Jedro

Tožnik je po izdaji izpodbijanega upravnega akta, s katerim mu je bilo naloženo, da mora s kmetijskih zemljišč odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe, ter zemljišče uporabljati v kmetijski namen, odstranil navožen material. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene obveznosti ne more (več) priti, saj jo je tožnik že izpolnil prostovoljno. Izpodbijana odločba zanj ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njegov pravni položaj. Zato je odpadla potreba tožnika po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljevanju tudi Inšpektorat oziroma prvostopenjski organ) tožniku naložil, da mora s kmetijskega zemljišča na parc. št. 1350/228 in 1350/229, k. o. A. (v nadaljevanju sporni kmetijski zemljišči), odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe ter zemljišče uporabljati v kmetijski namen (1. točka izreka). Rok za izvršitev je določil najkasneje do 31. 8. 2019 (2. točka izreka), stranki pa je naložil, da mora o odpravljenih nepravilnostih pisno obvestiti inšpektorja (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ 10. 1. 2019 ob pregledu ugotovil, da je tožnik spomladi 2018 odstranil približno polovico deponiranega pepela iz leta 2016 in 2017. Ostala polovica deponiranega pepela pa je še vedno bila odložena na kmetijskem zemljišču s parc. št. 1350/228, k. o. A. Pri pregledu se je ugotovilo, da je tožnik na zemljišču, kjer je bil spomladi 2018 odstranjen pepel, ponovno navozil lesni pepel, in to na površini cca. 50 x 15 metrov ter v višino 1 – 1,5 metrov. Na to zemljišče je začel dovažati še odpadek iz lesne celuloze od družbe B., d.o.o. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 2018 nabavil in raztrosil po svojih kmetijskih površinah 1.648 ton lesnega pepela, kar je najmanj 200 ton lesnega pepela na hektar kmetijskega zemljišča, da je v zemljini premalo dušika, ter, da je pH zemlje neustrezen. Tožnik je tekom upravnega postopka z izjavo z dne 4. 2. 2019 (pravilno 5. 2. 2019) prvostopenjskemu organu pojasnil, da je svoje obveznosti iz odločbe št. 0611-2601/2017 izpolnil in del neuporabljenega lesnega pepela uporabil za izboljšanje drugih svojih kmetijskih površin, preostanek pa je obdržal za opravljanje kmetijske dejavnosti na njegovi ekološki kmetiji. Nadalje izhaja, da je v letu 2018 od C., d.o.o. prevzel in uporabil 172 prikolic stabiliziranega lesnega pepela, kar je cca. 48 ton na hektar obdelovalnih površin, kar znaša 0,3 % celotne mase prsti. Tožnik nadalje prereka navedbe glede celulozne pulpe in dodaja, da je bila narejena analiza, ki je pokazala, da ne vsebuje onesnažil, ter da jo je na zemljišče pripeljal zaradi deževnikov. Prvostopenjski organ je nato v aprilu 2019 opravil vzorčenje lesnega pepela na parc. št. 1350/228, k. o. A., ki še ni bil pomešan z odpadno lesno celulozo, ter ponovno fotografiral območje, kjer je odložen pepel. Poročilo o preskusu št.: 01697/2019 z dne 6. 6. 2019 je opravil Kmetijski inštitut Slovenije (v nadaljevanju Poročilo KIS 01697/2019). Iz njega je razvidno, da vrednosti težkih kovin znatno presegajo dovoljene mejne vrednosti, kot je to določeno v Uredbi o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (v nadaljevanju Uredba o mejnih vrednostih). Po vzorčenju je tožnik dostavil svoj analizni izvod Biotehniške fakultete v Ljubljani z dne 5. 4. 2019, kjer so vse vrednosti nižje, kljub temu pa je vrednost za vsebnost cinka 548 mg/kg s.s.) trikratno presežena od mejne vrednosti za cink (200 mg/kg s.s.), ki je določena v Uredbi o mejnih vrednostih.

