Jedro

Dolžnik utemeljeno ponavlja ugovorne trditve, da je bilo do zdaj nekaj računov poravnanih, da knjigovodsko stanje ni usklajeno, da ugovarja sklepu o izvršbi v celoti tako po temelju kakor po višini. V teh trditvah je nasprotoval terjatvi upnika in zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. To pomeni, da je zatrjeval pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dolžnik dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Izvršilno sodišče tudi ne presoja utemeljenosti tožbenih in ugovornih trditev, saj v ZIZ nima instrumentarija za to, temveč je to naloga pravdnega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijana 1. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da glasi: ″Sklep o izvršbi se razveljavi nad zneskom 498,74 EUR, za kar je bila delno ustavljena izvršba. O razveljavljenem delu zahtevka in o stroških postopka bo odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju kot pristojnim sodiščem.″

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (1. točka izreka). Delno je ustavilo izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 14. 10. 2019, za 11. 10. 2019 plačanih 498,74 EUR (2. točka izreka). Ugotovilo je, da dejstva, ki jih navaja dolžnik v ugovoru, ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev. Zato ugovora ni mogoče šteti za obrazloženega.

2. Zoper 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po drugi ter tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je v ugovoru pojasnil, da je bilo do zdaj že nekaj računov poravnanih in da knjigovodsko stanje ni usklajeno ter je sklepu o izvršbi ugovarjal v celoti, tako po temelju kakor po višini. Navedel je pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična.

3. Upnik po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo navaja, da dejstva, ki jih je navajal dolžnik v ugovoru, ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev, s katerimi ga utemeljuje, in zanje ni predložil ustreznih dokazov, zaradi česar je ugovor neobrazložen in neutemeljen. Dolžnik v ugovoru ni opredelil na podlagi katerih računov je bilo domnevno plačilo izvedeno niti ni ponudil dokazov, ki bi dokazovali plačilo ali neusklajenost. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Upnik je delno umaknil predlog za izvršbo v vlogi z dne 16. 10. 2019 pred ugovorom dolžnika z dne 23. 10. 2019, zato za odločitev o delni ustavitvi v 2. točki izreka sklepa ni bilo potrebno soglasje dolžnika v skladu s prvim odstavkom 441. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nobena od strank tudi ne izpodbija odločitve o tem.

6. Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva1. Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov2. Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

7. Dolžnik utemeljeno ponavlja ugovorne trditve, da je bilo do zdaj nekaj računov poravnanih, da knjigovodsko stanje ni usklajeno, da ugovarja sklepu o izvršbi v celoti tako po temelju kakor po višini. V teh trditvah je nasprotoval terjatvi upnika in zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika3. To pomeni, da je zatrjeval pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dolžnik dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi. Upnik neutemeljeno navaja, da dolžnik ni predložil ustreznih dokazov, da so navedbe neresnične, da je iz priloženega izpisa odprtih postavk razvidno, da dolg ni bil poplačan. Kot pojasnjeno, je dolžnik zatrjeval negativna dejstva, ki jih ne more dokazati. Izvršilno sodišče tudi ne presoja utemeljenosti tožbenih in ugovornih trditev, saj v ZIZ nima instrumentarija za to, temveč je to naloga pravdnega sodišča. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je le uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.