Jedro

Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopka po uradni dolžnosti izvesti ugotovitveni postopek, saj se šele z izdajo sklepa vzpostavi procesno razmerje med organom in stranko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odločbo tožene stranke z dne 15.5.2002 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinarnice NG, s katerimi je bila po uradni dolžnosti dovoljena obnova postopka uvoznega carinjenja po 1. in 4. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da je novo dejstvo, ki je po 1.točki 249. člena ZUP/86 razlog za obnovo postopka, izkazano z ugotovitvami nemških carinskih organov, navedenih v njihovih dopisih z dne 3.9.1999 in z dne 26.8.1999. Ti dopisi niso bili overjeni in prevedeni v slovenski jezik, saj je tožena stranka šele z dopisom z dne 12.11.2002 sodišču prve stopnje poslala navedena dopisa nemške carinarnice v slovenskem prevodu stalnega sodnega tolmača za nemški jezik z dne 8.10.2002. V odločbah tožene stranke navedeni razlog za obnovo postopka je torej izkazan z listino izdano v tujem jeziku, čeprav so glede na določbo 2. odstavka 170. člena ZUP/86 lahko podlaga za odločitev upravnega organa le tiste listine, izdane v tujem jeziku, ki so predložene v overjenem prevodu. Ker sodi med preizkus zakonitosti sklepa o obnovi postopka tudi presoja verjetne izkazanosti okoliščine, na katero se obnova postopka opira, tožeči stranki brez prevoda nemških listin v slovenski jezik, ni bila dana možnost, da bi se o verjetni izkazanosti novega dejstva izjasnila. Ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvu in okoliščini, pomembni za presojo zakonitosti sklepa o obnovi postopka, je utemeljen tudi tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS. Ostale tožbene navedbe pa je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se v sklepu, s katerim se dovoli obnova, ugotavlja, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo in ali so razlogi takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Pri uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti nastane procesno razmerje med organom in stranko z izdajo sklepa o dovolitvi obnove. V obravnavani zadevi pa je prvostopni organ storil več, saj je tožečo stranko že pred izdajo spornih sklepov obvestil, da so potrdila o prometu blaga EUR.1, ki jih je tožeča stranka predložila v predhodnih carinskih postopkih, ponarejena, zaradi česar blago ne izpolnjuje pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba pred izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopka po uradni dolžnosti izvesti ugotovitveni postopek. Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda pristojni organ sklep, s katerim odloči, da se postopek obnovi, če poprej ugotovi, da so za obnovo izpolnjeni zakonski pogoji. Izvesti mora formalni preizkus in ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka verjetno izkazana (1. odstavek 256. člena ZUP/86-). V tem postopku se ne presoja, ali v resnici obstajajo okoliščine, ki so razlog za obnovo postopka, ampak gre samo za presojo, ali bi te okoliščine, če bi bile znane in uporabljene v prejšnjem postopku, lahko pripeljale do drugačne odločbe (3. odstavek 256. člena ZUP/86). Šele z izdajo sklepa, s katerim organ odloči, da se dovoli obnova, pa se vzpostavi procesno razmerje med organom in stranko. Zato ni šlo za kršitev postopka, če tožeča stranka v tej fazi postopka, to je v fazi dovolitve obnove, ni imela možnosti, da se izjavi o dejstvih, ki so bila odločilna za izdajo odločbe o obnovi postopka niti da sodeluje v postopku. To možnost bo imela v obnovljenem postopku, v katerem bo prvostopni organ ugotavljal, ali je zatrjevani dejanski stan obnovitvenega razloga tudi v resnici podan. Takrat bo tožeča stranka imela možnost, da se izjavi o vseh pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah ter ponudi dokaze v obrambo svojih pravic.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo določb 3. točke 1. odstavka in 2. odstavka 60. člena ZUS. Ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.