3.Glede na Poročilo KIS 01697/2019, je kmetijska inšpekcija 20. 6. 2019 opravila ponovni ogled zemljišča oziroma deponije lesnega pepela in celulozne pulpe na spornih kmetijskih zemljiščih. Ugotovila je, da je preostanek lesnega pepela na novo pomešan s celulozno pulpo, nasutje je izvedeno na celotno površini cca. 1.500 m2, v višino cca. 1 - 1,5 metra, da en del deponije leži neposredno ob potoku Pirišnica ter da na deponiji ni vegetacije. Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi sklicuje na kršitev 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), da je kmetijsko zemljišče treba uporabljati skladno z namenom prvega odstavka 17. člena Uredbe o odpadkih, ki prepoveduje odlaganje odpadkov v okolju, Direktive 2008/98/ES EP in Sveta (2014/955/EU), ki definira odpadek, Priloge I Uredba komisije (ES) št. 889/2008 z dne 5. septembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov glede ekološke pridelave, označevanja in nadzora (v nadaljevanju Uredba komisije (ES) št. 889/2008), v kateri so navedena dovoljena gnojila in dodatki in Priloge II Uredbe (EU) 2018/848 EP in sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 (v nadaljevanju Uredba (EU) 2018/848). Prvostopenjski organ še ugotavlja, da povzorčen deponiran lesni pepel z dodanimi lesnimi sekanci presega zahteve, ki jih morajo izpolnjevati odpadki za odložitev na odlagališču za nevarne odpadke, določene v Prilogi 2 Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

4.Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 0611-2072/2019-2 z dne 13. 11. 2019 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo (1. točka izreka), ter odločilo da stroški pritožbenega postopka niso nastali (2. točka izreka). Toženka pojasni, da se je prvostopenjski organ pri utemeljevanju ukrepa naslonil tako na onesnaževanje, degradiranje kot tudi na drugačno zaviranje rasti rastlin. Pritrjuje, da so vrednosti težkih kovin relativno visoke, pojasni pa, da se je prvostopenjski organ skliceval na napačne predpise. Navaja namreč Uredbo o imisijah pri čemer ne upošteva, da vzorec ni bil vzet iz tal, ampak iz pepela, v nadaljevanju pa še Uredbo o odlaganju, ki je bila razveljavljena z Uredbo o odlagališčih odpadkov. Toženka ugotavlja, da bi moral prvostopenjski organ z dokazilom (analizo KIS) pred izdajo odločbe seznaniti tožnika.

5.Toženka pa prvostopenjskemu organu pritrjuje v delu, da gre za odpadek na podlagi točke 10 (odpadki iz termičnih obdelav) s šifro 10 01 01 Direktive 2008/98/ES EP in Sveta (2014/955/EU) in zanika, da bi tak sklep napravila na podlagi rezultatov analize pepela. Toženka dodaja, da zaradi vnašanja odpadkov v tla uporabi Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. Nadalje še pojasni, da pepel v vseh parametrih presega dovoljene vrednosti presežnih kovin za vnos v tla, kar izhaja iz meritev Biotehniške fakultete z dne 5. 4. 2019. S tem je dokazan eden izmed alternativno naštetih pogojev za onesnaženost po prvem odstavku 4. člena ZKZ, kar je ugotovil tudi prvostopenjski organ. Toženka še ugotavlja, da je zaradi učinkov, ki jih imajo količine odloženega pepela, nedvomno šlo tudi za degradacijo ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Tožnik v tej zvezi trdi, da pepel, ki ga uporablja, ni odpadek, temveč gnojilo, ki ga uporablja pri ekološkem kmetovanju, pri tem pa mu ni uspelo izkazati, zakaj bi potreboval tako velike količine lesnega pepela na hektar obdelovalne površine. Zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo pepela po Uredbi komisije (ES) št. 889/2008. Toženka še trdi, da je poleg tožnikovega napačnega ravnanja z lesnim pepelom slednjemu dodana še prevelika količina celulozne pulpe, kar po mnenju toženke ni več gnojenje, ampak izvajanje dejavnosti kompostiranja.

