Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Velja poudariti, da je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti toženk. V takšni sodbi mora sodišče sicer ugotoviti vse elemente civilnega delikta, vendar se ni dolžno ukvarjati z obsegom škode. Hkrati velja še, da mora izmed navedenih predpostavk obstoj škode ugotoviti (le) z veliko stopnjo verjetnosti.
Prva toženka je stečajna upraviteljica, medtem ko je tožnica upnica stečajnega dolžnika. Položaj obeh je v stečajnem postopku (glej ZFPPIPP) povsem različen in ena od glavnih dolžnosti stečajne upraviteljice (in ne upnice) je, da s profesionalno skrbnostjo poskrbi za zavarovanje premoženja stečajnega dolžnika (stečajne mase).
Primarno velja že na tem mestu izpostaviti, da je ureditev odškodninske odgovornosti stečajnih upraviteljev urejena v specialni določbi 102. člena ZFPPIPP, ki izključuje uporabo splošnih odškodninskih predpostavk iz 131. člena OZ in po presoji pritožbenega sodišča, v delu, ko določa eksulpacijske razloge, tudi (primarno) izključuje neposredno uporabo 140. člena OZ. Povedano drugače, 140. člen OZ je treba uporabiti v okviru ekskulpacijskih razlogov po 102. členu ZFPPIPP. Podredno pa je za uporabo določbe o tožničinem prispevku k nastali škodi po 140. členu OZ potrebna nedvoumna, resna in svobodna izjava volje (lahko tudi konkludentna), iz katere je razvidno, da je tožnica privolila v kršitev kakšne svoje pravice in se odpovedala uveljavljanju zahtevkov iz te kršitve. 140. člena OZ tudi ni mogoče uporabiti v primerih, ko oškodovanci poznajo rizike, ki se jim vede izpostavijo. Ravnanja oziroma opustitve tožnice (upnice) in njena zavedanja, ki se ji očitajo s strani toženk, nimajo takšne narave, da bi bilo mogoče sklepati o njenem prispevku k nastali škodi.
Določba Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti za čiste premoženjske škode, ki določa, da so iz zavarovanje poklicne odgovornosti stečajnih upraviteljev, izključeni odškodninski zahtevki zaradi kršitve izpolnitvenih rokov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča nična. In sicer je nična v skladu s 121. členom OZ, ker iz zavarovanja poklicne odgovornosti stečajnih upraviteljev izključuje izredno obširen (op. jasno je, da so stečajni postopki hitri in vezani na spoštovanje številnih rokov ter izpeljavo mnogih dolžnostnih ravnanj) in zato povsem pretiran obseg odškodninskih zahtevkov, s čimer nasprotuje samemu namenu predmetnega zavarovanja.
I. Pritožbi se zavrneta in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo1 in sklepom (I.) dopustilo spremembo tožbe z dne 30.11.2018, (II.) ugotovilo, da je po temelju podana odgovornost tožene stranke (prve in druge toženke oziroma toženk) do tožeče stranke (tožnice), in (III.) odločilo, da se odločanje o višini zahtevka ter pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.
2. Zoper predmetno vmesno sodbo (točki II. in III. izpodbijane odločbe) je prva toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevek v celoti zavrne (ali tožbo zavrže) oziroma podredno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le okvirno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene trditve, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z zaslišanjem „izvedene priče“ dr. Nine Plavšak, da je prva toženka zatrjevala ekskulpacijski razlog iz 3. točke drugega odstavka 102. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja škode. Podaja še obširne navedbe, kako je bilo njeno ravnanje skrbno in kako je bila neskrbna tožnica, ter izpostavi določbe od 131. do 135. člena in 140. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbo zaključi s tem, da se v celoti pridružuje navedbam druge toženke v delu o odgovornosti prve toženke.
