Jedro

Merila za določanje odgovorne države članice, ko gre za družinske člane, določata 9. in 10. člen Uredbe Dublin III. Iz jezikovne razlage je razvidno, da je v tem pogledu družinski član lahko le zakonec prosilca, ki je upravičenec do mednarodne zaščite ali prosilec za mednarodno zaščito, in ne oseba brez tega statusa. V tej vlogi torej ne more nastopati državljan države, v kateri je prosilec sicer vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar za njeno obravnavo skladno s točko (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ni odgovorna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Zvezna Republika Nemčija.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji vložil 17. 6. 2019. Vendar pa je tožnikove podatke v centralno bazo EURODAC 23. 2. 2019 poslala Zvezna Republika Nemčija, ki ji je tožena stranka 27. 6. 2019 poslala prošnjo za tožnikov ponovni sprejem; 4. 7. 2019 je prejela njen odgovor, da je v skladu s točko (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka je sprejela stališče, da tožnik ni navajal dejstev, ki bi se nanašala na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina); menila je, da njihovega obstoja ni ugotovil niti noben evropski organ. Tožnik je navedel celo, da je bila nastanitev v Zvezni Republiki Nemčija ustrezna (odgovorna država članica je njegovo predhodno prošnjo za mednarodno zaščito že zavrnila). V zvezi s tožnikovimi izjavami, da želi v Republiki Sloveniji ostati s svojo družino, je tožena stranka pojasnila, da je združevanje družinskih članov urejeno z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Zato je menila, da tožnikove listine o poroki s slovensko državljanko niso podlaga za prenehanje obveznosti odgovorne države članice po 19. členu Uredbe Dublin III. Sprejela je še stališče, da tožnikove prošnje ni dolžna obravnavati niti na podlagi 17. člena navedene uredbe.

4. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo, v kateri je navedel, da tožena stranka ni upoštevala obstoja družine v izvorni državi, saj je zakonsko zvezo s slovensko državljanko sklenil v A. . 1. 2019. To naj bi pomenilo, da sta zakonca že v Gani živela skupaj. Po tožnikovem stališču se tožena stranka ni opredelila do izpiska iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi in do prošnje, ki jo je njegova žena vložila v zvezi z dovoljenjem za bivanje tožnika na podlagi združevanja družine. Prav tako naj ne bi upoštevala 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Glede na navedeno se izpodbijanega sklepa naj ne bi dalo preizkusiti, kršeno pa naj bi bilo tudi materialno pravo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

5. Tožnik je na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahteval tudi izdajo začasne odredbe in predlagal, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe. Pojasnjuje, da bo brez začasne odredbe predan, zaradi česar bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj v tem primeru naj ne bi več izkazoval pravnega interesa za obravnavano tožbo.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da Uredba Dublin III v 9. in 10. členu ureja združevanje družine le, če gre za prosilce in družinske člane, ki so prosilci ali upravičenci do mednarodne zaščite. Če pa gre za državljane države, v katerih so prosilci zaprosili za mednarodno zaščito, je treba uporabiti ZTuj-2. Ponovno ugotavlja, da tožnik ni predložil ustrezne listine, na podlagi katere bi prenehala odgovornost Zvezne Republike Nemčije skladno z 19. členom Uredbe Dublin III. Pojasnjuje, da je bila tožnikova predaja odložena do odločitve sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K prvi točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

9. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Zvezni Republiki Nemčiji, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

10. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je Zvezna Republika Nemčija predhodno že zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je tožena stranka po izvedenem postopku v skladu z Uredbo Dublin III prošnjo za sprejem tožnika posredovala Zvezni Republiki Nemčiji, ki je 4. 7. 2019 odgovorila, da je za to odgovorna država članica. S tožnikom je bil 25. 7. 2019 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III.

11. Tožnik trdi, da je Republika Slovenija odgovorna za obravnavo njegove prošnje že zato, ker se je januarja 2019 v Gani (izvorna država) poročil s slovensko državljanko. Zato se ne strinja s tem povezano razlago tožene stranke glede pravnega standarda "družinski člani" iz prve alineje točke (g) 2. člena Uredbe Dublin III1 in meni, da je družina v izvorni državi v tem smislu že obstajala.