6.Iz ugotovitev v inšpekcijskem postopku je razvidno, da je lesni pepel tam odložen že vsaj od leta 2018, da na nekaterih mestih pepel sega prav do obrežja potoka, da obstaja nevarnost za onesnaženje zaradi prevelikih vrednosti težkih kovin, da kmetijska zemljišča sploh niso v kmetijski uporabi. Glede na 7. člen ZKZ, Uredbo 834/2007/ES in Smernice za strokovno in utemeljeno gnojenje (v nadaljevanju Smernice), je mogoče zaključiti, da gre za neprimerne metode kmetovanja.

7.Toženka še pojasni, da je v nekaterih delih le dopolnila obrazložitev oziroma podala dodatne razloge k izdani odločbi, zaradi česar je, upoštevaje 3. odstavek 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

8.Tožnik je 3. 1. 2020 vložil pravočasno tožbo iz razlogov po 1. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je predhodno vprašanje tega postopka, ali je na spornih parcelah sploh bila deponija zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe oziroma ali je na spornih kmetijskih zemljiščih v naravi njiva, ki jo tožnik uporablja za proizvodnjo kmetijskih pridelkov. Toženki še očita, da pri odločanju ni upoštevala pripomb na zapisnik z dne 4. 2. 2019 (pravilno 5. 2. 2019). Tožnik še navaja, da na navedenih parcelah ni deponiral lesnega pepela ali celuloze, ki ga je toženka definirala kot odpadek (nepravilno se sklicuje na Uredbo o odpadkih), ampak ju je skladno z Uredbo Komisije 889/2008 (ES) uporabljal za gnojenje in za kulturo, v kateri se bodo razvijali deževniki. V postopku je dokazal, da uporablja pepel iz kemijsko neobdelanega lesa. Napačna je tudi ugotovitev, da tožnik ogroža zdravje in drugače škoduje okolju. Kmetijsko zemljišče, ki v naravi predstavlja njivo, naj bi bilo dobro prehranjeno s humusom, na njej rastejo pridelki (fotografije korenja).

9.Tožnik je v tožbi priložil tudi nov dokaz - zapisnik Inštituta D. z dne 27. 8. 2019 (v nadaljevanju Zapisnik Inštituta D.). Iz njega izhaja, da je bilo na spornem kmetijskem zemljišču, na katerem je bila deponija lesnega pepela, sekancev in celulozne pulpe ob kontroli sanirana in zasajena z ozelenitveno mešanico. Tla ob ogledu niso bila zbita, vidna je prisotnost pepela. Iz drugega dokumenta - Poročilo o pregledu dokumentacije z odločitvijo iz dne 6. 12. 2019 pa je razvidno, da sta bili obe kršitvi odpravljeni. Izpostavi še, da je Inštitut D. zapisal, da v odvzetem vzorcu ni bilo najdenih presežnih ostankov težkih kovin, zato ni mogoče govoriti o onesnaževanju oziroma o odpadkih. Toženka tako ni dokazala kršitve 4. člena ZKZ. Tožnik je z novo pridobljenimi dokazi negiral dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka po stroškovniku.

