Jedro

Interni akt, ki ne ureja posamičnih razmerij, ampak je le podlaga za odločanje o konkretnem posamičnem razmerju, ni akt, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato se tožba zoper tak akt zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1257/2001-2 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper interni akt - Pravila policije. V izpodbijanem sklepu se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 1. člena ZUS in navaja, da s tožbo izpodbijani akt ni akt, ki se, glede na navedeno določbo, lahko izpodbija v upravnem sporu. Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijani akt sicer izdan v obliki predpisa, vendar pa ne ureja posamičnih razmerij v smislu 4. odstavka 1. člena ZUS, kar je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za odločanje v upravnem sporu. Gre za interni akt tožene stranke, ki na splošno ureja medsebojna razmerja, odnose in način dela subjektov v okviru tožene stranke.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je izpodbijani akt nezakonit zato, ker vsebuje določbe, ki so delovno pravne narave in zato ne sodijo v izpodbijani akt. Z izdajo izpodbijanega akta je generalni direktor policije prekoračil pooblastila, ki jih ima po Zakonu o upravi in Zakonu o policiji. Glede na to, da je tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije zavrglo zahtevo za presojo zakonitosti Pravil policije (sklep Ustavnega sodišča z dne 21.6.2001) se postavlja vprašanje, kako naj tožeča stranka izkoristi ustavno pravico do sodnega varstva. Meni, da ker izpodbijani akt, izdan v obliki predpisa, posega v delovni čas delavcev, določa dopust delavcev, njihovo odškodninsko odgovornost in podobno, posega tudi v posamična razmerja delavcev policije, gre za akt v smislu 4. odstavka 1. člena ZUS. Gre pa tudi za nezakonito dejanje tožene stranke, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo obravnavati po vsebini in v tožbi navedene določbe izpodbijanega akta - Pravila policije, odpraviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora interni akt - Pravila policije, ki ureja medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot. Sporno je, ali je zoper tak akt zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Po določbi 1. člena ZUS se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja zoper odločitve in dejanja upravnih oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Predmet upravnega spora so torej akti upravnih organov - upravni akti, pa tudi drugi akti, s katerimi so državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločili o kakšni pravici, obveznosti in pravni koristi. Izpodbijani akt ni tak akt, saj z njim ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Druge akte in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil je mogoče v upravnem sporu izpodbijati le, če se z njimi posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Da bi bilo z izpodbijanim aktom poseženo v kakšno ustavno pravico, tožeča stranka niti ne zatrjuje. V upravnem sporu je sicer zagotovljeno tudi sodno varstvo zoper akte izdane v obliki predpisa, vendar le, kolikor urejajo posamična razmerja (4. odstavek 1. člena ZUS). Akt tožene stranke - Pravila policije, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni akt v smislu navedene določbe ZUS. Gre namreč za interni akt, ki ne ureja posamičnih razmerij. Je le podlaga za odločanje o konkretnem posamičnem razmerju. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o zadevi.

Odločitev sodišča prve stopnje ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Vsako sodišče takšno varstvo nudi le v okviru svoje stvarne pristojnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.