Jedro

Teža kaznivega dejanja in zanj predpisana kazen sta v povezavi z drugimi konkretnimi okoliščinami lahko podlaga za sklepanje, da je obdolženec begosumen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 3. 9. 2009 odredila pripor zoper obdolženega S. P. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora, podrejeno pa nadomestitev pripora z ukrepom obveznega javljanja na policijski postaji.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik v izjavi z dne 24. 3. 2011 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (KZ), česar zagovornik v zahtevi ne izpodbija.

6. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil obdolženec že pred odreditvijo pripora z dne 3. 9. 2009 dalj časa nedosegljiv. Okrožno državno tožilstvo je že 28. 3. 2008 zoper obdolženca vložilo zahtevo za preiskavo, preiskovalna sodnica pa je sklep o preiskavi izdala 24. 10. 2008 brez predhodnega zaslišanja obdolženca, saj je bil ta sodišču nedosegljiv, z izdajo sklepa pa ni bilo mogoče odlašati. Po podatkih policije obdolženec že pet let ni več živel na naslovu stalnega prebivališča, njegovo bivališče je bilo neznano, nahajal pa naj bi se v Republiki Srbiji. Zaradi obdolženčevega skrivanja in nedosegljivosti je sodišče s sklepom z dne 3. 9. 2009 zoper obdolženca odredilo pripor, dne 8. 9. 2009 pa je bila razpisana tudi tiralica in izdan evropski nalog za prijetje in predajo. Obdolženec je bil prijet 9. 3. 2011. Ob zaslišanju dne 11. 3. 2011 je pojasnil, da je vabilo na zaslišanje v preiskavi sicer prejel, da pa je bil ves čas nedosegljiv zaradi bolezni, zaradi katere je bil v letu 2010 tudi dvakrat operiran. Pojasnil je tudi, da je v teh letih potoval le nekaj dni in da ima sedaj urejeno stalno prebivališče. 7. Na te okoliščine se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje tudi obdolženčev zagovornik in ponovno opravičuje obdolženčevo večletno nedosegljivost z njegovimi zdravstvenimi težavami. Opozarja tudi, da ima obdolženec sedaj urejeno stalno prebivališče in da se je sam javil na policijski postaji, s čimer je izkazal pripravljenost aktivno sodelovati v tem kazenskem postopku. Te okoliščine po prepričanju zagovornika ne omogočajo zaključka, da je obdolženec begosumen.

8. Glede na to, da se obdolženec ni odzval na vabilo sodišča, čeprav ga je prejel, da več let ni bilo mogoče ugotoviti njegovega bivališča in realizirati katerega od prisilnih ukrepov, ki so bili odrejeni zoper obdolženca, da obdolženec sodišča ni obvestil o svojem zdravstvenem stanju in bivališču, sta sodišči utemeljeno sklepali, da se obdolženec skriva in s tem onemogoča izvedbo kazenskega postopka. Utemeljen je tudi zaključek zunajobravnavnega senata, da glede na večletno izmikanje ureditev stalnega prebivališča ni zadostno zagotovilo, da bo obdolženec na tem naslovu tudi dejansko bival in bil dosegljiv sodišču. Ugotovljene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo sklepanje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in da je nevarnost pobega mogoče odvrniti le s priporom.

9. Neutemeljen je tudi zagovornikov očitek, da je sodišče z razlogi, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost, utemeljevalo razlog begosumnosti. Iz obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata namreč jasno izhaja, da je sodišče s sklicevanjem na višino pridobljene premoženjske koristi in na kazen, ki je predpisana za očitano kaznivo dejanje, utemeljevalo razlog begosumnosti in ne ponovitvene nevarnosti. Teža kaznivega dejanja in zanj predpisana kazen pa sta v povezavi z drugimi konkretnimi okoliščinami lahko podlaga za sklepanje, da je obdolženec begosumen. Zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo tako ni podano.

10. Nerelevantne za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti pa so navedbe obdolženčevega zagovornika, ki se nanašajo na ustreznost zdravstvenega varstva in oskrbe v zavodu, kjer se izvršuje ukrep pripora.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).