10.Toženka je 13. 2. 2020 odgovorila na tožbo ter navedla, da so upoštevne le okoliščine, ki so obstajale na dan izdaje izpodbijane odločbe, v kateri je bilo ugotovljeno, da se na obravnavanih zemljiščih nahajajo velike količine lesnega pepela, pomešanega s celulozno pulpo. Nekje je bil ta pepel razvožen (razgrnjen v sloju 1 - 1,5 m visoko) po zemljišču, drugje naj bi bil odložen v kupih. Toženka zato zanika, da bi bili obravnavani kmetijski zemljišči v času izvedbe inšpekcijskega postopka in izdaje odločbe dobro prehranjeni s humusom, hranilnimi snovmi za deževnike, na njih niso rastle rastline, ki bi imele bogato prepleten koreninski sistem. Fotografije, posnete na inšpekcijskem pregledu 10. 1. 2019 in 25. 4. 2019, prikazujejo ravno nasprotno (površina brez rastlin (že več let), izpostavljena vremenskim vplivom - izpiranju in eroziji, brez humusa, nerodovitna...). Korenje je bilo na površinah posajeno šele kasneje. Toženka še ugovarja, da je Zapisnik Inštituta D. nedopusten dokaz. Tudi sicer pa tako iz njega kot iz Poročila o pregledu dokumentacije z odločitvijo, izdanega 6. 12. 2019 izhaja, da so bile kršitve glede lesnega pepela in gnojilnega načrta odpravljene 27. 11. 2019, kar je po izdani odločbi.

11.Toženka še navaja, da naj tožnik niti ne bi v pritožbenem postopku nasprotoval dejstvu, da je spornih kmetijskih zemljiščih navožen pepel in celulozna pulpa, tudi sam pojasni, da naj bi na ti zemljišči v letu 2018 navozil 172 prikolic materiala. Toženka nadalje oporeka, da naj se prvostopenjski organ, ne bi opredelil do tožnikove izjave z dne 4. 2. 2019 (pravilno z dne 5. 2. 2019), v kateri je povedal, da ni deponiral pepela in celulozne pulpe, ampak je oboje uporabljal za gnojenje in za kulturo. Do nje se je opredelil že prvostopenjski organ, z odločbo pa ga je dopolnil še drugostopenjski organ. Nadalje toženka pritrjuje tožniku, da je skladno z Uredbo ES 889/2008 v ekološkem kmetovanju dovoljena uporaba lesnega pepela kot gnojila oziroma kot dodatka za izboljšanje tal, ampak je bilo v zadevnem primeru ugotovljeno, da gre za prevelike količine, da bi to bilo še gnojenje. Toženka še pojasni, da prvostopenjski organ nikjer ni nasprotoval, da gre za kemijsko obdelan les, temveč, da pepel vsebuje preveč težkih kovin. Glede tega se je toženka oprla na listino Biotehniške fakultete, ki jo je v postopku priložil tožnik sam. Prvostopenjski organ je tako upravičeno zaključil, da takšne količine presežnih kovin predstavljajo resno in utemeljeno grožnjo, pri tem se je nepravilno ravnanje tožnika rezultiralo kot neporaščenost, nerodovitnost, biotska opustošenost in neaktivnost zaradi pomanjkanja humusa, izpostavljenost izpiranju, zbitost itd. V zemlji je bila tudi premajhna količina dušika, zemljina je imela neustrezen pH ter da je šlo pravzaprav za odlaganje odpadkov na kmetijsko zemljišče.

12.Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 12. 6. 2022, 16. 8. 2022, 3. 10. 2022, 7. 11. 2022 in 2. 12. 2022 še navaja, da so fotografije prvostopenjskega organa nastale sredi zime, medtem ko njegove fotografije dokazujejo, da je bila njiva dovolj bogato humuzirana in prehranjena z rodovitnimi snovmi. V vlogi z dne 16. 8. 2022 na novo ugovarja, da so fotografije toženke prirejene, saj so fotografirani tisti deli nepremičnin, ki ne prikazujejo spornih kmetijskih zemljišč v tožnikovi lasti. Tožnik še trdi, da je fotografirano korenje na njivi rastlo že dve leti, tudi v času, ko je toženka dokazovala, da je zemljišče v resnici puščava. V isti vlogi ugovarja še, da je bilo v zvezi s spornima zemljiščema že pravnomočno odločeno v zadevi IV U 199/2019, zato Upravno sodišče o isti zadevi ne more ponovno odločati. Sodišču predlaga, da upošteva dokaze iz tistega postopka.

