Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se toženec ni uspel ekskulpirati odgovornosti kot zavarovanec in lastnik vozila, s katerim je bila povzročena obravnavana prometna nesreča, po določilih Splošnih pogojev in ZOZP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26436/2016 z dne 21. 3. 2016 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora v roku 8 dni po vročitvi sklepa tožeči stranki plačati 12.385,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 dalje do plačila, in odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.160,20 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Najprej uveljavlja, da je podana bistvena kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka navaja, da je sodišče zaključilo, da priče toženca in toženec ne govorijo resnice. Povzema, da je to utemeljilo z naslednjim. In sicer pri priči S. B. zato, ker je ta zanikal, da je kdaj videl toženca voziti BMW po parkirišču pred gostiščem v B. Ta izpovedba po mnenju sodišča ni verodostojna, saj sta toženec in njegov oče sama izpovedala drugače. Tožena stranka navaja, da priča S. B. ni toženčev paznik, tudi ni oskrbnik posesti, da bi imel kontrolo nad dogajanji v B., zato ni nič neverodostojnega v njegovi izpovedbi. Okoliščina, da je ista priča kupila rabljeno osebno vozilo od toženčeve matere, sama po sebi ne zadošča za sklep, da je priča pristranska in da je imela namen doseči ugodno rešitev za toženca, kot to zaključuje sodišče v 30. točki obrazložitve sodbe. Pri priči O. A., očetu toženca, pa s tem, da sodišče ugotavlja določene nedoslednosti in neskladja v njegovi izpovedbi v kazenskem in tem pravdnem postopku. Tožena stranka navaja, da so morebitna neskladja postranskega značaja. Navedena priča je vseskozi zatrjevala, v obeh postopkih enako, da na dan škodnega dogodka toženec s ključi vozila ni razpolagal in da so bili ključi vozila pri njem, da jih je zaklepal v pisarni in da so bili za toženca nedosegljivi brez njegove privolitve. Priča ni nikoli rekla, da bi na dan škodnega dogodka ključe izročila tožencu. Dejansko oblast nad vozilom je na dan škodnega dogodka imela priča, kar je razvidno iz vseh njenih izpovedb. Toženčevo formalno lastništvo vozila tega ne spremeni in tega dejstva ne izključuje. Dokazna ocena je podvržena prosti presoji sodišča, vendar zgolj sorodstveno razmerje, tudi oddaljeno, kar velja za pričo S. B., samo po sebi ni in ne more biti podlaga za zaključek o neverodostojnosti izpovedb. Sodišče je zaključek, da toženec ni govoril resnice, utemeljilo s tem, da je v kazenskem postopku (kot obtoženec) izpovedal drugače kot v tem postopku. Toženec trdi, da je vsebinsko o odločilnih dejstvih v obeh postopkih izpovedal enako. Zatrdil je, da je z vozilom razpolagal oče, ki je imel tudi ključe vozila v hrambi, pod ključem. Ko je oče vozilo kupil leta 2006, mu je bilo rečeno, da bo avto dobil, ko bo star 18 let in ko bo naredil vozniški izpit. Ta dva pogoja - starost 18 let in opravljen vozniški izpit B kategorije, ki ga je toženec opravil 14. 6. 2012 sta bila izpolnjena šele na dan oprave izpita 14. 6. 2012 in šele takrat je toženec prejel ključe vozila. Da gre dotlej za dejansko uporabo vozila po toženčevemu očetu, ni sporno; nenazadnje je tudi polica za avtomobilsko zavarovanje z dne 13. 10. 2011 podpisana po toženčevem očetu kot sklenitelju zavarovanja. Tožena stranka trdi, da malenkostna neskladja v izpovedbah prič in toženca so glede na odmaknjenost dogodka pričakovana, celo normalna, sicer pa nepomembna pri celoviti dokazni oceni. Nasprotno je sodišče pričanju policistov v celoti sledilo, ker da priče niso osebno povezane s pravdnima strankama in so izpovedovale o ugotovitvah in spoznanjih v okviru preiskave obravnavane prometne nezgode. Izpovedba uradnih oseb - policistov je pri sodišču a-priori in nekritično priviligirana, ne glede na to, da (lahko) policist predstavi konstrukt, ki ga ima v svoji glavi. Izpovedi policista (priča P.), ki naj bi po nesreči opravil razgovor z osebo, ki je želela ostati anonimna in ki naj bi ta povedala, da je videla toženca voziti, ni upoštevati kot prepričljive in verodostojne. Priča je očitno sklepala na toženčevo krivdo in je tako tudi izpovedovala. Ob tem ni odveč izpostaviti, da je bil prvotni osumljeni toženčev oče. Policisti bi