3. Pravočasno pritožbo iz enakih pritožbenih razlogov in z enakim predlogom je zoper omenjeno vmesno sodbo vložila tudi druga toženka in tudi njena pritožba se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene navedbe. Druga toženka primarno ugovarja svoji pasivni legitimaciji, saj meni, da je za obravnavani primer izključeno zavarovalno kritje in da je odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti 8. točke drugega odstavka 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti (splošnih pogojev) napačna. Ob tem izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) III Ips 74/2018 z dne 18.6.2019. Meni tudi, da bi moralo sodišče odgovornost druge toženke omejiti do višine zavarovalne vsote po zavarovalni polici in upoštevaje 10% odbitno franšizo. Podredno ugovarja obstoju splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoju škode, vzročne zveze, protipravnega ravnanja in krivde) ter izpostavlja, da v izpodbijani sodbi (le podredno) manjka sklep o prispevku oškodovanca na podlagi 140. člena OZ v primerni višini 50%. Tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju škode (glej odločbi VS RS II Ips 960/2006 z dne 21.5.2009 in II Ips 299/2009 z dne 8.11.2012). V pritožbi tudi večkrat ponavlja očitek, da izpodbijana sodba v določenih delih ni obrazložena, in se še pridružuje pritožbenim navedbam prve toženke.
4. Tožnica v odgovoru na pritožbi predlaga zavrnitev neutemeljenih pritožb in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru vsebinsko nasprotuje pritožbenim razlogom in pritrjuje stališčem sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da priča dr. N. P. ni stečajna upraviteljica; da so bile navedbe toženk nekonsistentne; da gre za vmesno sodbo; da je predstavitev ponudbe odvetnika P. irelevantna; da je glavni očitek prvi toženki, da ni odreagirala na sporočilo odvetniške pisarne Ž.; da sporna določba splošnih pogojev nasprotuje prisilnim predpisom; da zadeva VS RS III Ips 74/2018 ni primerljiva z obravnavano; da so podane predpostavke odškodninske odgovornosti toženk in da ni podan prispevek oškodovanke, pri čemer se v tem delu uveljavljajo nedopustne pritožbene novote.
5. Pritožba nista utemeljeni.
6. Uvodoma velja poudariti, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh pritožbenih navedb, ki kakorkoli presegajo trditveno podlago obeh toženk na prvi stopnji sojenja, saj gre za neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Takšne so npr. navedbe druge toženke o zavedanju tožnice, da so poskusi sanacije škode tvegani, in da se je tožnica zavestno odločila, da te stroške krije. Nenazadnje pa tudi v primeru, če navedenega morebiti ni mogoče šteti kot nedopustne pritožbene novote, ampak gre morebiti le za nekakšno indično sklepanje, omenjene trditve že same po sebi, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve, saj ne utemeljujejo zaključkov v smeri 3. točke drugega odstavka 102. člena ZFPPIPP oziroma 140. člena OZ. Na tem mestu velja še dodati, da se prva toženka v svoji pritožbi pridružuje navedbam druge toženke (izjema so le pritožbene navedbe druge toženke v zvezi z njeno pasivno legitimacijo), druga toženka pa navedbam prve toženke, zato pritožbeno sodišče (ob izpostavljeni izjemi) z odgovarjanjem na očitke ene od pritožnic odgovarja tudi drugi.
7. Pritožbeno sodišče dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje na tem mestu ni podrobneje povzemalo, saj so le-te razvidne že iz izpodbijane sodbe.
8. Sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem „izvedene priče“ dr. N. P. ni izvedlo iz razloga nepotrebnosti, saj je bila priča predlagana v zvezi z uporabo prava, ki ga mora poznati (samo) sodišče. Predmetna zavrnitev dokaznega predloga je obrazložena in utemeljena, zato ne gre za očitano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer prva toženka niti ne pojasni, katera pravno relevantna dejstva naj bi z navedenim dokaznim predlogom izkazovala. Vsi dokazi oziroma priče in tudi izvedene priče, ki so zaradi strokovnega znanja, s katerim razpolagajo, le v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo (takšna izvedena priča je npr. zdravnik, ki je navzoč ob dogodku, v katerem se je odškodovanec telesno poškodoval), se izvajajo in sodišču posredujejo le svoje vedenje o dejstvih in ne strokovnega znanja, kot to počnejo izvedenci. Iz spisa ne izhaja, da bi bila dr. N. P. izvedenka oziroma da bi razpolagala s strokovnim znanjem, s katerim sodišče ne razpolaga in ga nujno potrebuje za ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Prav tako iz spisa ne izhaja, da bi navedena morebiti sama zaznala pravno relevantna dejstva, ki se zatrjujejo v tej pravdi, oziroma da bi bila priča dogodkom, ki se zatrjujejo. Drži, da omenjena ni bila predlagana v zvezi z dokazovanjem dejstev, ampak prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti. Zatrjevanje prve toženke, da stečajni upravitelj s povzročanjem stroškov, za katere ni kritja v stečajni masi (ko upniki ne založijo sredstev za kritje stroškov), ne sme povzročiti stečaja v stečaju, je pravni zaključek, ki nenazadnje v tej pravdi niti ni bil sporen niti sam po sebi ni pravno relevanten za končno odločitev. Prvi toženki se tudi ne očita, da bi bila dolžna s svojim ravnanjem povzročiti tako imenovani stečaj v stečaju. Če je bil omenjeni dokaz namenjen še dokazovanju obstoja pravne prakse, ki ne izhaja iz ZFPPIPP in iz sodne prakse, gre zopet za pravno vprašanje, pri čemer niti ni jasno, o kakšni pravni praksi naj bi bilo govora. O kakšnem primarno ekonomskem pogledu in ne primarno pravnem pogledu na vodenje stečaja naj bi omenjena priča izpovedala ostaja neznano in temu argumentu ni mogoče slediti. Prav tako iz spisa ne izhaja, da bi omenjena priča sodišču lahko posredovala nekakšna pomembna ekonomska dejstva in tožnica v odgovoru na pritožbo še izpostavlja, da dr. N. P. ni stečajna upraviteljica. Ocena (ne)skrbnosti ravnanja prve toženke in presoja o (ne)obstoju ekskulpacijskega razloga po 3. točki drugega odstavka 102. člena ZFPPIPP sta zopet pravni vprašanji, ki terjata pravilno uporabo materialnega prava in ne terjata izvedbe dokazov za ugotavljanje dejstev.
9. Neutemeljena sta obširno uveljavljana očitka bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi ni mogoče najti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v njej navedeni povsem zadostni razlogi o vseh pravno relevantnih dejstvih, ki niso nejasni in medsebojno v nasprotju, ter je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Stališče sodišča prve stopnje, da je življenjsko logično, da bo dobro poučena pravna oseba zalagala stroške šele, ko bo pridobila status upnika, ne more imeti pravne podlage, saj gre za življenjsko logični zaključek sodišča prve stopnje. In s tem zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče. Interes vsakega upnika v stečajnem postopku nad prezadolženim stečajnim dolžnikom je gledano življenjsko logično, da se mu prizna status upnika, in hkrati še, da v postopku s čim manjšimi stroški doseže maksimalno poplačilo svoje terjatve. Obrazložitev iz 39. točke in 40. točke izpodbijane sodbe, da splošen poziv (za angažiranje odvetnika), ker je bil upnik en sam, ni bil potreben, da pa bi moral biti tudi ta poziv konkreten in obrazložen, in še naprej, da bi bil edino primeren poziv za nujna dejanja (ugotovitev statusa družbe in prijava terjatve v postopek „predstečajne nagodbe“) še preden so upniki znani konkreten in obrazložen poziv preko portala e-sodstva eINS, ni v takšnem nasprotju o odločilnih dejstvih, da bi bila podana omenjena kršitev določb pravdnega postopka. Očitek prvi toženki je predvsem v tem, da ob seznanitvi s postopkom „predstečajne nagodbe“ (pridobitvi ponudbe odvetniške družbe, v kateri je bila opozorjena na to dejstvo) ni ustrezno odreagirala v razmerju do znanega upnika in da oprave nujnih dejanj, kamor sodi tudi siceršnja preverba statusa dolžnika stečajnega dolžnika (op. stečajno maso je predstavljala samo terjatev do dolžnika stečajnega dolžnika), ni mogoče vezati na izdelavo pravnega mnenja o uspehu pravdnega postopka in o odločitvi o pooblaščencu za vodenje pravde, ki je bila tako ali tako prekinjena zaradi stečajnega postopka.