13.Tožnik v vlogi z dne 3. 10. 2022 predlaga postavitev izvedenca kmetijske stroke, s katerim bo dokazal, da je šlo za rodovitno njivo, polno korenja. Toženki pritrjuje, da so relevantne okoliščine ob izdaji odločbe, da pa je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje, saj zapisnik inštituta D. dokazuje, da je bila sporna parcela poravnana in ozelenela že prej. Zanika trditve v zagovoru (izjava z dne 5. 2. 2019), da je na sporno zemljišče v letu 2018 navozil 172 prikolic pepela, saj naj ne bi od leta 2016 na sporno parcelo pripeljal nobenega pepela. Tožnik priznava, da je v letu 2018 res prevzel količino pepela, a je ta pepel raztresel na ostale kmetijske površine (slednje dokazuje tudi dnevnik gnojenja), ki pa niso predmet postopka. Toženka mu ne oporeka, da bi na svojo nepremičnino pripeljal pepel iz ekološko neoporečne pridelave lesa, tudi sicer pa gnoji na podlagi smernic in priporočil tujih ekoloških kmetov, kakor tudi po lastnem občutku. Tožnik nadalje zanika, da bi vnašal na zemljišče odpadke (samo) iz lesne celuloze. Celulozna pulpa naj bi predstavljala konglomerat, primeren za izboljšanje bioloških lastnosti tal in ne gre za proizvodnjo komposta s pomočjo deževnikov ali dejavnost predelave odpadkov.

14.Tožnik v vlogi z dne 12. 6. 2022 še navaja, da prvostopenjski organ ni ugotavljal, točnih količin lesnega pepela, ki je bil uporabljen kot gnojilo, koliko ga je bilo na kvadratni meter njive, koliko bi ga smelo biti in kakšna je razlika, da bi lahko trdil, da gre za presežene količine. Toženka se po nepotrebnem opredeljuje do vprašanja težkih kovin, tudi sicer pa bi morala narediti primerjavo s sosednjim zemljiščem, za primerjavo vrednosti. Ugovarja tudi ugotovljenim preseženim količinam »gnojil«, premajhni količina dušika v zemlji ter temu, da je pH zemlje neustrezen. Zahteve toženke, da mora tožnik s spornih kmetijskih zemljišč odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celuloze nerazumne, saj ni mogoče odstraniti nečesa, kar v letu 2022 ne obstaja več.

15.Tožnik vlogi z dne 3. 10. 2022 nadalje navaja, da toženkine fotografije zemljišč na B4 ne pokažejo zemljišč v lastništvu tožnika, na njih ni bil še niti zarisan GERK. Nenazadnje pa bi morala toženka glede teh zemljišč voditi postopek zoper E. E. Ugovarja še, da je tak dokaz prepozen. Nadalje navaja, da bi prvostopenjski organ ob ponovnem ogledu moral upoštevati izjavo z dne 10. 8. 2022 in ne z dne 25. 4. 2019. Tožnik je priložil novo mnenje kmetijskega strokovnjaka, ki je na ogledu 29. 8. 2022 ugotovil, da na njivi ni deponije lesnega pepela, ampak njiva, primemo oskrbljena s hranili, zato je izpodbijana odločba napačna, tožnik pa je v celoti izpolnil, kar mu je bilo naloženo. Tožnik v dokaz priloži tudi fotografije na dan 30. 8. 2022. Tožnik nadalje še ugovarja, da je bila njiva v dobrem stanju že v času izdaje odločbe ter da se je stanje sedaj le še izboljšalo. Tožnik zaključuje, da toženka zavaja sodišče s strašenjem, da so v njej ostanki težkih kovin in ni primerna za ekološko kmetovanje.

