Jedro

S pravnomočnostjo odločbe o podelitvi patenta je tudi pravnomočno določen obseg podeljenega patentnega varstva. Obseg priznanega patentnega varstva se namreč določa z odločbo o priznanju patenta, in sicer v okviru sprejetih patentnih zahtevkov (1. točka 64. člena v zvezi s 63. členom ZIL).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala na podlagi 2. točke 73. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97-odl. US in 75/97, dalje: ZIL) ugotovila, da izum z nazivom "Farmacevtski sestavki, ki vsebujejo stisnjene granulate zdravila", za katerega je bil dne 31. 12. 1993 tožeči stranki podeljen patent št. 9200080, ter zahtevki iz tega patentna delno izpolnjujejo pogoje novosti, ustvarjalnosti na ravni izumiteljstva ter industrijske uporabljivosti, in sicer v obsegu spremenjenih patentnih zahtevkov, navedenih v prilogi, ki je sestavni del izreka odločbe. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka kot nosilec patentna št. 9200080 dne 14. 5. 2001 pravočasno zahteval izdajo odločbe o ugotovitvi, v kolikšni meri vsebina in obseg patentnih zahtevkov za izum z nazivom "Farmacevtski sestavki, ki vsebujejo stisnjene granulate zdravila", izpolnjuje pogoje iz 8., 9. in 11. člena ZIL, ter da je k zahtevi kot dokazilo o izpolnjevanju zakonskih pogojev predložila podeljeni patent US št. 6110497. T ožena stranka ugotavlja, da je zahteva le delno utemeljena. Po preučitvi predloženega dokazila in njegovi primerjavi s podeljenim patentom ter priznanimi patentnimi zahtevki je tožena stranka ocenila, da patentni zahtevki delno izpolnjujejo pogoje novosti, ustvarjalnosti na ravni izumiteljstva ter industrijske uporabljivosti glede na navedene določbe ZIL. Na njen poziv za predložitev spremenjenega besedila patentnih zahtevkov je tožeča stranka ponovno predložila prevod patentnih zahtevkov iz navedenega US patenta, s katerimi pa je bilo na poziv le delno odgovorjeno, zato je tožena stranka sama pripravila spremenjeno besedilo (v 1. in 8 spremenjenem zahtevku), patentne zahtevke od številke 22 do 27 pa črtala. O tem je obvestila tožečo stranko ter jo pozvala naj se o tem izjavi, hkrati pa jo tudi seznanila s tem, da bo izdala ugotovitveno odločbo v smislu priloženih (spremenjenih) patentnih zahtevkov, če tožeča stranka ne bo navedla zadostnih dokazov za spremembo, ki jo uveljavlja v postopku.

Tožeča stranka se je v predpisanem roku izjavila in predlagala dve verziji zahtevkov.

Tožena stranka navaja, da izjave tožeče stranke ni mogla upoštevati, ker v postopku izdaje ugotovitvene odločbe po 73. členu ZIL ugotavlja le, v kolikšni meri vsebina in obseg patentnih zahtevkov iz podeljenega slovenskega patenta izpolnjuje pogoje novosti, ustvarjalnosti na ravni izumiteljstva ter industrijske uporabljivosti, zato je izdala odločbo, s katero se patentni zahtevki (delno) spremenijo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov, dopustnih po 1., 2. in 3. točki 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje: ZUS), ker meni, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe napačno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialno pravo in bistveno kršila pravila postopka.

