Jedro

Zgolj pavšalno in hipotetično zatrjevanje tožene stranke o možnih donosih (z vlaganji v zlato in kapitalske trge), brez konkretnih navedb o sklepanju takšnih poslov in o vlaganjih v kapitalske trge, ne zadošča za prepričljiv sklep, da je bila tožeča stranka neupravičeno prikrajšana. Prikrajšanje mora biti realno in konkretno, kar sta predpostavki za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

Namen 12. člena ZPP je v dolžnosti sodišča, da stranko pouči o procesnih pravicah in ne tudi o pravicah materialnega prava.

Šele, če bi tožeča stranka v trditveni podlagi vezala zatrjevano škodo na obračunani znesek terjatve, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, bi se od sodišča prve stopnje pričakovalo, da v okviru materialno procesnega vodstva pozove tožečo stranko, da opredeli višino posamezne škode, ki jo zatrjuje, ob upoštevanju že izplačanih zakonskih zamudnih obresti ter posledično na novo opredeli višino terjatve iz naslova neupravičene obogatitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavre tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se toženi stranki takoj odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist, tako da je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 380.745,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je tožena stranka s svojimi dejanji zavestno kršila osnovna načela zakonodaje, h kateri je v svojem poslovanju zavezana. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je imela tožena stranka pravni temelj, na podlagi katerega je enostransko odškodovala tožečo stranko. Enostransko prenehanje izvajanja pogodbe s strani tožene stranke, s tem da je zadrževala denarna sredstva, do katerih je bila upravičena tožena stranka, predstavlja kršitev zakona in so zato izpolnjene predpostavke za povračilo škode na način, kot to uveljavlja tožeča stranka s tožbo in drugih vlogah. Tožena stranka kot oseba javnega prava z enostranskimi dejanji ne sme povzročati škode drugim pravnim osebam zasebnega prava. Ker je tožena stranka uporabljala tujo stvar, s tem, ko je več let zadrževala finančna sredstva tožeče stranke, je tožečo stranko prikrajšala za navedena sredstva. Tožena stranka je bila zato neupravičeno obogatena, ker se je povečalo tudi njeno premoženje. Tožeča stranka je upravičena do povračila škode na podlagi drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika(2), ker tožena stranka svoje obveznosti v roku ni izpolnila. Tožečo stranko je na ta način tožena stranka za štiri leta osiromašila za sredstva, s katerimi bi morala tožeča stranka plačevati svoje obveznosti in si zagotavljati nemoteno delovanje in poslovno rast. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožeča stranka škode ni dokazala. Tudi Zakon o javnih financah izpostavlja odgovornost proračunskega uporabnika za pravilno in pravočasno izpolnjevanje obveznosti. Višino pridobljene koristi, zaradi premika premoženja tožeče stranke na stran tožene stranke, je tožeča stranka ocenila v skladu z možnostjo, ki bi jo sama imela v kolikor bi plasirala zneske, ki jih je tožena stranka neupravičeno zadrževala. Plasiranje presežkov sredstev predstavlja pridobitev koristi, kot to določa drugi odstavek 190. člena OZ. Tožeča stranka je bila postavljena v neenak položaj, saj je tožeča stranka pravno laik, zato je prvo sodišče kršilo pravila 12. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo nobene od predlaganih prič, zato je kršilo pravila postopka.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Glede na trditveno podlago sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno zaslišati prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, saj je listinska dokumentacija glede na trditveno podlago tožeče stranke zadoščala za presojo odločilnih dejstev, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo 12. člena ZPP, saj je namen te določbe zgolj v dolžnosti sodišča, da stranko pouči o procesnih pravicah in ne tudi o pravicah materialnega prava.

6. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek na plačilo terjatve, s trditveno podlago, kjer je vsebinsko pojasnila obračun terjatve, pa je določila okvir, v katerem naj se sodišče v dokaznem postopku giblje, ko bo odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izračun vtoževanega zneska temelji na obračunu glavnice dolgovanega zneska v višini 224.704,83 EUR, ob upoštevanju donosnosti vlaganj v naložbe v obdobju od 2008 do 2012. Na ta način je tožeča stranka tudi določila materialnopravno podlago spora (190. in 198. člen OZ). Iz obračuna in trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da tožeča stranka zahteva plačilo terjatve zaradi neupravičene obogatitve, ker vtoževana glavnica v višini 380.745,68 EUR predstavlja „investicijsko donosnost“, s katerim je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, ker je lahko neupravičeno razpolagala z denarjem v času zamude s plačilom pogodbene obveznosti.

7. Tožeča stranka v pritožbi zmotno zatrjuje, da je dala ustrezno trditveno podlago, na podlagi katere, je dokazala predpostavke za neupravičeno obogatitev. Tožeča stranka ni zatrjevala in ni predložila dokazov, iz katerega bi izhajalo, na kakšen (konkreten) način je tožeča stranka želela povečati vrednost navedenih denarnih sredstev, pa jih ni mogla, ker tožena stranka ni pravočasna plačala storitve. Zgolj pavšalno in hipotetično zatrjevanje tožene stranke o možnih donosih (z vlaganji v zlato in kapitalske trge), brez konkretnih navedb o sklepanju takšnih poslov in o vlaganjih v kapitalske trge, ne zadošča za prepričljiv sklep, da je bila tožeča stranka neupravičeno prikrajšana. V sodni praksi velja, da mora biti prikrajšanje realno in konkretno(3), kar sta predpostavki za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Glede prikrajšanja prihaja tožeča stranka v trditveni podlagi sama s seboj v nasprotje, saj zatrjuje, da je pričakovala, da bo z denarjem, ki ga bo za opravljeno storitev prejela od tožene stranke, lahko plačala obveznosti do dobaviteljev, davčne obveznosti, obveznosti do zaposlenih in iz najemnih pogodb ter obveznosti iz sprotnega poslovanja. Glede na takšno trditveno podlago tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja, ni pa izkazala tudi konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena, ker opredeljeno ni prerekala trditev tožene stranke, da tožena stranka kot oseba javnega prava in kot proračunski uporabnik ne deluje po tržnih zakonitostih v smislu delovanja z namenom pridobivanja dobička na trgu (kapitala).

8. Tožeča stranka je zatrjevala, da iz razloga, ker tožena stranka ni plačala storitve v pogodbi določenem roku, ni mogla plačati obveznosti do dobaviteljev, davčnih obveznosti, obveznosti iz naslova najemnin, obratovalnih stroškov, stroškov tekočega poslovanja družbe, zato je izgubila boniteto na trgu, zaradi česar ji je nastala škoda. Tožeča stranka te škode ne opredeli v okviru že navedenega obračuna, ki ga uveljavlja na podlagi neupravičene obogatitve, zato teh navedb ni moč šteti kot del trditvene podlage, na podlagi katere tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek. Tožeča stranka v pritožbi gradi utemeljenost tožbenega zahtevka predvsem skozi odškodninsko podlago, ki jo seveda ne more utemeljiti v posameznih zneskih v okviru že predstavljenega obračuna. Sodišču prve stopnje zato ni moč očitati, da ni opravilo materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP glede odškodninske podlage(4), ker ta ni bila del trditev, s katerimi se je utemeljeval tožbeni zahtevek tako po temelju, kot po višini. Šele, če bi tožeča stranka v trditveni podlagi vezala zatrjevano škodo na obračunani znesek terjatve, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, bi se od sodišča prve stopnje pričakovalo, da v okviru materialnopravnega vodstva(5) pozove tožečo stranko, da opredeli višino posamezne škode, ki jo zatrjuje, ob upoštevanju že izplačanih zakonskih zamudnih obresti (drugi odstavek 380. člena OZ) ter posledično na novo opredeli višino terjatve iz naslova neupravičene obogatitve.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Smiselno primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 508/2006. Op. št. (4): Čeprav so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno zmotni.

Op. št. (5): In ne na podlagi 12. člena ZPP, kot to zatrjuje tožeča stranka v pritožbi.