16.Toženka v nadaljnjih vlogah z dne 1. 7. 2022, 1. 9. 2022, 17. 10. 2022 in 23. 11. 2022 še navaja, da fotografije posnete več let po izdaji odločbe, ne morejo biti odraz relevantnega dejanskega stanje (ali gre za njivo oziroma deponijo lesnega pepela in celulozne pulpe), ki je bilo ugotovljeno ob ogledu zemljišča in foto dokumentirano. Kasnejše spremembe lahko vplivajo (le) na morebitno upravičenost ali dovoljenost uvedbe prisilne izvršbe. Če bi tožnik po izdaji odločbe navožen material že odstranil in s tem tudi že izvršil inšpekcijsko odločbo, pa sploh naj ne bi bil več upravičen vložiti izpodbojno tožbo. Toženka ugovarja, da bi bile fotografije prirejene, in da to predstavlja tožbeno novoto. Enako velja za navedbo, da bi inšpektorica fotografirala napačna zemljišča in navedbe tožnika, da je bil pepel s celulozo odložen na nikogaršnji zemlji, da v letu 2019 ni bil imetnik GERKa in da bi morala toženka voditi postopek zoper E. E. Glede na vse postopke, ki jih je vodila kmetijska inšpektorica v zvezi z odlaganjem pepela in papirne celuloze na tem območju, naj ne bi bilo dvoma, da si je dal tožnik pripeljat na svoja zemljišča lesni pepel in celulozo tudi po letu 2018. V tej zvezi na novo predlaga zaslišanje inšpektorice. Toženka se sklicuje še na inšpekcijski pregled na sosednjih zemljiščih, kar je bil razlog drugih inšpekcijskih postopkov.

17.Glede devastirane (opustošene) površine spornih zemljišč toženka še dodaja, da je bilo v času inšpekcijskega pregleda nesporno ugotovljeno, da so bili kupi odloženega pepela in celuloze, ki so segali v višino 1 – 1,5 m brez rastlin, izpostavljeni vremenskim vplivom, izpiranju in eroziji, brez humusa, da je šlo pravzaprav za odlaganje odpadkov na kmetijsko zemljišče, da je bila v zemlji premajhna količina dušika in neustrezen pH in presežene mejne vrednosti težkih kovin.

18.Toženka oporeka, da bi izpodbijano odločbo prvenstveno gradila na nerodovitnosti, temveč da kmetijsko zemljišče po svoji namenski rabi ni namenjeno odlaganju prepovedanih snovi. Šele posledično takšno ravnanje predstavlja onesnaženje in degradacijo (četudi kratkočasno). Ta dejstva pa ne izhajajo zgolj iz ogleda inšpektorice, temveč tudi iz drugih listin (dokazov, ki jih je tekom postopka pridobila inšpekcija in jih je predložil tožnik sam). Glede tožnikove izjave z dne 5. 2. 2019 toženka odgovarja, da ni dvoma, da naj bi se sporni pepel nahajal na spornih kmetijskih zemljiščih, saj je le-to razvidno iz fotografij, posnetih tekom inšpekcijskega pregleda. Poleg tega iz dotične tožnikove izjave izhaja, da na površinah, ki jih obdeluje - 10,2 hektarja - uporabi 48 ton pepela na hektar; kar nedvomno pomeni tudi na spornih zemljiščih. Tožnik pravočasnega in dopustnega nasprotnega dokaza ne ponudi.

19.Glede gojenja deževnikov toženka navaja, da je bila uporabljena pravilna pravna podlaga, in sicer Uredba o odlagališčih odpadkov, Uredba o odpadkih, Sklep komisije z dne 18. 12. 2014 o spremembi Odločbe komisije 2000/532/ES o seznamu odpadkov, Direktiva 2008/98/ES Evropskega Parlamenta in Sveta, Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, Uredba 889/2008/ES, Uredba o predelavi biološko razgradljivih odpadkov in uporabi komposta ali digestata, Uredba 834/2007/ES, Smernice za strokovno utemeljeno gnojenje in Zakon o kmetijstvu.

