Jedro

Zbrane aktualne informacije o političnem in družbenem položaju v Bangladešu tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo razlogov za tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem, pri čemer tožnik niti ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da vsebina uporabljenih informacij (poročila mednarodnih organizacij) ne bi bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bil ob vrnitvi v matično državo ogrožen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS - Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.7.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in določila, da mora v roku 3. dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje in citira določbe 2. in 3. dostavka 1. člena in 3. odstavka 29. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB, v nadaljevanju: ZAzil).

Po proučitvi zadeve sodišče prve stopnje ugotavlja, da je s tožbo izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, poleg tega je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

Sodišče prve stopnje zavrača tožnikove pavšalne tožbene ugovore, da je tožena stranka kršila določbe ZAzil in nepopolno ter zmotno ugotovila dejansko stanje v zvezi s tožnikovo ogroženostjo v matični državi (Bangladešu). Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila po ugotovitvi, da je tožnik podal nekredibilno izjavo glede razlogov za azil ter da njegov strah pred preganjanjem v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil ni utemeljen ter da niso podani humanitarni razlogi za priznanje azila. Dokazno oceno je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka sprejela in obrazložila na podlagi tožnikovih izjav v izraženi nameri, ob podaji prošnje z azil ter na zaslišanju v povezavi s poročili mednarodnih organizacij, ki se nanašajo na delo stranke: "A.L." (v nadaljevanju: AL) kot tudi na položaj v Bangladešu. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v tožbi ne navaja dejstev in dokazov, ki bi nasprotovali ugotovitvi tožene stranke, da tožnik v Bangladešu v primeru vrnitve ne bo ogrožen.

Tožnik v tožbenih ugovorih tudi ne navaja, katerih konkretnih dejstev tožena stranka ni ugotovila oziroma jih je ugotovila napačno, zato sodišču prve stopnje ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da obstajajo v tožnikovih izjavah številna neskladja, ki se nanašajo tako na razlog in način pobega iz matične države, število članov njegove družine ter članstvo oziroma čas opravljanja funkcije v stranki AL. Ta neskladnja sodišče ponovi v izpodbijani sodbi.

Tožnik tudi po presoji sodišča prve stopnje ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, ki so določeni v II. odstavku 1. člena ZAzil, saj, kot izhaja iz upravnih spisov, ni ogrožen s strani državnih organov v Bangladešu (iz države je odpotoval s potnim listom, ki mu je bil izdan 6 mesecev pred odhodom iz države), niti iz njegovih navedb ni razvidna subjektivna ogroženost, ker ni razvidno, zakaj so ga iskali člani pozicijske stranke BNP. Maščevanje zaradi fizičnega spopada, ob upoštevanju vseh kontradiktornih tožnikovih navedb, ni razlog za priznanje azila na podlagi Ženevske konvencije. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni razlogov za priznanje azila na podlagi pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu lahko prizna le ob predpostavi, da obstajajo konkretni humanitarni razlogi, vendar pa tožnik po mnenju sodišča prve stopnje v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost ali fizična integriteta ogroženi ter da bi bil v primeru vrnitve v Bangladeš izpostavljen nečloveškemu ravnanju oziroma da bi bili podani drugi humanitarni razlogi za podelitev azila. Ustava Republike Slovenije in mednarodne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik, prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v matični državi izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar pa po presoji sodišča prve stopnje, ob izostanku konkretnih tožbenih navedb, takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstaja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da ostaja nerazjasnjeno vprašanje njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v matični državi (Bangladešu), saj njegova izvorna država zanj konkretno ni varna država. Verjeti bi mu bilo treba, da bi bil v svoji izvorni državi preganjan in da bi ga celo lahko ubili. Tudi tožena stranka v svoji s tožbo izpodbijani odločbi ne obrazloži natančno, katere so tiste navedbe, ki naj bi bile tako odločilne, da bi narekovale zavrnitev njegove prošnje za azil, tudi zaradi dvoma v njegovo kredibilnost. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi predložil dokazov za svoje trditve in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je torej po njegovi oceni preuranjena. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo ter vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru uporabilo pravilno materialno pravo in sicer določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini, ali določenemu političnemu prepričanju, v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v izvorno državo v smislu Konvecije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Iz podatkov upravnih in sodnih spisov izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala številna poročila mednarodnih inštitucij (podrobno so navedena v izpodbijani sodbi), ki se nanašajo na politično in družbeno situacijo v Bangladešu ter na podlagi tako ugotovljenega stanja o razmerah v tej državi ocenila objektivno in tožnikovo subjektivno ogroženost v primeru njegove vrnitve v Bangladeš. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da okoliščine, ki so bile neposredni razlog za vložitev prošnje za azil (grožnje in napadi s strani stranke BNP, nenudenje zaščite s strani državnih organov v Bangladešu in slabe splošne družbene in politične razmere v Bangladešu), ki jih tožnik niti ni izkazal, niso take, da bi se lahko čutil ogrožen, zato njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen. Tožnikovo zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi pobegnil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Pritožbeno sodišče se strinja z razlago pojma preganjanja, kot sta ga opredelila tožena stranka in sodišče prve stopnje. Ker pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje, mora takšno preganjanje tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazovati nepretrgano in sistematično tveganje, ne pa le osamljene primere krivic. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru neizkazanih tožnikovih izjav o slabem stanju v Bangladešu in grožnjah in napadih stranke BNP ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil. Glede na upravne spise tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane osebne okoliščine na tožnikovi strani za podelitev humanitarnega azila. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne obstaja utemeljen tožnikov strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti, niti pripadnosti posebni družbeni skupini zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo (Bangladeš) oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, kot je že navedeno, oceno stanja v Bangladešu oprla na vsebino poročil mednarodnih organizacij, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij, pri čemer tožnik niti ne navaja nobenih drugih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da vsebina uporabljenih informacij ne bi bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bil ob vrnitvi v matično državo ogrožen. Zbrane aktualne informacije o političnem in družbenem položaju v Bangladešu tudi po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo razlogov za tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem.

Sicer pa tožnik v pritožbi ne navaja nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.