Jedro

Določba 1. odst. 399. čl. ZOR je prisilen predpis, kar pomeni, da omejuje pogodbeno svobodo strank glede višine pogodbenih obresti tudi, če gre za posojilo dano v tuji valuti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo obresti, kot jih priznavajo banke za devizne vloge za DEM na vpogled, za čas do 15.8.1992, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost 17.583 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, kot jih priznavajo banke za devizne vloge za DEM na vpogled od 16.8.1992 do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo, toženki pa naložilo, da mora tožniku povrniti vse njegove stroške postopka v znesku 95.440,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo. Zatrjuje, da je odločilna volja strank. In ta je bila povsem jasna. Dogovorili sta se za tolikšne obresti, kot izhajajo iz pogodbe. Toženke ni nihče silil, naj sklene tako pogodbo. Sicer pa je v tistem času obrestna mera na črnem trgu znašala okoli 12 %. Toženka tudi nikoli ni predlagala znižanja obrestne mere ali zadržanje teka obresti. Po plačilu prvega delnega zneska je predlagala sklenitev nove pogodbe za nov znesek.

Zato ji je tožnik 24.12.1991 ponovno posodil denar. Tokrat 10.000 DEM in to pod pogoji, ki jih je predlagala sama. Posojenega zneska ni mogoče šteti kot bančno vlogo na vpogled. Gre namreč za neprostovoljno vezano vlogo za nedoločen čas. Nesprejemljiv je tudi tečaj, ki ga je določilo prvostopno sodišče, saj ni mogoč nakup deviz po srednjem tečaju Banke Slovenije. Nerazumljivo je, zakaj je sodišče zavrnilo obresti za čas pred 16.8.1992. Končno tožnik ne vidi razloga za odločitev, da se zamudne obresti ne priznavajo, ker da gre za terjatev določeno v tuji valuti. Zamuda je zamuda, ne glede na to, ali je dolžnik v zamudi z obveznostjo, ki se glasi na domačo ali na tujo valuto.

Pritožba je delno utemeljena.

Pogodbene obresti so plačilo za prepustitev rabe denarja. To velja za čas, ko je posojilodajalec posojilo dal. Za ta čas lahko tožnik zaračuna dogovorjeno obrestno mero, ki tudi ni nujno, da je ves čas posojilne dobe enaka, vendar le v mejah obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Bistvo določbe prvega odst. 399. čl. ZOR je torej prav v tem, da je prisilen predpis, da torej omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je brez pomena pritožbeno sklicevanje na dogovor strank o višini obrestne mere ter pripisovanje pravno relevantnega dejstva volji in namenu strank glede višine obrestne mere. Enako velja glede obrestne mere zamudnih obresti. Tudi tu se stranki lahko dogovorita za višino obrestne mere (običajno za višjo kot za čas vračila), vendar njuno pogodbeno voljo glede maksimalne višine obrestne mere omejuje prisilen predpis o zakonitih zamudnih obrestih. To je za tolarske terjatve v času sklenitve pogodbe določal Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, Ur.l. SFRJ št. 57/89, sedaj pa jo določa Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, Ur.l. RS št. 14/92. V konkretnem primeru gre za glavnico, ki se glasi na tolarsko protivrednost tuje valute po tečaju na dan plačila. Zato je nemogoče priznati tudi za akcesorno terjatev, t.j. za (zamudne) obresti tolarsko protivrednost nateklih obresti po tečaju na dan plačila. Dosedanja zakonodaja ni uredila višine zamudnih obresti za terjatve, ki se glasijo na tujo valuto, ali pa so zavarovane z valutno klavzulo. Gre torej za pravno praznino. Namen zakona o obrestni meri zamudnih obresti je predvsem preseči trdoto denarnega nominalizma. Zamudne obresti po tem zakonu so tako odmena za uporabo kapitala, kot valorizacija terjatev. Zato je to obrestno mero mogoče uporabljati le za terjatve v domači valuti, ki niso zavarovane z valutno klavzulo. Tožniku gredo zato (le) obresti, ki se plačujejo za devizne vloge v DEM na vpogled.

Potemtakem je pri obrestih (tako za čas vračila, kot za čas zamude), ki izvirajo iz posojila med fizičnimi osebami, in ki je bilo dano v tuji valuti, oz. ki je zavarovano z valutno klavzulo, mogoče nuditi sodno varstvo le opisani obrestni meri. Drugačno stališče ne bi bilo v skladu s prvim odst. 399. čl. ZOR, s katerim je treba po analogiji zapolniti omenjeno pravno praznino.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno naziranje, da je treba uporabiti tečaj Ljubljanske banke in ne Banke Slovenije. Tečaj Ljubljanske banke bi namreč prišel v poštev le, če bi se stranki tako dogovorili.

Ker pa takega dogovora ni bilo, je relevanten le uradni tečaj, torej tečaj Banke Slovenije.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče priznati obresti od dneva, kot jih tožnik zahteva (torej od 6.7.1992). Zakaj je zavrnilo tudi ta del zahtevka in dosodilo obresti le od 16.8.1992, sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo. Ker zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo obresti za čas do 15.8.1992, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odst. 369. čl. ZPP). Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje naj znova oceni, ali ni tožnik upravičen do obresti tudi za čas od dneva delnega plačila (s katerim so bile odplačane do tedaj natekle obresti in del glavnice) oz. od 6.7.1992 kot zahteva v tožbi, ter o tem navede razloge.