z odmero posamičnih višin odškodnin navedlo v točkah 11, 12, 13 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj ti v celoti podpirajo višine odmerjenih odškodnin za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti ter ustrezajo standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ, tako v subjektivnem, kot tudi v objektivnem smislu.

17. Pritožba meni, da bi sodišče moralo odmeriti tožniku bistveno nižjo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ker je pri določitvi višine nekritično sledilo izpovedbi tožnika in izvedenskemu mnenju izvedenca A. A., dr. med. Glede na to, da gre v zvezi z obsegom in intenziteto bolečinskega obdobja zgolj za oceno izvedenca, je slediti oceni tako, kot jo je podal izvedenec A. A., dr. med., ki izpovedbo tožnika v zvezi s prestanimi bolečinami objektivizira. Upoštevaje težo poškodbe, ko gre za zlom zunanjega dela leve ključnice s premaknitvijo pri takrat 14 letnem otroku, je namreč verjeti izpovedi o tem, kar je o trajanju in intenziteti bolečin v postopku izpovedal tožnik. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja, intenziteto bolečin in vse nevšečnosti med zdravljenjem, upoštevajoč pri tem dejstvo začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti po končanem zdravljenju, kar po prepričanju pritožbenega sodišča višino odmerjene odškodnine 10.000,00 EUR iz tega naslova tožniku v celoti podpira.

18. Tudi odmera višine odškodnine za prestani strah v višini 2.500,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča primerna zaradi razlogov, ki jih v zvezi z višino odmerjene odškodnine iz tega naslova navaja prvostopenjsko sodišče v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Gre namreč za dolgotrajen sekundarni strah, pri čemer je prvostopenjsko sodišče, razen navedb v izvedenskem mnenju izvedenca A. A., dr. med., upoštevalo tudi izpovedbo tožnika o subjektivnem doživljanju, da ga je bilo strah, da ne bo več mogel premikati roke in da bo invalid. Zahtevnost zdravljenja, ko je bil tožnik dvakrat operiran, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku sigurno rezultirala s strahom takšne intenzitete, kot jo navaja izvedenec, zaradi česar mu je utemeljeno odmeriti odškodnino iz tega naslova v odmerjenem znesku.

19. Sodišče prve stopnje je prav tako tožniku utemeljeno priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.500,00 EUR. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da za odmero odškodnine iz tega naslova ni podlage, ker skaženosti ni, saj se brazgotina ne vidi in je prekrita z oblačili, je nežna in ne izstopa od podlage. Izvedeni dokazni postopek izkazuje, da je tožniku ostala pooperativna brazgotina v predelu levega ramena, ki je jasno vidna pri nošenju majic brez rokavov ali kopalk. Videz je takšne narave, da zbuja neprijetno zanimanje okolice, pogled nanjo pa ne vzbuja gnusa ali izogibanja stikov. Tudi tožnik je izpovedal, da ga brazgotina moti in ga je sram, ko jo ljudje gledajo. Prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno ugotavlja, da so podani tako objektivni, kot subjektivni kriteriji, ki se upoštevajo kot podlaga za priznanje odškodnine iz tega naslova, zato tožniku gre odškodnina v višini 1.500,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje.

20. Tudi odmerjena odškodnina kot celota, ki zajema vse postavke, je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna tako iz objektivnega kot tudi subjektivnega vidika in v dosojenem znesku 14.000,00 EUR predstavlja tožniku primerno denarno satisfakcijo za nastalo mu nepremoženjsko škodo, primerljiva pa je tudi sodni praksi v podobnih primerih, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

21. Pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Toženka s pritožbo ni uspela, navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo k rešitvi zadeve na drugi stopnji pa niso pripomogle, zato sta dolžna sama kriti nastale jima stroške v tem pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Kot izkazujejo podatki ARSO (priloga A7) je bila tistega dne med 5. in 6. uro temperatura -4 stopinje Celzija, v času padca ob 9.10 uri pa -1 stopinja Celzija.