10. Tako imenovana protispisnost (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je oblika zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki nastane v primerih napačnega prenosa vsebine dokazov v sodbo. Omenjena kršitev ne more biti podana z zmotno dokazno oceno in tudi ne v primeru, če sodišče ne sledi navedbam pravdne stranke, spregleda navedbe stranke ali jih zmotno interpretira, ipd.. Zato so neutemeljeni številni očitki prve toženke v tej smeri (npr. da je protispisno stališče, da toženka ni zmogla ekskulpacijskih razlogov in da ni jasno navajala na kateri ekskulpacijski razlog se sklicuje; da je protispisen zaključek, da je toženka poziv za založitev stroškov izdala šele 19.5.2015 (op. ta očitek je nenazadnje tudi povsem izvzet iz konteksta izpodbijane sodbe in tudi zato neutemeljen); da so protispisne navedbe, da toženka ni zmogla konkretnih pozivov s konkretnimi roki za založitev predujma; da je protipisno, da poziv z dne 2.3.2015 ni bil jasen in konkreten; da je protispisno, da toženka ni takoj odreagirala, ko je izvedela za začetek „stečajne nagodbe“; ipd.).
11. Na tem mestu velja poudariti, da je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti toženk. V takšni sodbi mora sodišče sicer ugotoviti vse elemente civilnega delikta, vendar se ni dolžno ukvarjati z obsegom škode. Hkrati velja še, da mora izmed navedenih predpostavk obstoj škode ugotoviti (le) z veliko stopnjo verjetnosti. Takšnemu stališču sledita pravna teorija2 in sodna praksa.3 Skladno z navedenim se sodišče prve stopnje iz razlogov procesne ekonomičnosti, ki jim je institut vmesne sodbe pravzaprav namenjen, pravilno ni ukvarjalo z izvajanjem dokazov v smeri ugotavljanja (celotnega) obsega škode oziroma pravilno ni izvajalo dokazov in ugotavljalo obstoja škode upoštevaje pravni standard izkazanosti oziroma dokazanosti (gotovosti). Sodišče prve stopnje res ni izrecno zapisalo, da je ugotovilo obstoj škode z veliko stopnjo verjetnosti, vendar predmetno vsekakor iz ugotovitev v izpodbijani sodbi nedvomno izhaja. Terjatev, ki je edina pomenila naknadno najdeno premoženje stečajnega dolžnika (stečajno maso) in o kateri je v Republiki Hrvaški tekel pravdni postopek, je zaradi opustitev prve toženke (zaradi prepozne prijave terjatve v postopek „predstečajne nagodbe“, ki se je začel nad dolžnikom stečajnega dolžnika) prenehala, nato pa je tožnica še dodatno zalagala stroške po pozivih prve toženke, ki so bili namenjeni (neuspešnim) poskusom sanirati stanje zaradi zamujene prijave (pritožbam, reviziji, kazenskemu pregonu v Republiki Hrvaški, ipd.). Iz navedenega izhaja, da je obstoj škode ugotovljen z veliko stopnjo verjetnosti, pa čeprav je dolžnik stečajnega dolžnika (očitno) sporni terjatvi nasprotoval. Kakšno višino poplačila bi tožnica lahko dosegla, če omenjena terjatev ne bi prenehala, je vprašanje, ki se bo obravnavalo v končni sodbi in torej ne spada v vmesno sodbo. Prav tako stroški v zvezi s poskusi sanacije (obstoj škode) na prvi stopnji sojenja sploh niso bili sporni, v pritožbi pa njihov nastanek druga toženka celo priznava. Povedano drugače, izkazan je obstoj škode z veliko stopnjo verjetnosti, saj je sporna terjatev, ki je edina sestavljala premoženje stečajnega dolžnika in o kateri se je dolga leta vodil spor v Republiki Hrvaški, zaradi nepravočasne prijave prenehala. Vsekakor je obstoj škode z veliko stopnjo verjetnosti izkazan tudi glede stroškov s poskusi sanacije. Sodišče prve stopnje v tej fazi