morali pravočasno in v celoti raziskati vse okoliščine v zvezi s prometno nezgodo, pri čemer ne sme in ne more biti odločilno, kaj je neimenovana oseba morebiti rekla. Izpovedbi policista, ki se naslanja na neimenovane osebe, sodišče ne bi smelo pokloniti vere. Pritožba sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko pravdnih strank ni obravnavalo enako, s čimer je kršena toženčeva pravica do poštenega sojenja. Sodišče je zapisalo, da je izpovedi toženca in obeh prič presojalo strogo, saj gre za osebe, ki so sorodstveno in drugače povezane (tč. 30. obrazložitve sodbe), stroge presoje pa ni uporabilo pri presoji dokazov tožeče stranke, kar kaže na nedopustno favoriziranje tožeče stranke oz. njenih dokazov. Sodišče mora pri presoji dokazov uporabljati ista merila oz. kriterije, sicer je njegovo odločitev šteti za arbitrarno. Kršitev po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana zato, ker je ostalo nepojasnjeno, zakaj je toženec ravnal neskrbno oziroma, zakaj je izgubil kritne pravice. Stališče sodišča, da je vozilo toženca nekdo moral voziti in da če nista vozila toženec oziroma njegov oče, je vozil nekdo drug, kateremu je toženec omogočil uporabo vozila, ne zadošča za sklep, da je toženec namenoma ali iz malomarnosti omogočil uporabo vozila tretji osebi, ki je z njim povzročila škodo. Zaključek sodišča, da je izpoved toženca in njegovega očeta neživljenjska, ker da je bil toženec polnoletna oseba, kateremu je oče ob polnoletnosti izročil ključe vozila, katerega lastnik je bil in ga predhodno zavaroval pri tožeči stranki, hkrati pa je z vozilom tudi znal upravljati, je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in je posledica uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka navaja, da bi sodišču bi moralo biti znano, da v toženčevem kulturnem oz. družinskem okolju velja stroga hierarhija, ki je neodvisna od polnoletnosti. Polnoletnost toženca sama po sebi ni ničesar spremenila. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe povzema trditve tožeče stranke, podane na prvem naroku glavne obravnave dne 21. 9. 2018, da je toženec bil lastnik avtomobila in bi zaradi tega moral imeti nadzor nad tem, kdo uporablja avtomobil in shranjevati avtomobilske ključe, da jih ne bi mogle uporabljati nepooblaščene osebe, ter meni, da tožeča stranka sploh ni podala nobenih konkretnih trditev o neskrbnem ravnanju toženca. V posledici se toženec ni izjavil, niti mogel izjaviti o kršitvi zavarovalne pogodbe tožeče stranke. Sodišču očita, da je s tem, ko je brez trditvene podlage tožeče stranke odločalo o toženčevi odškodninski odgovornosti, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka meni, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, ker nima konkretne trditvene podlage. Zaradi zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Toženec predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo vseh pravdnih stroškov v 15. dneh od prejema sodbe in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od takrat dalje do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanju sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Povračilni (regresni) zahtevek ima podlago v drugem odstavku 7. člena ZOZP in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji zavarovanja. Drugi odstavek 7. člena ZOZP določa, da ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovalca oziroma od odgovorne osebe. Po 3. členu Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-3/11 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja med drugim tudi v primeru, če vozilo upravlja oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja (2. točka prvega odstavka); v primeru, če ima voznik vozila v organizmu več alkohola kot to dovoljujejo veljavni predpisi, pri čemer se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti oziroma jo odkloni (3. točka pravega odstavka); in v primeru, če voznik po nesreči zapusti kraj dogodka oziroma mesto nesreče, ne da bi nemudoma posredoval upravičencu svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ali, če to zahteva ta pogodba oziroma veljavni predpisi, ki urejajo varnost v cestnem prometu, takoj po nesreči ne obvesti policije oziroma če policiji ne omogoči ogleda kraja nesreče (5. točka prvega odstavka). Zavarovalnica ima pravico od