Jedro

Odločba v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočna in izvršljiva, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici. Če ob vzporednem teku petitorne in posesorne pravde pride prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti (pravilo petitorium absorbet possessorium). Pravnomočna odločitev v petitorni pravdi je namreč tista točka v postopku, do katere je posestno varstvo smiselno, odtlej pa je njegov (začasen) namen izčrpan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, naj sodišče ugotovi, da ju je toženka motila v posesti služnostne pravice skladiščenja lesa – hlodovine na parceli št. 977/4, k. o. X, s tem, da je 12. 7. 2010 navozila na jugozahodni/spodnji del parcele več kupov zemlje v kubaturi 200 m2 in takotožnikoma onemogočilaskladiščenje lesa/hlodovine. Sodišče je zavrnilo tudi restitucijski in prepovedni del tožbenega zahtevka in tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 581,40 EUR.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi navedeno sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov in navajata, da gre v predmetni zadevi za motenjsko tožbo, kjer je nerelevantno razpravljanje o pravici in se razpravljanje ter dokazovanje omeji na ugotavljanje zadnje mirne posesti in na motilno dejanje. Sodišče se je ukvarjalo le z vprašanjem, ali imata tožnika služnostno pravico, dejansko stanje glede zadnje mirne posesti pa je ostalo neugotovljeno, sodba o tem nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Da gre za motenjsko tožbo, je razvidno iz tožbene podlage in iz tožbenega zahtevka. Tudi če je sodišče v zadevi P 127/2010 zavrnilo zahtevek na ugotovitev služnostne pravice, pri čemer sodba še ni pravnomočna, navedeno na obravnavano motenjsko zadevo ne vpliva. Predlagata razveljavitev sodbe.

3. Pritožba je

utemeljena.

4. Pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti se ne razpravlja o pravici do posesti, temveč se varuje posest kot taka, ne glede na to, ali ima tisti, ki posestno varstvo uveljavlja, do posesti pravico ali ne. Odločanje sodišča v posestnem sporu je omejeno na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (primerjaj 33. člen SPZ in 426. člen ZPP).

5. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila motenjsko tožbo, kar je razvidno iz tožbenih trditev (list. št. 2 in 3) in tožbenega ténorja (list. št. 4), sodišče prve stopnje pa je brez sleherne podlage sodilo o njuni pravici do služnosti in kot materialnopravno izhodišče vzelo 212. člen SPZ. Zgolj zato, ker sta tožnika sodišču predlagala, naj o tožbenem zahtevku „razsodi“ namesto pravilno „sklene“/„odloči“, še ni mogoče zaključiti, da uveljavljata meritorno odločanje o njuni pravici, kot je to zmotno izpeljalo prvostopenjsko sodišče. Tožnika sta trdila, da imata že več let v posesti del toženkine parcele ter da je toženka z nasutjem zemlje na ta del parcele motila njuno posest. Tožbeni zahtevek sta oblikovala z ugotovitvijo motilnega ravnanja, vzpostavitvijo prejšnjega stanja ter prepovedjo nadaljnjega motenja posesti s takšnim ali podobnim ravnanjem. Glede na navedeno ni dvoma, da uveljavljata varstvo pred motenjem posesti, sodišče prve stopnje pa je njun zahtevek obravnavalo, izhajajoč iz nepravilne materialnopravne (posledično pa tudi procesnopravne) podstati, zato je dejansko stanje glede ključnih dejstev (zadnje posestno stanje in nastalo motenje) ostalo neugotovljeno. Pritožbeno sodišče sámo teh pomanjkljivosti ne more odpraviti, zato je na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

6. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zadevo obravnavati v okviru določb, ki urejajo motenje posesti (24. do 36. člen SPZ ter 424 do 430. člen ZPP) ter odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je zmotno pritožbeno stališče, da ta zadeva ne more biti odvisna od pravdne zadeve, ki jo je isto sodišče vodilo pod opr. št. P 127/2010 in kjer je ugotavljalo obstoj pravice/stvarne služnosti tožnikov ter njun zahtevek zavrnilo. Odločba v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočna in izvršljiva, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici. To pomeni, da bo posestnik varovan toliko časa, dokler mu nasprotnik ne dokaže, da ima pravico do posesti on.Če ob vzporednem teku petitorne in posesorne pravde pride prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti (pravilo petitorium absorbet possessorium). V konkretnem primeru sta tožnika poleg obravnavane posestne pravde sprožila hkrati tudi petitorno pravdo, v kateri je bil zahtevek na ugotovitev služnostne pravice zavrnjen, kar pomeni, da nimata (služnostne) pravice do posesti, zato jima, če bi bila taka odločitev že pravnomočna, motenjsko varstvo ne bi več pripadalo. Vendar petitorna odločitev zaradi pritožbe tožnikov še ni pravnomočna, zato jim v tem trenutku varstva pred motenjem posesti ni mogoče odreči in mora sodišče njun zahtevek iz naslova posesti obravnavati, kot da petitorna pravda ne bi obstajala. Toda če bo sodba, izdana odločba v petitorni pravdi, postala pravnomočna, preden bo sodišče v tej motenjski zadevi (ponovno) odločilo, bo prišlo do situacije, ki jo ureja pravilo petitorium absorbet possessorium, zato bo, če bi se to zgodilo, v takem primeru treba njun zahtevek brez nadaljnjega zavrniti. Pravnomočna odločitev v petitorni pravdi je namreč tista točka v postopku, do katere je posestno varstvo smiselno, odtlej pa je njegov (začasen) namen izčrpan (1).

7. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1)Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 1. 9. 2004, opr. št. I Cp 1291/2004.