V tožbi navaja, da je tožena stranka že v postopku pred izdajo odločbe o podelitvi patenta, št. 9200080 z dne 10. 1. 1994, sprejela in podelila skupno 23 zahtevkov tega patenta in da iz obsega varstva nikakor nista bila opuščena 22. in 23. patentni zahtevek, kot je tožena stranka nepravilno sklepala kasneje, to je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, zaradi česar je upoštevala napačen obseg podeljenega patenta, ki ga je primerjala s predloženim dokazilom US patenta št. 6110497. Pred izdajo odločbe o podelitvi patenta št. 9200080 je namreč tožena stranka v obvestilu o pomanjkljivostih z dne 2. 7. 1993 izrecno potrdila pravilnost in skladnost z zahtevami ZIL tudi glede 22. in 23. zahtevka patenta, zaradi česar po mnenju tožeče stranke ta dva patentna zahtevka nista bila nikoli izključena iz obsega podeljenega varstva navedenega patenta. Listina, iz katere je obseg podeljenega varstva razviden, je bila v primeru patenta št. 9200080 napačno sestavljena, prav tako pa je tožena stranka posledično napačno skompletirala patentni spis, za kar je tožeča stranka izvedela šele naknadno, tik pred izdajo izpodbijane odločbe. Nepravilna sestava listine je v tem, da je tožena stranka iz nje izpustila 22. in 23. patentni zahtevek, kljub temu, da sta bila tudi ta dva zahtevka ob podelitvi patenta s strani tožene stranke sprejeta. Ker je tožena stranka odločala z izpodbijano odločbo na podlagi napačno sestavljene listine, je posegla v obseg že podeljenega patentnega varstva. Kljub temu, da jo je tožeča stranka na nepravilnost pri sestavi listine opozorila, tožena stranka svoje očitne napake ni želela odpraviti, zato je obseg priznanega varstva po patentu št. 9200080 napačno tolmačila, to pa jo je vodilo v napačen zaključek o tem, kako navedeni patent izpolnjuje zakonske pogoje v primerjavi s predloženim dokazilom - patentom US št. 6110497. Tako je bilo dejansko stanje pred izdajo odločbe napačno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa zaradi tega izdana brez upoštevanja 22. in 23. patentnega zahtevka, s čemer je tožena stranka brez pravne podlage posegla v obseg varstva že podeljenega patenta.

Tožeča stranka dalje meni, da bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati, da je odločba o podelitvi patenta št. 9200080 z dne 10. 1. 1994 pravnomočna in da iz njenega izreka povsem jasno izhaja obseg priznanega patentnega varstva v mejah sprejetih zahtevkov, saj se izrek glasi: "Obseg priznanega varstva je v mejah sprejetih patentnih zahtevkov, kot so razvidni iz registra patentov pri Uradu Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine in iz listine, ki jo ta Urad izda nosilcu patenta.", upoštevati pa tudi, da je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožena stranka samovoljno spremenila vsebino že podeljenega patenta oziroma vsebino sprejetih patentnih zahtevkov, ko je opustila 22. in 23. zahtevek, ter s tem posegla v pravico, podeljeno s pravnomočno odločbo o patentu, na katero pa je tožena stranka tudi v postopku odločanja po 73. členu ZIL vezana po izrecni določbi 158. člena Ustave Republike Slovenije, saj ji možnosti posega v pravnomočno odločbo v spornem primeru zakon ne daje.

Tožena stranka je po mnenju tožbe z izpodbijano odločbo spregledala tudi pravilo o varstvu pravic strank, saj bi bila v primeru, ko je prišlo do napačne sestave patentne listine po njeni očitni napaki, morala ravnati v korist tožeče stranke, saj pravilna odločitev tožene stranke ne bi bila v nasprotju z javno koristjo oziroma ne bi posegla v pravice in koristi drugih, kajti odprava pomote v listini glede obsega varstva podeljenega patenta, na podlagi katere bi sporna ugotovitvena odločba vsebovala tudi patentna zahtevka št. 22 in 23, bi bila pravična. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa predlaga, da sodišče s sodbo samo odloči o zadevi.