zavarovanca in odgovornih oseb, ki so izgubile svoje pravice iz zavarovanja po prvem odstavku 3. člena Splošnih pogojev, uveljavljati povračilo izplačanih odškodnin, največ do zneska, ki ga določa ZOZP. Zavarovalnica je upravičena prav tako do povračila obresti in stroškov (tretji odstavek 3. člena Splošnih pogojev). Tudi po določbi 7. člena ZOZP ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, ali če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, ali če je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. V drugem odstavku 3. člena Splošnih pogojev pa je določeno tudi, da zavarovanec in sozavarovanec ne izgubijo svojih pravic po prejšnjih določbah tega člena med drugim, če zavarovanec oziroma sozavarovana oseba zavarovanega vozila dokaže, da ni kriv za obstajanje okoliščin iz prvega odstavka 5. in 7. točke tega člena. Po drugem odstavku 1. člena Splošnih pogojev so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti odškodninski zahtevki za škodo, ki jo lastnik, ali osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi vozila (sozavarovane osebe) oziroma ga imajo v posesti, povzročijo tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen za škodo na stvareh, ki so jih sprejeli v prevoz. Sozavarovane osebe so glede na uvodne določbe Splošnih pogojev osebe, na katere se razširja zavarovalno kritje.

6. Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 21. 9. 2018 navajala, da kljub izdani oprostilni kazenski sodbi proti tožencu vztraja pri zahtevku da bi toženec kot lastnik avtomobila moral imeti nadzor nad tem, kdo uporablja avto ter shranjevati avtomobilske ključe tako, da jih ne bi mogle uporabljati nepooblaščene osebe. To navedbo je podala, kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave, potem ko je tožena stranka navedla, da ni razlogov za regresni zahtevek, ker toženec niti ni upravljal z avtomobilom niti ni komu drugemu tega omogočil. Tožena stranka pa je v nadaljevanju odgovorila na navedbo tožeče stranke, da zgolj lastništvo avtomobila še ni podlaga oziroma temelj temu zahtevku, in še navedla, da je toženec, kot je sicer izpovedal v kazenskem postopku, imel do oprave izpita ključe avtomobila v hrambi pri očetu, ta pa jih je imel spravljene v pisarni v B., kjer ima lokal, in da toženec ni z ničemer in na noben način omogočil nepooblaščene rabe vozila. Navedla pa je še, da je po svojem vedenju ravnal skrbno, tako kot se to pričakuje od lastnika vozila. Glede na vsebino zgoraj povzetih trditev obeh strank, je tožeča stranka dovolj konkretno zatrjevala neskrbno ravnanje toženca, saj je na njene trditve tožena stranka odgovorila, da je ravnala skrbno, kot se to pričakuje od lastnika vozila, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka sploh ni podala nobenih konkretnih trditev o neskrbnem ravnanju toženca in da se v posledici toženec ni izjavil, niti mogel izjaviti o kršitvi zavarovalne pogodbe tožeče stranke1. Neutemeljen je torej očitek, da je sodišče brez trditvene podlage tožeče stranke odločalo o toženčevi odškodninski odgovornosti in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne vse dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje. V tej pravdni zadevi, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni sporno: - da je S. B. 22. 5. 2012 okoli 22.00 ure na prehodu za pešce na K. cesti v V. zadelo osebno vozilo znamke BMW temne barve, ki je po nesreči odpeljalo s kraja prometne nesreče, ne da bi voznik oškodovancu nudil svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju in tudi ni o nesreči obvestil policije; - da je S. B. utrpel hude telesne poškodbe; - da je bil toženec S. A. v času škodnega dogodka lastnik osebnega avtomobila znamke BMW, serija 5, registrska številka CE ..-... in zavarovanec tožene stranke po zavarovalni polici št. ...; - da je toženec postal polnoleten 15. 5. 2012 in opravil vozniški izpit B kategorije 14. 6. 2012; - da je zavarovalnica iz police toženčevega osebnega avtomobila izplačala S. B. odškodnino za škodo, ki mu je nastala v tem škodnem dogodku v skupni višini 34.363,02 EUR; - da je tožeča stranka oziroma njena pravna prednica tožencu 5. 10. 2015 poslala regresni predpravdni zahtevek, 2. 12. 2015 opomin na plačilo, 30. 6. 2016 dodatni regresni zahtevek ter 4. 1. 2016 opomin pred izvršbo.

