Jedro

Presoja pritožbe zoper sklep o nedopustitvi revizije ne pomeni vsebinske presoje zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje, saj bi bila lahko ta le predmet revizijske presoje ob predpostavki dopustitve revizije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Na podlagi 77. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.) je bil tožnik v letu 1999 in 2000 začasno napoten iz Policijske postaje M. II na delo v zaščitno policijsko enoto oz. Generalno policijsko upravo, Urad za varnost in zaščito v Ljubljano.

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da izplača tožniku 175.286,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, in razveljavilo odločbe tožene stranke o začasni napotitvi glede plačila stroškov v zvezi z napotitvijo v drugo policijsko enoto. Prisojeni znesek glavnice predstavlja razliko med dnevnicami, ki bi pripadale tožniku, in nadomestilom za ločeno življenje ter prehrano med delom. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka sicer organizirala prehrano in prenočevanje, vendar prehrana ni bila brezplačna. Oprlo se je na določbo 42. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti Republike Slovenije (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.) in v zvezi s tem na razlago te kolektivne pogodbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 43/2001. Po tej razlagi organizirana prehrana in prenočišče v zvezi s plačilom terenskega dodatka pomenita zagotovitev brezplačne prehrane in prenočišča delavcu. Navedlo je, da razlaga ne velja šele od njene objave v uradnem listu, temveč se uporablja vse od začetka veljavnosti kolektivne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka. Oprlo se je na določbe 1. odstavka 79. člena ZPol, na podlagi katerih ima policist, ki je po službeni potrebi napoten na delo v drug kraj, pravico do povračila prevoznih stroškov ali do nadomestila stroškov za ločeno življenje. Sklicevalo se je tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 147/2006 z dne 7.11.2006. S sklepom je odločilo, da ne dopusti revizije, ker je Vrhovno sodišče o enaki zadevi že odločalo.

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji je vložil pritožbo tožnik. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in dopustitev revizije. Navaja, da odločitev pritožbenega sodišča ni pravilna in zakonita. Sodišče druge stopnje se neutemeljeno opira na določbo 79. člena ZPol, saj ta ne izključuje pravice delavcev do dnevnic. Sklicuje se na 32. člen pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev ministrstva. Neutemeljeno je stališče, da tožene stranke ne zavezuje KPND, kar priznava že tožena stranka sama. V zvezi s sklepom o nedopuščeni reviziji sodišču druge stopnje očita, da ga je obrazložilo le v luči stališč, ki jih je navajala tožena stranka, ne pa razlogov na strani tožnika, ki ni vložil pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Odločba sodišča druge stopnje nadalje odstopa od dosedanje prakse sodišč druge stopnje o pomembnem pravnem vprašanju, predvsem pa od prakse sodišč prve stopnje. Iz številnih sodnih odločb obeh sodišč v obdobju od 2004 do 2006 izhaja različna sodna praksa. Ker je očitno, da tožena stranka z začasnimi napotitvami zlorablja nekatere določbe ZPol, bi moralo Vrhovno sodišče Republike Slovenije kljub obstoju sodne odločbe, opr. št. VIII Ips 147/2006, ponovno odločati o pravilnosti stališča pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče še ni odločalo o pomembni pravni problematiki, ki se v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pojavlja v tem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 1. do 4. točki 31. člena določa, kdaj je revizija dovoljena, v 5. točki istega člena pa omogoča revizijo, če jo dopusti sodišče. Razlogi za dopustitev revizije so navedeni v 1. odstavku 32. člena ZDSS-1, in sicer če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če je v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Po določbi 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba iz razloga po 2. alineji 1. odstavka tega člena. Po določbi 2. stavka 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 se v pritožbenem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni razlog po 32. členu ZDSS-1 je torej omejen na primer odstopa od sodne prakse ali neenotne sodne prakse, torej na primer, ki bi lahko predstavljal tudi poseg v ustavno pravico do enakega sodnega varstva (22. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Poleg tega se je glede na določbo o smiselni uporabi ZPP o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje mogoče sklicevati tudi na nekatere od bistvenih kršitev določb ZPP.

Glede na ta zakonski okvir je jasno, da presoja pritožbe ne pomeni vsebinske presoje zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje, saj bi bila ta lahko le predmet revizijske presoje ob predpostavki njene dopustitve. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino odločitve sodišča druge stopnje. Ni mogoče upoštevati tudi pritožbenih navedb o tem, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, saj je to sicer razlog za odločitev o dopustitvi revizije po 1. alineji 1. odstavka 32. člena ZDSS-1, ni pa tudi pritožbeni razlog.

Vrhovno sodišče je v sklepih, opr. št. VIII Pri 17/2006 z dne 20.6.2006, VIII Pri 23/2006 z dne 24.10.2006, VIII Pri 26/2006 z dne 21.11.2006 in drugih, zavzelo stališče, da mora pritožnik navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali višjih sodišč, s katerimi dokazuje svoje trditve o neenotni sodni praksi. Preizkus zakonitosti odločitve o nedopuščeni reviziji je omejen na te odločbe. Splošnih in nedokazanih trditev o neenotni sodni praksi ni mogoče upoštevati. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenega sklicevanja na večje število različnih sodnih odločb v letih 2004 do 2006, ki niso konkretizirane. Pravno nepomembno je tudi sklicevanje na neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje. Pritožba po 2. alineji 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 je omejena le na neenotno prakso sodišč druge stopnje o pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, ali na to, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede bistvenega pravnega vprašanja.

Pritožba omenja tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 147/2006 z dne 7.11.2006. V tej sodbi je revizijsko sodišče, enako kot sodišče druge stopnje v tej zadevi, zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike med dnevnicami in terenskim dodatkom. Vseeno je potrebno poudariti, da se je spor v navedeni zadevi nanašal na primer več začasnih napotitev delavca na delo v drug kraj še v obdobju veljavnosti Zakona o notranjih zadevah (Ur. l. SRS, št. 28/80 in nadalj.), ki je v zvezi s pravicami začasno napotenih delavcev na delo v drugo organizacijsko enoto oziroma k drugemu organu določal drugače kot v tem sporu veljavni ZPol. Kljub enakemu predmetu spora zato ni mogoče trditi, da gre za povsem enako pravno vprašanje, saj pravna podlaga odločitve ni bila povsem enaka.

Ker tožnik o bistvenih pravnih vprašanjih ni dokazal odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, niti konkretno ni navedel različne sodne prakse sodišč druge stopnje, je bilo potrebno v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.