postopka za zgornjo presojo ni bilo dolžno izvajati še drugih dokazov o obstoju terjatve, ki je zaradi neprijave prenehala. Če pa se bo v nadaljnjem postopku, ko se bo ugotavljal obseg škode, izkazalo, da je šlo za ničvredno terjatev (op. toženki uporabljata izraz neobstoječa terjatev, ki ni povsem ustrezen4) oziroma za terjatev, katere vrednost je iz kakršnegakoli razloga enaka 0,00 EUR, bo sodišče prve stopnje v tem delu vsekakor lahko še vedno izdalo zavrnilno končno sodbo. Napačno je torej stališče druge toženke, da bi morala tožnica že v tej fazi postopka izkazati vsaj minimalno škodo, pri čemer višina škode glede stroškov sanacije sploh ni bila sporna. Sodišče prve stopnje ni prejudiciralo odločitve v pravdnem postopku v Republiki Hrvaški in je tudi v nadaljnjem sojenju ne bo prejudiciralo, temveč bo moralo le z zadostno stopnjo verjetnosti ugotavljati obseg nastale škode. V tem delu dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, temveč ga je sodišče prve stopnje skladno z zahtevami o vmesni sodbi ugotovilo pravilno in v zadostni meri, da je mogoče sprejeti zaključek o ugotovitvi obstoja škode z veliko stopnjo verjetnosti. Skladno z navedenim se tudi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo pritožbenih očitkov obeh toženk, ki se nanašajo na ugotavljanje obsega škode (npr. s pravnim mnenjem odvetnika Trgovca; o postopku „predstečajne nagodbe“ in pričakovanem poplačilu, ipd.), saj navedeno presega okvire vmesne sodbe. Tudi v primeru, če je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede obsega škode kakšen sporen zaključek sprejelo preuranjeno, v tej smeri ni ničesar prejudiciralo (op. obrazložitev sodbe nima učinka pravnomočnosti) in bo vsekakor moralo vsa sporna vprašanja glede obsega škode v končni sodbi presojati znova.
12. Neutemeljeno je zavzemanje, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja škode (sporne terjatve). V tem delu velja najprej opozoriti, da tožnica v tej pravdi nastopa kot upnica stečajnega dolžnika; da prva toženka nastopa kot stečajna upraviteljica (zakonita zastopnica) stečajnega dolžnika; da se predmetna sporna terjatev nanaša na spor v Republiki Hrvaški, ki je potekal med stečajnim dolžnikom in njegovim dolžnikom; in da druga toženka nastopa v sporu kot zavarovalnica, pri kateri je bila prva toženka poklicno zavarovana. Iz navedenega sledi, da je tožničin položaj treba obravnavati kot položaj tretje osebe in da je posledično v določeni meri tožnica v stiski glede zatrjevanja in dokazovanja obstoja (in obsega) škode sklicujoč se na pravdo, ki ni njena lastna in ki se ne tiče njenega pogodbenega razmerja. Odločbi VS RS II Ips 960/2006 z dne 21.5.2009 in II Ips 299/2009 z dne 8.11.2012 nista podobni obravnavani zadevi, v kateri se presoja vmesna sodba in v kateri je tožnica (glej zgoraj) spoznavno deloma omejena. Tudi sicer pa trditvena in dokazna podlaga tožnice glede obstoja in višine škode (glej spis) nista tako pomanjkljivi, da bi bilo že zato mogoče njen tožbeni zahtevek zavrniti. Glede višine zahtevka je tako npr. predlagala izvedenca finančne stroke in po pritožbenih navedbah druge toženke tudi vpogled v sporni spis ter med drugim navajala v smeri, da temelj zahtevka pred pritožbenim sodiščem v Republiki Hrvaški ni bil več sporen. Predmetno, skupaj z ostalimi trditvami in predlaganimi dokazi (mnenjem odvetnika Trgovca, prepozno prijavo terjatve, ipd.), povsem zadošča, medtem ko je odveč pripomniti, da je prva toženka tista, ki bi