Jedro

Pri presoji, da za nastalo škodo odgovarja drugi toženec, kateremu je prvi toženec svoje delavce le „posodil“, ta pa jim je – kot neformalni delodajalec – odrejal delo in delo tudi nadziral, ne gre za razširjanje pojma delodajalec in delovnopravne zakonodaje, pač pa upoštevanje načel odškodninskega prava, katerega funkcija je preventivna in izravnalna (odprava oškodovančevega prikrajšanja), riziko nastanka škode iz nevarne dejavnosti pa nosi tisti, ki se z njo ukvarja oziroma v čigar interesu se ta dejavnost opravlja.

Izrek

Reviziji tožnika se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da: se tožnikovi pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je drugi toženec dolžan plačati še 40.894,68 EUR (9.800.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v izreku o stroških (9. točka izreka sodbe prve stopnje) pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžan tožniku povrniti drugi toženec, nadomesti z zneskom 7.986,98 EUR (1.914.000 SIT): je drugi toženec dolžan v 15 dneh povrniti tožniku 564,57 EUR stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Revizija tretje toženke se zavrne.

Drugi toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 743,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval v delovni nesreči 19. 10. 1995, ko je z višine 4,2 m padel na gradbišču B. S tožbo je zahteval odškodnino za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo od prvega toženca kot delodajalca, drugega toženca kot glavnega izvajalca gradbenih del na gradbišču in tretje toženke, pri kateri je imel drugi toženec zavarovano svojo odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe zoper delodajalca oziroma njegovega pravnega naslednika postopek zoper prvega toženca ustavilo (prva točka izreka). Drugemu tožencu in tretji toženki je naložilo, da tožniku plačata nerazdelno odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 8.887.914,00 SIT (sedaj 37.088,61 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002, drugi toženec pa je (samostojno) dolžan plačati za nepremoženjsko škodo še 14.312.086 SIT (59.723,28 EUR) z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 po obrestni meri, kot izhaja iz 2. točke izreka odločbe. V presežku je zahtevek za nepremoženjsko škodo zavrnilo (4. točka izreka), odločilo pa je tudi o tožnikovi premoženjski škodi, zahtevku za plačevanje mesečne rente (5.- 8. točka izreka) in pravdnih stroških (9. točka izreka).

3. Zoper sodbo so se pritožili tožnik, drugi toženec in tretja toženka. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tretje toženke in sodbo sodišča prve stopnje glede nje razveljavilo v 3. točki izreka nad zneskom 5.572.633,12 SIT (23.254,19 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v izreku o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbo tretje toženke ter v celoti pritožbo tožnika in pritožbo drugega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta pravočasno vložila revizijo tožnik in (tretja) toženka.

5. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da sta mu sodišči druge in prve stopnje prisodili prenizko odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Poudarja, da je bil ob škodnem dogodku star 31 let, zaradi katastrofalne škode pa se bo zdravil do konca svojega življenja ali statistično skoraj 50 let. Popolnoma je moral spremeniti način življenja, saj je kot paraplegik vezan na invalidski voziček. Na svojo pravico je od vložitve tožbe čakal več kot 8 let. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni (zviša odškodnino za telesne bolečine za 2.300.000 SIT oziroma 9.597,73 EUR, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa za 7.500.000 SIT oziroma 31.296,95 EUR), podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Toženka v reviziji izpodbija temelj odgovornosti. Meni, da je nepravilen in materialnopravno zmoten zaključek sodišč prve in druge stopnje, da sta izvajalec in naročnik (prva dva toženca) solidarno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku v zvezi z izvajanjem gradbenih del. Napačen je tudi zaključek višjega sodišča, da je bil tožnik praktično delavec drugega toženca, ki je bil naročnik del. Pojma delodajalca ni moč raztezati preko okvirov delovnopravne zakonodaje. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri prvem tožencu, med drugim tožencem in tožnikom pa ni elementov, ki opredeljujejo delovno razmerje, saj nista imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, drugi toženec mu ni izplačeval plače, davkov in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, odrejal dopusta, skratka izpolnjeval pravic iz delovnega razmerja. Zato zgolj dejstvo, da je drugi toženec skrbel za varnost pri delu tudi za delavce prvega toženca, organiziral delo in ga nadziral, lahko pomeni zgolj enega od elementov organiziranosti delovnega procesa, ne pomeni pa delovnega razmerja, ki predstavlja sklop pravic in obveznosti tako za delavca kot delodajalca. Izvajalec in naročnik del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del, ta odgovornost pa obstaja le takrat, kadar škoda nastane tretjim osebam, torej osebam, ki ne spadajo v izvajalčevo sfero. Tožnik ni tretja oseba v smislu 207. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Dokazi niso potrdili, da naj bi bil drugi toženec izvajalec del. Dogovora med prvim in drugim tožencem, da bo drugi toženec predpisal varstvene ukrepe na gradbišču tudi za delavce izvajalca in da jih bo tudi nadziral, ni mogoče šteti za izvajanje gradbenih del na gradbišču. Nenazadnje je bil po gradbeni pogodbi izvajalec dolžan skrbeti za varno delo delavcev na gradbišču in jih o varnem delu poučiti ter v primeru nesreče delavca dolžan prijaviti nesrečo pri delu pristojni službi varstva pri delu ter inšpekcijskim službam. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek zoper toženko, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročeni nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8. Revizija tožnika je utemeljena, revizija toženke pa ni utemeljena.