Sporno je bilo, ali je bilo v nesreči udeleženo toženčevo vozilo in ali ga je vozil toženec oziroma dopustil uporabo komu drugemu.

8. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v škodnem dogodku udeleženo toženčevo osebno vozilo in da je bil S. B. poškodovan ravno s tem vozilom, katerega lastnik in sklenitelj zavarovanja pri tožeči stranki je bil toženec. Prav tako niso izpodbijane ugotovitve, da glede na potek prometne nesreče in izvedene dokaze ni dvoma, da je voznik vozila toženca storil prekršek po 8. točki prvega odstavka 2. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), in sicer je prehiteval druga vozila, ki so ustavila pred prehodom za pešce, na katerem je bil oškodovanec S. B. kot pešec, v posledici česar je vanj trčil in ga telesno poškodoval. Nato pa je kraj prometne nesreče zapustil, kljub temu da je vedel, da je zbil pešca, z namenom, da se izogne odgovornosti zanjo. Prav tako je storil prekršek po 110. členu ZPrCP, ki določa, da mora udeleženec prometne nesreče po prometni nesreči ustaviti vozilo, zavarovati in označiti kraj nesreče, pomagati poškodovanim, obvestiti policijo, center za obveščanje ali koga drugega, ki lahko obvesti policijo, soudeleženim ali poškodovanim v prometni nesreči posredovati ime in priimek ter naslov, posredovati podatke iz vozniškega dovoljenja in prometnega dovoljenja ter posredovati podatke o obveznem zavarovanju ali izpolniti Evropsko poročilo o prometni nesreči, ostati na kraju prometne nesreče, dokler ni končan ogled, razen če tisti, ki vodi ogled, ne odloči drugače (drugi odstavek 110. člena ZPrCP). Neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče, mora nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov iz prejšnjega odstavka ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, posredovati podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navesti kraj, kjer se nahaja, ter omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev (tretji odstavek 110. člena ZPrCP). Voznik vozila toženca gornjih predpisanih pravil ni upošteval, saj je kot udeleženec prometne nesreče kraj nesreče zapustil, čeprav je po prepričanju sodišča prve stopnje vedel, da je poškodoval pešca. Pritožbeno ni izpodbijan niti zaključek sodišča, da je zaradi ravnanja voznika oziroma storjenih cestnoprometnih prekrškov voznika vozila toženca prišlo do škodnega dogodka, poškodovanja pešca S. B., ki je v poškodovanju utrpel hude telesne poškodbe, zaradi katerih se je zdravil, in ugotovitev, da mu je tožeča stranka iz naslova utrpele škode izplačala odškodnino v skupni višini 34.363,02 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zaradi poškodovanja pešca in ravnanja voznika toženec kot zavarovanec tožeče stranke (in lastnik zavarovanega vozila) izgubil zavarovalne pravice, skladno s sklenjeno zavarovalno pogodbo oziroma po Splošnih pogojih, ki so njen sestavni del, in sicer zato, ker je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka oziroma mesto nesreče, ne da bi nemudoma posredoval upravičencu svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju ali takoj po nesreči obvestil policijo (5. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev); ker se šteje, da je imel voznik vozila v organizmu več alkohola, kot to dovoljujejo veljavni predpisi, saj se je po prometni nesreči izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, s tem ko je pobegnil s kraja prometne nesreče (6. alineja 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev). Toženec se je poskušal ekskulpirati svoje odgovornosti s trditvami, da v času škodnega dogodka ni vozil avtomobila BMW serije 5, registrska številka CE ...-..., katerega lastnik je bil, niti ni dopustil nepooblaščene uporabe komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je s tem smiselno skliceval na 1. točko drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev in dokazoval, da ni kriv za obstoj okoliščin iz 5. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Svoje trditve je toženec dokazoval s svojim zaslišanjem, z zaslišanjem priče O. A. (toženčev oče) ter sklicevanjem na izpovedbe zaslišanih prič v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno, skladno s sodno prakso, obrazložilo, da za izgubo zavarovalnih pravic ni potrebno, da vozilo vozi zavarovanec, temveč zadošča že ugotovljeno dejstvo, da je voznik zavarovanega vozila storil enega izmed cestnoprometnih prekrškov oziroma pogodbenih kršitev, ki imajo za posledico izgubo zavarovalnih pravic, ob predpostavki, da mu je toženec kot lastnik vozila uporabo vozila omogočil. Tožeča stranka je s trditvami, da je toženec kot lastnik vozila, s tem ko ni imel nadzora nad tem, kdo uporablja avtomobil, in ni shranjeval ključev avtomobila tako, da jih ne bi mogle uporabljati nepooblaščene osebe, omogočil nepooblaščeno uporabo avtomobila, toženi stranki očitala tudi protipravno ravnanje. Po obrazloženem in ko je na dlani, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju, da toženec ni ravnal skrbno, kot se to pričakuje od lastnika vozila, ter je sodišče pravilno zaključilo, da toženec ugovornih navedb ni uspel dokazati s stopnjo prepričanja, ne drži, da je ostalo nepojasnjeno, zakaj je toženec ravnal neskrbno oziroma zakaj je izgubil kritne pravice. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da stališče sodišča, da je vozilo toženca nekdo moral voziti in da če nista vozila toženec oziroma njegov oče, je vozil nekdo drug, kateremu je toženec omogočil uporabo vozila, ne zadošča za sklep, da je toženec namenoma ali iz malomarnosti omogočil uporabo vozila tretji osebi, ki je z njim povzročila škodo, saj ugotovitve sodišča o hrambi ključev in pritožbeno neizpodbijano dejstvo, da je bila nesreča povzročena s toženčevim vozilom, zadoščajo za sklep, da je iz malomarnosti omogočil uporabo vozila tretji osebi - vozniku, ki je povzročil prometno nesrečo. 10. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološki napotek, ki ga daje 8. člen ZPP, zato ni podana niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP niti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je popolna, vestna in skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne presoje, sicer pa tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje je izpovedi toženca in obeh prič, O. A. in B. S., povsem upravičeno presojalo strogo, ker gre za osebe, ki so sorodstveno in drugače povezane s tožencem. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da zgolj sorodstveno razmerje, tudi oddaljeno, kar da velja za pričo S., samo po sebi ni in ne more biti podlaga za zaključek neverodostojnosti izpovedb, saj sodišču podlago za oceno o neverodostojnosti izpovedbe te priče ni nudilo zgolj dejstvo sorodstvenega razmerja. Sodišče je utemeljeno izpostavilo ugotovitev, da je priča S. B. v času škodnega dogodka, in že dlje časa pred tem, tudi stalno bival na naslovu B., ... (od leta 2007 dalje) v nepremičnini, katere lastnik je toženčev oče (gostišče L.), bil nekaj časa zaposlen pri toženčevem očetu in tik pred škodnim dogodkom (dne 5. 4. 2012) tudi kupil rabljeno osebno vozilo od njegove žene. Ker je torej upoštevalo več okoliščin, ki kažejo na tesno povezanost priče s tožencem oziroma njegovo družino, tudi ni utemeljen očitek, da okoliščina nakupa osebnega vozila sama po sebi ne zadošča za sklep, da je priča pristranska in da je imela namen doseči ugodno rešitev za toženca. Nenazadnje je sodišče upravičeno izpostavilo, da je priča S. B. zanikal, da je v sorodu s tožencem in njegovim očetom, in upravičeno ocenilo, da to kaže na to, da očitno ni govorila resnice (toženec je namreč navajal, da je sestrič njegovega očeta oziroma daljni sorodnik), in pravilno ocenilo, da je zato še toliko bolj vprašljiva verodostojnost njegove izpovedi. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je S. B. bival na zgoraj navedenem naslovu in da sta toženec in priča O. A. o vožnjah izpovedala drugače, tudi upravičeno podvomilo o verodostojnosti njegove izpovedbe, da ni videl toženca voziti BMW po parkirišču pred gostiščem v B. ali kje drugje.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbo toženčevega očeta, in sicer da je nedvomno zainteresiran za ugoden izid te pravde, to je izognitev regresni obveznosti do tožeče stranke. Pravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da je bilo pričakovano, da oče ne bo pričal v škodo svojega sina, sploh glede na to, da je v času škodnega dogodka toženec živel skupaj z njim, bil pri njemu zaposlen in od njega tudi finančno odvisen, nenazadnje pa mu je tudi kupil osebno vozilo, s katerim je bila povzročena nesreča, in ga tudi dejansko uporabljal. Glede na obrazložitev v 34. točki izpodbijane sodbe in sploh pritožbeno neizpodbijano ugotovitev, da je bilo v nesreči udeleženo toženčevo vozilo, pritožbeno sodišče ne more slediti pritožniku, da so morebitne po sodišču ugotovljene nedoslednosti in neskladja v izpovedbi toženčevega očeta v kazenskem in tem pravdnem postopku postranskega značaja. O. A. je namreč v kazenskem postopku izpovedoval