Jedro

Tožena stranka ni zadostila svoji obveznosti vzdrževanja cest v zimskem času tako, da bi bila konkretna cesta sposobna za varen promet. Tožena stranka ni dokazala, da je bila cesta takšna, da bi tožnik lahko vozil po nepoledenelem cestišču. Tudi izgovarjanja na to, da mora toženec skrbeti za veliko cest in da je vzdrževanje drago, ni mogoče upoštevati, saj v obravnavanem primeru ni šlo za novo zapadli sneg, tako da je imel toženec dovolj časa, da bi izvedel ustrezne ukrepe in poskrbel za tako cestišče, na katerem bi bila mogoča varna vožnja. Vzdrževanje cest je seveda drago, toda poškodbe ljudi zaradi malomarnega vzdrževanja so tudi drage, predvsem pa so nedopustne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 4.894.122 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 42.764 tolarjev od 1. 1. 1995 do plačila, od zneska 21.388 tolarjev od 1. 12. 1995 do plačila in od preostalega zneska od izdaje sodbe do plačila. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik ponesrečil 29. 11. 1988, ko je padel na neustrezno vzdrževanem cestišču, za kar je bil zadolžen toženec, ki je krivdno odgovoren do 70 odstotkov. Za preostalih 30 odstotkov pa je odgovoren tožnik sam, ker ni prilagodil vožnje razmeram na cestišču. Premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je v vzročni zvezi z nesrečo in tožnikovo poškodbo, je sodišče ugotovilo v skupnem znesku 6.991.602 tolarjev in jo glede na sokrivdo porazdelilo tako, da mora toženec plačati 70 odstotkov. Ker se s tako sodbo toženec ni mogel strinjati, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Sklicuje se na izvedenca prometne stroke, ki je opozoril na tožnikovo pretirano hitrost in vožnjo na robu vozišča ter začudenje, da se je glede na cestne razmere sploh podal na pot z enoslednim motornim vozilom. Izvedenec, ki je sodišču posredoval zaključke o stvareh, ni dajal mnenja o krivdi posameznega udeleženca nesreče, zato revizija navaja, da mu višje sodišče neutemeljeno očita, da je odločal o krivdi. Višjemu sodišču tudi očita, da je v nasprotju s stvarnimi ugotovitvami odločilo o odgovornosti toženca. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da na cestišču ni bilo kopnih površin, toda policisti so označili kot poledenel samo del cestišča. Njihov zapis, da je bilo vozišče poledenelo in da sredinska črta ni bila vidna zaradi zamrznjenega sneg-a ne pomeni, da na cesti ni bilo kopnih površin. In ker je imel tožnik na voljo dovolj nepoledenelega prostora za varno vožnjo, toženec trdi, da ni odgovoren za nesrečo. Tudi očitek, da toženec ni posipal cestišča, je po njegovem v nasprotju s pravili o zimski službi, ker se posipava le tedaj, ko temperatura pade pod ničlo, v obravnavanem primeru pa je bila noč topla in nihče ni mogel pričakovati poledice. Tudi razlog, za to, da je tožnik zapeljal s ceste v sneg, ni bil v poledenelem cestišču. Tožnik bi moral v zimskih razmerah pričakovati sneg na lokalni cesti in celo tako imenovane snežne deske, saj pozimi ni mogoče zagotoviti, da nikjer na tisočih kilometrih cest v Sloveniji ne bo poledice ali ostankov snega (ultra pose nemo tenetur est). Toženec pojasnjuje, da upravlja 600 kilometrov cest in da nima sredstev, da bi zimsko službo organiziral tako, da bi s cest odstranil prav ves sneg. Pri tem opozarja na izvedenčevo mnenje, da toženec ne bi mogel odstraniti vsega snega s ceste, četudi bi npr. dan pred nesrečo plužil cestišče in posipal s soljo. Trdi, da je izvedenec izključil vzročno zvezo med ostanki snega na cestišču in med nezgodo, saj je ugotovil, da je bila cesta prevozna z zimsko opremo, kar je ustrezen standard prevoznosti cest. Po njegovem bi moral tožnik peljati tako, da ne bi zašel na poledenelo cestišče, sodišče pa ne bi smelo nekritično verjeti priči B. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99-2/04) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila izčrpana pravica iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I z ustavnima zakonoma, Ur.l. RS, št. 42/97 in 66/2000) in je postala odločba že pravnomočna. Ker je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, ki je namenjeno predvsem poenotenju procesnega in materialnega prava, je v drugem odstavku 370. člena ZPP izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo na tiste očitke revizije, ki poudarjajo katerega od izvedenih dokazov in ga primerjajo z drugim. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje spada namreč med dejanske ugotovitve in zato ni dovoljena.