9. Za presojo temelja odgovornosti toženke so odločilne naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: tožnik je bil zaposlen pri prvem tožencu; do nesreče je prišlo pri opravljanju del, ki so mu bila naložena kot njegove delovne naloge v zvezi s tem delovnim razmerjem; tožnikov delodajalec (prvi toženec) kot izvajalec in drugi toženec kot naročnik gradbenih del na objektih naročnika sta sklenila pogodbo, v kateri sta med drugim določila, da bo nadzor nad opravljenimi deli izvajalca izvajal drugi toženec in da bo predpisal skupne varstvene ukrepe tudi za delavce izvajalca (vsebina pogodbe je podrobneje povzeta na 15. strani obrazložitve sodbe prve stopnje); drugi toženec je bil sicer glavni izvajalec gradbenih del pri izgradnji objektov B., delodajalec tožnika pa njegov podizvajalec; gradbeni delovodja je bil delavec drugega toženca in je nadzoroval delo na objektu, kjer so delali tožnik in še štirje delavci prvega toženca; delavec drugega toženca je bil torej neposredni vodja tožnika; varnostni inženir je bil prav tako delavec drugega toženca; njegova naloga je bila priprava celotnega gradbišča za (varen) začetek dela; ves material na gradbišču (razen priročnega orodja) je bil last drugega toženca.

10. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ne morejo biti upoštevne tiste revizijske navedbe toženke, s katerimi graja dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje o posameznih dejstvih (kot npr. zaključek o tem, da je bil drugi toženec glavni izvajalec gradbenih del na gradbišču).

11. Na podlagi prikazanih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil drugi toženec nosilec in delno tudi neposredni izvajalec gradbene dejavnosti na gradbišču in ga je treba šteti za tisti subjekt, ki se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo, tožnik pa je svoje delo preko svojega delodajalca opravljal zaradi gospodarskih interesov drugega toženca. Solidarno odgovornost naročnika in izvajalca del je utemeljilo na podlagi 207. člena ZOR, tožnika pa je štelo za tretjega (razlogi na str. 18 in 19). Sodišče druge stopnje je pravno utemeljilo odgovornost drugega toženca na določilih o objektivni odgovornosti (173. in 174. člen ZOR), potrdilo pa ugotovitve, da je tožnik delo opravljal praktično kot delavec drugega toženca, delo na gradbišču pa je tudi sicer potekalo tako, da ga je organiziral, odrejal in nadziral drugi toženec po svojih delavcih. Drugi toženec je bil tako po stališču sodišča druge stopnje v resnici glavni izvajalec gradbenih del, tožnikov delodajalec pa podizvajalec.