sprva, da je bilo vozilo na dan škodnega dogodka parkirano na parkirišču v B. in da ni moglo biti udeleženo v nesreči ter da je bilo že prej poškodovano, različno pa je izpovedoval tudi o hrambi ključev avtomobila. Vsekakor gre za relevantne okoliščine, zato razlike v izpovedovanju niso postranskega značaja, kot trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze upravičeno ocenilo, da je toženčev oče izpoved v kazenskem postopku in tem pravdnem postopku prilagajal koristim toženca in ustvarjal vtis, da toženec (kljub temu da je bil lastnik vozila in to nesporno že od 2009, znal upravljati z vozilom in dobil ključe vozila ob polnoletnosti, kar je bilo pred škodnim dogodkom) do vozila in ključev vozila brez njegove odobritve ni imel dostopa, prav tako ne pravice odločanja o uporabi le-tega ter da je bil v času obravnavane nesreče doma v stanovanju na naslovu J., ..., kar vse tožencu koristi v tem pravdnem postopku, kot že pred tem v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi (v tem in kazenskem postopku) utemeljeno ni poklonilo vere, prav tako pa tudi ne izpovedbi toženca. Kot je pravilno ugotovilo, je priča O. A. drugače kot toženec izpovedal, da je tožencu ključe vozila dal že ob polnoletnosti (torej 15. 5. 2012), čeprav naj na dan škodnega dogodka (22. 5. 2012) toženec ne bi vozil vozila. Že na tem mestu pritožbeno sodišče zato kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe toženca, da sta bila oba pogoja za to, da je lahko dobil avto, izpolnjena šele na dan oprave vozniškega izpita B kategorije (14. 6. 2012) in da je šele takrat prejel ključe vozila. Nedopustna, saj je ta trditev prvič podana šele v pritožbi ob neizpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 337. člena ZPP, je pritožbena navedba, da bi sodišču moralo biti znano, da v toženčevem kulturnem oziroma družinskem okolju velja stroga hierarhija, ki je neodvisna od polnoletnosti, in da polnoletnost toženca sama po sebi ni ničesar spremenila. Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je toženec ob škodnem dogodku že bil polnoleten, da je znal voziti vozilo BMW, katerega lastnik je bil od leta 2009, in tudi vedel, kje ima oče shranjene ključe vozila. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve, da je O. A. gostišče L. v ... na dan škodnega dogodka zapustil pred tožencem, da je bilo vozilo BMW parkirano na parkirišču gostišča in da so bili ključi vozila v pisarni v gostišču. Sodišče prve stopnje glede na izpovedbo toženčevega očeta, da je ključe ob polnoletnosti izročil sinu, upravičeno ni verjelo tožencu in njegovemu očetu, da jih toženec (na dan škodnega dogodka) ni mogel dobiti. Po obrazloženem ni relevantno, ali je priča O. A. kdaj rekel, da bi na dan škodnega dogodka ključe izročil tožencu, kar izpostavlja v pritožbi; lasten zaključek, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo, pa predstavlja pritožbena navedba, da je razvidno iz vseh izpovedb toženčevega očeta, da je on imel dejansko oblast nad vozilom na dan škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izpoved priče O. A., da je ključe zaklepal v pisarni in da so bili nedosegljivi za toženca in ostale brez njegove privolitve, ni verodostojna, pri čemer je še enkrat utemeljeno poudarilo, da je očitno, da sta tako toženec kot priča izpovedovala v želji lastne oziroma toženčeve razbremenitve odgovornosti. Na tem mestu pritožbeno sodišče še izpostavlja, da v postopku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bilo zatrjevano, da bi bilo vozilo toženca pred obravnavano nesrečo odtujeno. Povsem življenjsko prepričljivo je sklepanje sodišča, da bi v primeru nepooblaščene uporabe vozila toženec osebno ali po svojem očetu pri pristojnih organih prijavil odtujitev vozila (kot vsak skrben lastnik vozila). Pravilna je tudi ocena, da je tudi sicer takšna, zgoraj povzeta izpoved toženčevega očeta povsem neživljenjska, saj je bil toženec ob škodnem dogodku polnoletna oseba, kateremu je oče ob polnoletnosti izročil ključe vozila, katerega lastnik je bil toženec že od leta 2009 in s katerim je tudi znal upravljati, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Da je z vozilom znal upravljati, tudi sicer ni pritožbeno izpodbijano, prav tako ni pritožbeno izpodbijana ugotovitev, da je zaradi opravljenega izpita že od 16. leta lahko vozil s spremljevalcem, in tudi ne dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sodišče ne sledi tožencu in njegovemu očetu, da je toženec z vozilom vozil le po parkirišču pred gostiščem v B. .

12. Ne drži pritožbena navedba, da je toženec v kazenskem in pravdnem postopku izpovedal vsebinsko enako in da je o odločilnih dejstvih izpovedal enako. In tudi ne navedba, da so malenkostna neskladja v izpovedbah prič in toženca glede na odmaknjenost dogodka pričakovana, celo normalna, sploh pa ne drži, da so, kot meni toženec, nepomembna pri celoviti dokazni oceni. Kot je pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče, je toženec v kazenskem postopku izpovedal, da je vedel, da je imel oče ključe avtomobila v pisarni v B., kamor je dostopala tudi tajnica L., sicer pa da je oče vozilo občasno posojal prijateljem, v pravdnem pa, da ne ve, kje je oče hranil ključe, in da BMW-ja, ki je bil družinski avto, niso posojali zaposlenim. Toženec torej s svojo izpovedbo v tem postopku (l. št. 60 - 63) ni potrdil niti svojih trditev, podanih na prvem naroku glavne obravnave, da je, kot je izpovedal v kazenskem postopku, ključe vozila do oprave izpita imel v hrambi pri očetu O. A., ta pa je imel ključe spravljene v pisarni v B., kjer ima lokal. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da dejstvo, da je bilo ravno vozilo toženca udeleženo v obravnavani prometni nesreči, posledično pomeni (izkazuje), da toženec in priči O. A. in B. S. ne govorijo resnice, saj je vozilo toženca nekdo moral voziti; če ne toženec kot lastnik vozila in A. O., kot dejanski uporabnik le tega, pa nekdo drug, kateremu je toženec omogočil uporabo vozila (bodisi sam neposredno ali preko svojega očeta, kateremu je kot polnoletni lastnik vozila zaupal ključe svojega vozila).

13. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče nasprotno pričanju policistov v celoti sledilo, saj so bile izpovedbe policistov poleg še drugih izvedenih dokazov podlaga za sprejem sicer pritožbeno neizpodbijane ugotovitve, da je bilo v prometni nezgodi udeleženo toženčevo vozilo. Sodišče se pri ugotavljanju drugih pravnorelevantnih dejstev ni opiralo na izpovedbo policistov, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da izpovedi policista - priče P., ki se naslanja na razgovor z neimenovano osebo, sodišče ne bi smelo pokloniti vere. Po obrazloženem ne drži, da sodišče pravdnih strank ni obravnavalo enako in da je bila zato kršena toženčeva pravica do poštenega sojenja, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339 člena ZPP. Glede na obrazložitev o neutemeljenih očitkih, da je sodišče pričanju policistov v celoti sledilo, pa ni na mestu niti graja, da je sodišče favoriziralo tožečo stranko oziroma njene dokaze.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da se toženec ni uspel ekskulpirati svoje odgovornosti kot zavarovanec in lastnik vozila, s katerim je bila povzročena obravnavana prometna nesreča, po določilih Splošnih pogojev in ZOZP, in zato utemeljeno tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Razpravno načelo pomeni, da sodišče upošteva le dejstva, ki jih navedeta stranki, a je brez pomena, katera od stranka je navedla neko dejstvo. Sodišče mora upoštevati tudi navedbo stranke, ki ji gre v škodo. Glej D. Wedam Lukić, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, 2. knjiga, Ljubljana, 2005, stran 67.