Jedro

Izvedeni dokazni postopek namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potrdil preslepitvenega namena obdolženca do oškodovanca, saj ni dokazano, da je obdolženi vedel, da kljub danim obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, ampak je utemeljeno pričakoval, da bo lahko svoj dolg do dobavitelja električne energije poplačal z najetim kreditom.

Izrek

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.V. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovano E.P. d.o.o. M., s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 21.520,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrajnega državnega tožilca je podal odgovor zagovornik obdolženega v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Na predlog zagovornika obdolženega je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega sodišča obvestilo obdolženega, njegovega zagovornika in tožilca, seje se ni udeležil obdolženi, zato je pritožbeno sodišče sejo opravilo v skladu s členom 378/IV ZKP.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ocenilo zagovor obdolženca in vse izvedene dokaze ter na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da ni takšnih dokazov, ki bi jasno kazali na psihični odnos obdolženega oziroma na sam preslepitveni namen, katerih posledica bi bil nastanek škode oškodovancu. Ker po prepričanju sodišča prve stopnje obstaja dvom, da bi obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje na način, kot se mu očita in izhaja iz izreka napadene sodbe, ga je po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno v skladu s tretjim odstavkom 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe.

7. Bistvo pritožbe je v navedbi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, ko je na podlagi predložene komunikacije med N. d.d.) in obdolženim zaključilo, da je bil slednji prepričan, da bo z najetim kreditom lahko odplačal tudi dolg družbe N. d.o.o. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so zmotni, saj so bila sredstva kredita namenjena zgolj in le zagonu proizvodnje družbe R. d.o.o., nikakor pa ne financiranju zapadlih ali bodočih terjatev, ki jih je imela družbaN. d.o.o., zato ni mogel računati, da bo lahko poravnal njene zapadle obveznosti, s čemer je podan tudi obdolženčev goljufiv namen.

8. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obdolženi dejansko dne 14. 9. 2011, kot zastopnik družbe R. d.o.o. z N. d.d. sklenil kreditno pogodbo za kredit v višini 230.000,00 EUR, za zagon proizvodnje reciklaže gum, pri čemer je bilo določeno, da bo 80.000,00 EUR lahko porabljenih šele po pridobitvi uporabnega dovoljenja ter da je za pridobitev kredita pogoj, poplačilo vseh obveznosti družbe R. d.o.o. in N. d.o.o. do N. d.d., ki so znašale 80.530,00 EUR. Prav tako iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženi kot direktor družbe N. d.o.o. sklenil z družbo E.P. d.o.o. v mesecu januarju 2011 pogodbo za dobavo električne energije, na podlagi katere je E.P. d.o.o. dobavljala energijo in da je družba N. d.o.o. poravnala račune za dobavo električne energije le za obdobje od 13. 1. 2011 do 1. 6. 2011, potem pa več ne, in da je obdolženi obljubljal, da po zapadle neplačane obveznosti, ko bo imel odobren kredit pri N. d.d. Pritožba tožilca, ki opozarja na to, da je obdolženi poznal določbe kreditne pogodbe in tudi vedel, da z najetim kreditom ne bo mogel poplačati neporavnane obveznosti družbe N. d.o.o. do družbe E.P. d.o.o., s čimer je podan obdolženčev goljufiv namen, po oceni pritožbenega sodišča, ne prepriča. Obdolženi je namreč v svojem zagovoru povedal, da oškodovancu ni dajal lažnih obljub in ga ni preslepil s tem, ko je zatrjeval, da ima pri banki odobrena sredstva, saj to potrjuje sklenjena kreditna pogodba z banko, katera je ob odobritvi kredita najprej poplačala svoje terjatve do obdolženčevih družb v višini okoli 80.000,00 EUR, banka pa je pridobljena kreditna sredstva porabila tudi za pokrivanje zapadlih obveznosti iz drugih kreditov, brez njegove vednosti. Za ugotavljanje in preveritev takšnih navedb obdolženca je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo sodnega izvedenca mag. T.S., ki je po pregledu dokumentacije in celotnega kazenskega spisa ugotovil, da je imela družbaN. d.o.o. od 27. 6. 2011 blokirane vse račune in bi dolg iz naslova stroškov električne energije obdolženi odplačal iz naslova kredita, ki ga je najel R. d.o.o., kar je obdolženi E.P. d.o.o. tudi obljubljal. Ker pa je bil kredit namenski in dan družbi R. d.o.o., družba N. d.o.o. kot dolžnik, zato neposredno ne bi mogla poravnati svojih obveznosti do oškodovanca. Izvedenec je tudi ugotovil, da se je pridobivanje uporabnega dovoljenja za zagon družbe R. d.o.o. zavleklo za dalj časa od pričakovanj obdolženca, zaradi česar so v tem času zapadle do banke nove obveznosti, katerih plačilo pa je bilo pogoj za nadaljnje koriščenje kredita, banka pa ne bi smela neposredno zapirati kredita, ki ga je najela druga pravna oseba, torej N. d.o.o., brez soglasja R. d.o.o. Prav navedene ugotovitve pa tudi glede na komunikacijo med obdolženim in N. d.d. kažejo na to, da je obdolženi verjetno lahko bil prepričan, da bo z najetim kreditom odplačal tudi stroške električne energije, kar je oškodovancu tudi obljubljal. Zato sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moglo brez vsakega dvoma zaključiti, da je obdolženi z zatrjevanjem o najemu kredita preslepil oškodovano družbo in bi ravnal s preslepitvenim namenom, kar pa ne potrjuje niti okoliščina, da je sklenil pogodbo z drugim dobaviteljem električne energije, kot to sicer neuspešno poskuša prepričati pritožba tožilca. Obdolženi je namreč sklenil pogodbo z drugim dobaviteljem električne energije izključno z namenom zagnati proizvodnjo, ki bi mu prinašala dohodek, iz katerega bi lahko poplačal svoje obveznosti, saj mu je E.P. d.o.o. prenehala dobavljati električno energijo. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal, da se je obdolženi ves čas trudil, da bi v načrtovanem projektu in zagonu družbe R. d.o.o. uspel, kar pa mu je med drugim preprečilo uporabno dovoljenje, ki je bilo potrebno za zagon družbe, ki mu je bilo izdano kasneje, kot je obdolženi pričakoval. Prav kasnejša izdaja uporabnega dovoljenja pa je privedla do tega, da so zapadli novi obroki, nove obresti do N. d.d. in to do take višine, da ni preostalo več sredstev za črpanje. V kolikor pa bi uporabno dovoljenje bilo dano v dogovorjenem roku, pa bi sredstva iz naslova kredita bilo mogoče črpati ter bi tako bilo mogoče, da bi se z njimi poplačal tudi dolg do oškodovanca, saj bi lahko družba R. d.o.o. del kredita, ki je bil namenjen obratnim sredstvom, razpolagala sama, saj nad tem sredstvi banka več nima kontrole, zato bi lahko bil dolg do oškodovanca iz naslova teh sredstev, poravnan. Vse navedeno namreč ugotavlja izvedenec mag.S. v svojem izvedenskem mnenju, kar navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, na podlagi česar pravilno zaključuje, da obstaja utemeljen dvom obdolženčevega goljufivega ravnanja oziroma obdolženčeve preslepitve oškodovanca. Izvedeni dokazni postopek namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potrdil preslepitvenega namena obdolženca do oškodovanca, saj ni dokazano, da je obdolženi vedel, da kljub danim obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, ampak je utemeljeno pričakoval, da bo lahko svoj dolg do dobavitelja električne energije poplačal z najetim kreditom.

9. Iz navedenih razlogov in ker pritožba tožilca niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, je odločitev sodišča prve stopnje, da noben izveden dokaz z gotovostjo ni potrdil, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, oziroma obstaja dvom, da bi ga storil na način, kot se mu očita in izhaja iz izreka napadene sodbe, zato ga je pravilno v skladu s tretjim odstavkom 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

10. Ker pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrajnega državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Stroški pritožbenega postopka in sicer izdatki obdolženca in izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun (člen 96/I v zvezi s členom 98/I ZKP).