Tožena stranka v obširnem odgovoru na tožbo poudarja, da je iz odločbe o podelitvi patenta št. 9200080 jasno razvidno, da je bil obseg priznanega varstva podeljen v mejah patentnih zahtevkov, kot so razvidni iz registra patentov in iz listine, ki jo je izdala nosilcu patenta, to je tožeči stranki. Ta listina je bila skupaj s patentnim spisom, iz katerega je razviden obseg priznanega varstva, to je 21 patentnih zahtevkov, poslana tožeči stranki dne 9. 2. 1994. Ker tožeča stranka po prejemu teh dokumentov odločbe o podelitvi patenta ni izpodbijala, je odločba postala pravnomočna, zato tožena stranka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogla sprejeti nobenega od stališč ali predlogov tožeče stranke, po katerih naj bi ugotovitvena odločba obsegala odločitev v okviru patentnih zahtevkov od št. 1 do 23, saj bi na ta način spremenila vsebino in obseg patentnega varstva, ne da bi za to imela podlago v zakonu. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu kot repliki na odgovor tožene stranke na tožbo zagovarja stališče, da bi morala odločba o podelitvi patenta št. 9200080 v izreku navajati vse postavljene patentne zahtevke, tako sprejete kakor tudi zavrnjene. Ker navedena odločba takšnega jasnega izreka ne vsebuje, tožeča stranka meni, da je treba v spornem primeru upoštevati razloge in dokaze, ki potrjujejo, kakšen obseg patentnega varstva je bil v resnici priznan. Očitno pomoto pri sestavi listin bi tožena stranka po mnenju tožeče stranke lahko odpravila vsak čas vse do izdaje izpodbijane ugotovitvene odločbe, zato ni prav, da je napako, na katero jo je tožeča stranka opozorila takoj, ko jo je odkrila, ignorirala. Tožeča stranka meni, da je pravno nevzdržno, da "še danes" odločbe o podeljenem navedenem patentu zaradi nepopolnosti njenega izreka ni mogoče preizkusiti, pri čemer se sklicuje na potrdilo o priznanem patentu št. 9200080 z dne 1. 3. 2002, ki prav tako kot odločba ne vsebuje teksta sprejetih patentnih zahtevkov. Tožena stranka zato ni ravnala prav, ko med postopkom izdaje izpodbijane odločbe ni ugodila zahtevi tožeče stranke po izdaji nove listine o patentu št. 9200080, oziroma je to zahtevo dejansko zavrnila z izpodbijano odločbo. Tožeča stranka se namreč ne strinja s stališčem tožene stranke, da bi le-ta s popravo svoje napake ob sestavi listin in popravo napačne evidence v svojem registru delovala v nasprotju z zakonom, saj vsi dokazi v spisu patentna št. 9200080 evidentno dokazujejo, da sta bila v priznano patentno varstvo vključena tudi zahtevka št. 22 in 23. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem sodnem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da se je odločba o podelitvi patenta št. 9200080 z dne 10. 1. 1994, ki je bila zastopniku tožeče stranke vročena 11. 1. 1994, glede obsega priznanega varstva sklicevala na sprejete patentne zahtevke, kot so razvidni iz registra patentov pri toženi stranki in iz listine, ki jo tožena stranka izda nosilcu patenta, to je tožeči stranki. Ta listina je bila tožeči stranki poslana dne 9. 2. 1994 in istega dne tudi vročena. Iz patentnega spisa, ki je bil poslan hkrati z listino o patentu, je razvidno, da je patentno varstvo podeljeno za skupaj 21 patentnih zahtevkov. Iz upravnih spisov ne izhaja, in to tudi med strankama ni sporno, da bi tožeča stranka takšen obseg podeljenega patentnega varstva izpodbijala bodisi v upravnem sporu bodisi s kakšnim izrednim pravnim sredstvom v upravnem postopku. Odločba o podelitvi navedenega patenta je torej pravnomočna, s tem pa je tudi pravnomočno določen obseg podeljenega patentnega varstva. Zmotno je stališče tožeče stranke, da se lahko tudi še po pravnomočnosti odločbe o podelitvi patenta uspešno sklicuje na eno izmed listin tožene stranke, poslano tožeči stranki v postopku podelitve patenta, kot na listino, ki potrjuje, da sta bila v obseg patentnega varstva sprejeta tudi 22. in 23. patentni zahtevek. Obseg priznanega patentnega varstva se namreč določa z odločbo o priznanju patenta, in sicer v okviru sprejetih patentnih zahtevkov (1. točka 64. člena v zvezi s 63. členom ZIL). Ker odločbe o podelitvi patenta št. 9200080 ni več mogoče izpodbijati, je za odločitev v tem upravnem sporu pravno irelevantno, ali je pri odločanju o obsegu priznanega patentnega varstva prišlo do napake katere od strank ali ne, prav tako je danes tudi irelevantno, koliko je izrek navedene odločbe ustrezen pravilom upravnega postopka. Bistveno za odločitev v tem upravnem sporu namreč je, da navedena odločba glede obsega priznanega patentnega varstva popolnoma jasno napotuje med drugim tudi na patentni spis, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki, iz katerega pa je jasno razvidno, da je bilo z odločbo o podelitvi sprejetih le 21 patentnih zahtevkov, ne pa tudi med postopkom uveljavljana 22. in 23. patentni zahtevek. Tožeča stranka sporne ugotovitvene odločbe tožene stranke torej ne more izpodbijati zato, ker ne obsega tudi dveh prvotnih patentnih zahtevkov, glede katerih pa z odločbo o podelitvi patenta patentno varstvo ni bilo priznano. Ob takem stanju stvari pa so za odločitev v tem upravnem sporu pravno nepomembni drugi tožbeni ugovori, zato se sodišče v njihovo presojo ni podrobneje spuščalo.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, in ker pri njeni izdaji ni prišlo do po tožbi zatrjevane kršitve pravil postopka, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.