18. 12. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 10. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 166/01 z dne 13. 9. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1561/99 z dne 12. 9. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Postojni št. P 239/94 z dne 15. 6. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni veljavna darilna pogodba, s katero naj bi toženka pridobila sporne nepremičnine.

Toženki (ustavni pritožnici) je sodišče zato naložilo vrnitev podarjenih nepremičnin z izstavitvijo listine, sposobne za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega lastniškega stanja.

Hkrati je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe za ugotovitev neveljavnosti oporoke. Navedlo je, da je darilna pogodba neveljavna, ker sta bili volja in razumevanje darovalca ob sestavi pogodbe dne 31. 1. 1992 bistveno moteni. Nasprotno pa sodišče zaključuje, da je bil darovalec dne 25. 2. 1991 sposoben razumeti oziroma nadzorovati svoja ravnanja. Do takšne velike razlike v sposobnosti naj bi prišlo zaradi hitrega napredovanja bolezni. Nadalje sodišče meni, da je bila oporoka sestavljena v skladu z določbo 64. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 14/89 in nasl. - v nadaljevanju ZD) o pisni oporoki pred pričami. Navaja, da za veljavnost take oporoke ni potrebno, da bi bila oporoka napisana v prisotnosti oporočitelja. Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo tudi, da je v zvezi s presojo veljavnosti oporoke zavrnilo predlog za postavitev izvedenca grafologa, ker je menilo, da ni dvoma v pristnost oporočiteljevega podpisa.

Pritožba in revizija sta bili kot neutemeljeni zavrnjeni.

Ustavna pritožnica zatrjuje, da oporoka ni bila sestavljena in zapisana na dan podpisovanja, temveč je bila v dom oporočitelja prinesena. Poleg tega po mnenju pritožnice ni dokazano, da bi oporočitelj oporoko podpisal, kot naj bi to v obrazložitvi sodbe zapisalo revizijsko sodišče. Takšno dejansko stanje naj ne bi utemeljevalo sklepov, ki sta jih sprejeli sodišče druge stopnje in revizijsko sodišče. Ker odločitvi po zatrjevanju pritožnice nimata opore v dejanskem stanju, naj bi šlo za procesno pomanjkljivost sodne odločitve, ki naj bi pomenila bistveno kršitev postopka, na katero bi moralo revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Nerazumljiva naj bi bila tudi odločitev sodišč, da je pred sodnikom sklenjena darilna pogodba neveljavna, saj sodnik ne bi smel skleniti pogodbe, če bi opazil kakšne nepravilnosti v obnašanju strank. Z vsem tem naj bi sodišča pritožnici kršila pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Sodišča po mnenju pritožnice zaradi napačne uporabe materialnega prava o odločilnih dejstvih niso zavzela pravilnega stališča. Ker sodišča po navedbah pritožnice dokazov niso izvajala v pravi smeri, niso zavzela stališča o posameznih zatrjevanih okoliščinah, s čimer naj bi pritožnici kršila tudi pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijani sodbi ni uspela, še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre.

Očitek pritožnice, da sodišča niso zavzela stališča do vseh predlaganih dokazov in okoliščin, kar bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave, ni utemeljen. Sodišča so namreč razumno in izčrpno utemeljila, zakaj so zavrnila posamezne predlagane dokaze in obrazložila dejstva, ki so pomembna za odločitev. Zato tudi ni utemeljen očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

C.

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger