Jedro

Ogrožujoča ravnanja pridržane osebe zaradi akutne alkoholne opitosti in ne zaradi simptomatike duševne bolezni ne opravičuje ukrepa prisilnega zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pridržano osebo M. R. odpustilo iz oddelka pod posebnim nadzorom. Hkrati je odločilo, da se stroški postopka krijejo iz proračuna sodišča. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da niso več podani pogoji 1. odst. 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/08; v nadaljevanju ZDZdr).

Zoper sklep se je pritožil zakoniti zastopnik, oče pridržane osebe M. R, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez izrecnega pritožbenega predloga. Navaja, da se strinja z zdravnico, ki je zdravila njegovega sina v bolnišnici B., da njegovo zdravstveno stanje ni zadovoljivo in sprejemljivo za zunanji svet. Sin mu je grozil, v njegovih možganih se pletejo nesprejemljive stvari, ki se kažejo tudi v načinu njegovega obnašanja. Sinovo psihično stanje ob podpori njegove matere, ki mu tudi grozi, lahko privede do tragičnih posledic. Pričakuje, da bo sodišče pristopilo k pozitivnemu reševanju problema celostno in zaslišalo in poslušalo vse vpletene v zgodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe je po določbi 53. čl. ZDZdr v nujnih primerih možno, če so izpolnjeni predpisani pogoji iz 1. odst. 39. čl. tega zakona. Ob ugotovitvi, da ogrožujoče ravnanje pridržane osebe ni posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, temveč je vzrok za njegovo ravnanje akutna alkoholna opitost, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da manjka eden od pogojev iz 1. odst. 39. čl. ZDZdr. Pritožbeno sodišče z njegovimi prepričljivimi in izčrpnimi razlogi soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

Mnenju izvedenca dr. M. K, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, da ogrožujoče ravnanje pridržane osebe do očeta ni posledica duševne motnje, temveč akutne opitosti z alkoholom, pritožnik obrazloženo ne nasprotuje. Pritožnikovo prepričanje, da sinovo zdravstveno stanje ni zadovoljivo in sprejemljivo za zunanji svet in da se mu „v možganih pletejo nesprejemljive stvari“, ne nudijo podlage za prisilno zdravljenje.

Sodišče prve stopnje, ki je v skladu z določbo 47. čl. ZDZdr, zaslišalo pridržano osebo in izvedenca, je po oceni pritožbenega sodišča imelo zadostno podlago za odločitev. Določba 47. čl. ZDZdr sodišču sicer omogoča, da lahko zasliši tudi druge, ki bi lahko dali pomembne podatke za odločitev, vendar pa pritožnik v pritožbi opredeljeno ne navaja koga in zakaj bi bilo treba še zaslišati.

Ravnanje pridržane osebe zaradi akutne alkoholne opitosti (ne zaradi simptomatike duševne bolezni), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne opravičuje ukrepa prisilnega zdravljenja. Vsak ima pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave RS) in je prisilno zdravljenje dopustno le pod pogoji, predpisanimi v 39. čl. ZDZdr, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Ker pritožnik s pritožbenimi trditvami pravilnosti odločitve ne more izpodbiti in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).