12. Vrhovno sodišče je že v več odločbah(1) poudarilo, da ni sprejemljivo stališče, da je delavcu za škodo pri delu lahko odgovoren le njegov delodajalec. Pogodbeno razmerje med prvima dvema tožencema, na katerega se sklicuje toženka v reviziji, je treba presojati po vsebini in ne le glede na (v reviziji še posebej poudarjeno) označbo pogodbenih strank, po kateri tožnikov delodajalec nastopa kot izvajalec del, drugi toženec pa kot naročnik. Iz ugotovitev sodišč prve in druge in prve stopnje sledi, da je prvi toženec svoje delavce le „posodil“ drugemu tožencu, ta pa jim je – kot neformalni delodajalec – odrejal delo in delo tudi nadziral. Organizacija dela na gradbišču je bila v sferi drugega toženca in kot organizator oziroma glavni izvajalec del je bil dolžan poskrbeti za možnost neoviranega in varnega izvajanja dela vseh delavcev na gradbišču – ne glede na to, ali so bili v delovnem razmerju pri njem ali pri podizvajalcu, ki mu je delavce posredoval. Nosilec dejavnosti je bil torej dejansko naročnik, kar pa pomembno vpliva na presojo njegove odškodninske odgovornosti. Ali povedano tako, kot sta zapisali že sodišči prve in druge stopnje: tožnik je bil poškodovan pri delu, ki ga je treba šteti za dejavnost drugega toženca, posledica tega pa je tudi njegova odškodninska odgovornost in s tem tudi odgovornost toženke, pri kateri je imel drug toženec sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo. Ne gre za razširjanje pojma delodajalec in delovnopravne zakonodaje, kot meni toženka, pač pa upoštevanje načel odškodninskega prava (ki je v načelu neminem leadere sploh temeljno načelo obligacijskega prava), katerega funkcija je preventivna in izravnalna (odprava oškodovančevega prikrajšanja), riziko nastanka škode iz nevarne dejavnosti pa nosi tisti, ki se z njo ukvarja oziroma v čigar interesu se ta dejavnost opravlja. Na takšno presojo ne more imeti vpliva določilo pogodbe med prvima dvema tožencema o porazdelitvi posameznih opravil v zvezi z zagotavljanjem varnega dela delavcev na gradbišču in prijavljanjem nesreč pri delu.

13. Toženka sicer utemeljeno kot materialnopravno zmotno graja uporabo 207. člena ZOR o solidarni odgovornosti naročnika in izvajalca del na nepremičnini tretjemu za škodo, ki sta jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del, saj tožnika ni mogoče šteti za tretjo osebo v smislu tega določila. Vendar pa je že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno odgovornost drugega toženca utemeljilo na splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (154. člen in naslednji ZOR) oziroma glede na naravo dejavnosti na posebnih pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti (173. in 174. člen ZOR).

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija toženke ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

15. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero višine odškodnine za v nesreči utrpelo nepremoženjsko škodo. Pravilno upoštevanje načela individualizacije odškodnine in načela objektivne pogojenosti odškodnine oziroma meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz 200. člena ZOR, namreč za tožniku ugotovljeno škodo, ki po svojem obsegu spada med izjemno hude primere, narekujeta odmero odškodnine tako za telesne bolečine kot za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zneskih, kot jih je uveljavljal. Vrhovno sodišče je zato ugodilo njegovi reviziji in spremenilo sodbo druge stopnje tako, da se tožnikovi pritožbi, s katero je izpodbijal le odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za nepremoženjsko škodo, ugodi in se mu prizna celotna, s tožbenim zahtevkom uveljavljana odškodnina iz tega naslova. Podlago takšni odločitvi predstavlja določilo prvega odstavka 380. člena ZPP.

16. Odločitev o stroških sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje razveljavilo (le) glede toženke. Zato je revizijsko sodišče ob spremembi sodbe druge (in posledično prve) stopnje poseglo v odločitev o stroških postopka, ki jih mora tožniku povrniti drugi toženec. Ker je tožnik zoper drugega toženca po višini uspel praktično v celoti (upoštevajoč spremembo sodbe je ostal zavrnjen le manjši del zahtevka za povrnitev premoženjske škode in plačevanje rente), je izrek o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, spremenilo tako, da je tožniku v skladu z odmero sodišča prve stopnje (na strani 250 spisa) priznalo vse potrebne pravdne stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je spremenilo tako, da je tožniku priznalo stroške pritožbe (odmera na strani 301 spisa), saj je s pritožbo izpodbijal le odločitev o nepremoženjski škodi in s tem v celoti uspel; te stroške je naložilo v plačilo drugemu tožencu. O drugih tožnikovih stroških pritožbenega postopka (odgovor na pritožbo nasprotne stranke) bo moralo v skladu z odločitvijo pritožbenega sodišča odločiti sodišče prve stopnje. Drugi toženec mora tožniku povrniti tudi stroške revizije (stran 349D spisa), medtem ko toženka stroške revizije, s katero ni uspela, nosi sama.

Op. št. (1): Tako npr. II Ips 199/2007, II Ips 34/2004, II Ips 634/2004.