20.Toženka nadalje navaja še, da tožnik ugotovljenim količinam, ki so bile sicer izračunane na podlagi njegovih lastnih navedb in videnega stanja ob ogledu 10. 1. 2019, ugovarja prepozno. Nenazadnje pa pri tako veliki količini navoženega materiala ni več mogoče govoriti o gnojenju kmetijskega zemljišča. Toženka še pojasni, da je povsem neutemeljeno sklicevanje tožnika na sodbo naslovnega sodišča opr. št. IV U 199/2019, saj je bil tam izpodbijan akt sklep o dovolitvi izvršbe.

K I. točki izreka:

Sodišče je tožbo v tem upravnem sporu zavrglo zaradi naslednjih razlogov:

22.V obravnavani zadevi je bilo tožniku z dokončno izpodbijano odločbo naloženo, da mora s spornih kmetijskih zemljišč odstraniti deponijo zmesi lesnega pepela in celulozne pulpe, ter zemljišče uporabljati v kmetijski namen.

23.Tožnik je med predmetnim postopkom zatrdil in dokazoval, da je navožen material, ki predstavlja deponijo zmesi lesnega pepela in lesne celuloze, odstranil z zadevnega kmetijskega zemljišča (fotografije na A9-A13, v spis vložene s tožbo in vlogo tožnika z dne 12. 6. 2022). Toženka teh navedb ni zanikala in je tudi sama sodišču predlagala, da tožbo v takem primeru zavrže (vloga toženke z dne 1. 9. 2022). Sodišče zato tožnikove navedbe šteje za priznane ter jih posledično ni treba dokazovati, pač pa jim sodišče sledi (prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)).

24.Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu z določbami prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora za to izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče, tako kot na obstoj ostalih procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). V konkretni zadevi je tožnik po izdaji izpodbijanega upravnega akta odstranil navožen material. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene obveznosti ne more (več) priti, saj jo je tožnik že izpolnil prostovoljno. Izpodbijana odločba zanj ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njegov pravni položaj. Po presoji sodišča je zato odpadla potreba tožnika po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. S tem je po presoji sodišča izgubil svoj pravni interes za vodenje predmetnega upravnega spora.

25.Sodišče je odločitev o zavrženju tožbe sprejelo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja formalnih pogojev za njeno obravnavanje sprejelo procesno odločitev.

26.Tožnik bi sicer lahko v skladu s 33. členom ZUS-1 zahteval ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), vendar tega v obravnavani zadevi ni storil. Tožnik ima namreč možnost, da v svoji tožbi postavi več zahtevkov iz 33. člena ZUS-1. Prav tako lahko ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbo spremeni in prilagodi morebitnim spremenjenim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tožnik bi tako lahko spremenil tožbeni zahtevek na odpravo akta tudi v ugotovitveni zahtevek, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči. V obravnavani zadevi tožnik tožbenega predloga ni spremenil iz izpodbojnega v ugotovitvenega, k temu pa ga sodišče tudi ni bilo dolžno pozivati, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni predlog, zato ne more odločiti drugače, kot predlaga tožnik v tožbi.

27.Ker glede na obrazloženo tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, kot jo je vložil v tem upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

28.V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na podlagi navedenega določila je sodišče o priglašenih stroških tožeče stranke odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

Toženka pojasni, da degradacija pomeni poslabšanje stanja/kvalitete ali razvrednotenja.

Prim. VSRS sklep I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010, VSRS sklep I Up 234/2022 z dne 22. 2. 2023, UPRS sklep I U 887/2018-16 z dne 16. 1. 2020, UPRS sklep I U 1492/2017-10 z dne 27. 5. 2020 in drugi.

Prim. VSRS sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

Prim. VSRS sklep I Up 175/2022 z dne 19. 10. 2022.

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.