12. Merila za določanje odgovorne države članice, ko gre za družinske člane, določata 9.2 in 10.3 člen Uredbe Dublin III. Iz jezikovne razlage navedenih kriterijev je po presoji sodišča jasno razvidno, da je v tem pogledu družinski član lahko le zakonec prosilca, ki je upravičenec do mednarodne zaščite ali prosilec za mednarodno zaščito, in ne oseba brez tega statusa. V tej vlogi torej ne more nastopati državljan države, v kateri je prosilec (v obravnavani zadevi tožnik) sicer (nazadnje) vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar za njeno obravnavo skladno s točko (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III ni odgovorna. Nasprotna razlaga Uredbe Dublin III, za katero se smiselno (vendar brez izpeljave pravno pomembnega sklepa za odločitev) zavzema tožnik, bi po presoji sodišča nedopustno vodila v njeno popravo (korekturo).

13. Zato v obravnavani zadevi na merila za določanje odgovorne države članice ne more vplivati obstoj zakonske zveze med tožnikom in A.A., ne glede na to, da je bila sklenjena 4. 1. 2019, torej preden je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji4. Zaradi nepomembnosti tega, med strankama sicer nespornega dejstva (čas in sama sklenitev zakonske zveze), pa sodišču s tem povezanih dokazov5 tudi ni bilo treba izvesti na glavni obravnavi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se uporablja v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

14. Glede na navedeno ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb upravnega postopka, saj je ob upoštevanju zgornjih izhodišč očitno, da je sodni preizkus izpodbijanega sklepa mogoč. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, mora namreč biti možnost preizkusa odločbe popolnoma izključena. Če obrazložitev kljub pomanjkljivostim, ki jih v obravnavani zadevi glede na pravilno materialno pravno izhodišče tožene stranke niti ni bilo, še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana. Povedano drugače, samo dejstvo, da se z razlogi oziroma ugotovitvami upravnega organa, iz katerih je razvidno, da sklenjena zakonska zveza ne vpliva na odločitev, tožnik ni strinjal, torej še ne pomeni, da vsebinski sodni preizkus izpodbijanega sklepa ne bi bil mogoč.

15. Tožnik še trdi, da tožena stranka ni spoštovala 14. člena EKČP, vendar ne obrazloži zakaj bi bila njegova vsebina6 pomembna za odločitev v obravnavani zadevi. Zato se do te trditve ni mogoče opredeliti. Navedeno velja tudi za pavšalen tožbeni ugovor o nezakonitosti izpodbijanega sklepa zaradi sicer razumne dolžine postopka (5 mesecev).

16. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega je razvidno, da v Zvezni Republiki Nemčiji ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti (kar med strankama ni sporno), in odsotnosti tožnikovih trditev, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine,7 je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K drugi točki izreka:

17. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

18. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Ta se med drugim glasi: "družinski člani“ pomenijo, kolikor je družina že obstajala v državi izvora, tudi zakonca prosilca. 2 Ta se glasi: "Kadar ima prosilec družinskega člana, ne glede na to, ali je bila družina že prej oblikovana v državi izvora, ki mu je kot upravičencu do mednarodne zaščite, dovoljeno prebivanje v državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo." 3 Ta se glasi: "Kadar ima prosilec v državi članici družinskega člana, o čigar prošnji za mednarodno zaščito v tej državi članici še ni bila sprejeta prva vsebinska odločitev, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo." 4 Iz drugega odstavka 7. člena Uredbe Dublin III je sicer razvidno, da se država članica, odgovorna v skladu z merili iz tega poglavja, določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici. 5 S tem v zvezi tožnik v tožbi predlaga izvedbo naslednjih dokazov: pregled izjave prič in potrdila Ministrstva za zunanje zadeve, ki je že v upravnem spisu, svoje zaslišanje, zaslišanje svoje žene, kopijo registra z imeni strank, ki so se poročile (že v upravnem spisu), in izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi. 6 Ta se glasi: "Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine." 7 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.