V zvezi z uporabo materialnega prava je treba ugotoviti, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur.l. RS, št. 83/01). Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti sočasno izpolnjene štiri predpostavke, in sicer: nedopustno ravnanje ali škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugo ter odgovornost. V obravnavanem primeru nista bila sporna nedopustno ravnanje oziroma škodno dejstvo (to je prometna nesreča) in škoda (ki je nastala zaradi poškodbe v prometni nesreči). Škoda je bila sicer deloma sporna, toda potem, ko sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili obseg premoženjske in nepremoženjske škode ter določili višino, ta v reviziji ni več izpodbijana. Ves čas postopka pa je sporna odgovornost tožene stranke.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno izhajali iz prvega odstavka 154. in iz 158. člena ZOR in ugotavljali, če je toženec namerno ali iz malomarnosti povzročil škodo tožniku. Ob nesporni ugotovitvi, da je bil toženec dolžan vzdrževati cesto, na kateri se je zgodila nesreča (tretji odstavek na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje), sta ugotavljali, če je ravnal v skladu z Zakonom o cestah (Ur.l. SRS, št. 38/81) in Pravilnikom o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, Ur.l. SRS, št. 11/88). Ker sta na podlagi številnih dokazov, ki sta jih izvedli, in njihove dokazne ocene ugotovili: - da se je nesreča zgodila na cesti tretje kategorije, - da je bil sneg star teden dni, - da je bilo cestišče zasneženo in poledenelo ter se je nesreča zgodila v bližini gozda, - da se je sneg zaradi vožnje po njem in relativno toplejšega vremena zadnja dva dni pred nesrečo topil in znova zmrzoval ter je bila na cestišču verjetno tudi voda, kar spolzkost ledu še povečuje, sta pravilno zaključili, da tožena stranka ni zadostila svoji obveznosti vzdrževanja cest v zimskem času tako, da bi bila konkretna cesta sposobna za varen promet. Tožena stranka ni dokazala, da je bila cesta takšna, da bi tožnik lahko vozil po nepoledenelem cestišču. Tudi izgovarjanja na to, da mora toženec skrbeti za veliko cest in da je vzdrževanje drago, ni mogoče upoštevati, saj v obravnavanem primeru ni šlo za novo zapadli sneg, tako da je imel toženec dovolj časa, da bi izvedel ustrezne ukrepe in poskrbel za tako cestišče, na katerem bi bila mogoča varna vožnja. Vzdrževanje cest je seveda drago, toda poškodbe ljudi zaradi malomarnega vzdrževanja so tudi drage, predvsem pa so nedopustne.

Tudi vzročno zvezo med neustrezno vzdrževano cesto in tožnikovim padcem ter poškodbo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, saj cestišče ni bilo ustrezno vzdrževano, toženec pa ni dokazal, niti dokazoval kakega drugega vzroka, ki ne bi bil povezan z voziščem. Res pa je, da za škodo ni odgovoren samo toženec, temveč tudi tožnik, ki je vedel za slabo stanje vozišča in vremenske razmere, pa je bil na vse to premalo pozoren in ni prilagodil hitrosti vožnje. To še zlasti glede na njegovo vozilo: nestabilno kolo z motorjem, s katerim se je vozil na delo in z dela. S tem je tudi sam prispeval k nesreči in njenim posledicam in je po prvem odstavku 192. člena ZOR upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Toda revizijsko sodišče se strinja s porazdelitvijo tožnikove odgovornosti do 30 odstotkov, in toženčeve do 70 odstotkov, ker toženec opravlja javno službo in mora biti pri izvrševanju svoje dejavnosti bolj pozoren (drugi odstavek 18. člena ZOR).

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 378. člena ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).