ji kot stečajni upraviteljici (zakoniti zastopnici stečajnega dolžnika) navedeni spis moral biti poznan in dosegljiv, in da je prva toženka predmetni spis, ki je celo preveden, predložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Vsekakor bo vse navedeno stvar presoje šele v končni sodbi, medtem ko velja na tem mestu samo poudariti, da je tožnica zadostila (svojemu) trditvenemu in dokaznemu bremenu ter da je v tej fazi spora izkazan obstoj škode z veliko stopnjo verjetnosti. Dokazno breme ni tako strogo, kot neutemeljeno v svoji pritožbi meni druga toženka. Predlog za vpogled v tuj sodni spis, ki se nenazadnje v prevodu nahaja v tem spisu, povsem zadošča. Iz vsebine izpodbijane sodbe res ni razvidno, ali sodišče prve stopnje sprejema mnenje odvetnika Trgovca, vendar za presojo obstoja škode z veliko stopnjo verjetnosti navedeno v tem trenutku niti ni bistveno. Ali se bodo pri presoji višine škode uporabili hrvaško pravo oziroma stališča hrvaških organov ali ne, je stvar presoje sodišča prve stopnje v končni sodbi.
13. Protipravne opustitve prve toženke so v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljene in očitek prve toženke v tej smeri ni utemeljen. Enako velja za pravno relevantno vzročno zvezo. Zaradi nepravočasne prijave terjatve v „predstečajno nagodbo“ je terjatev, ki je edina predstavljala naknadno najdeno premoženje stečajnega dolžnika, prenehala, medtem ko so bili preostali tožničini izdatki (škoda) povezani s pozivi stečajne upraviteljice oziroma v zvezi z neuspešnimi poskusi sanacije stanja, ki je nastalo s prepozno prijavo. Druga toženka šele v pritožbi, kar je prepozno in zato neupoštevno, dodatno ter neutemeljeno problematizira vzročno zvezo glede škode s stroški poskusov sanacije. Izpodbijana sodba glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank tudi v tem delu vsebuje povsem zadostno obrazložitev. Zalaganje stroškov po pozivih prve toženke zavoljo morebitne sanacije nastalega stanja in na podlagi mnenj odvetnika T., ki ga je angažirala prva toženka, pa čeprav je tožnica sodelovala pri izbiranju odvetnika, je vsekakor v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravnim dejanjem. Podana je tudi krivda prve toženke, ki je bila dolžna kot stečajna upraviteljica s profesionalno skrbnostjo zavarovati stečajno maso, pri čemer je iz sodbe razvidno, da je zaključek sodišča prve stopnje, kateremu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da njeno ravnanje oziroma njene opustitve pomenijo hudo malomarnost. Sklep o hudi malomarnosti je v povsem zadostni meri obrazložen in z njim na podlagi ugotovitev v izpodbijani sodbi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je celovito upoštevalo situacijo, v kateri se je znašla stečajna upraviteljica, ki jo pri vodenju stečajnega postopka zavezuje standard profesionalne skrbnosti. V tem delu pritožbe druga toženka s selektivnim sklicevanjem na le nekatere okoliščine konkretne zadeve izpeljuje lastno dokazno oceno, ki ji preprosto ni mogoče slediti in ki povsem zamenjuje vlogi upnice in stečajne upraviteljice v stečajnem postopku. S kakšno upnico je imela stečajna upraviteljica opravka in njeno komuniciranje z upnico, stečajne upnice ne odveže njene lastne (in ne upničine) obveznosti, da s profesionalno skrbnostjo stori vse potrebno za zavarovanje stečajne mase. Če se upnica ni odzvala na prvo opozorilo o potrebi po hrvaškem odvetniku in da bo treba zanj založiti sredstva ter če je upnica odlašala z založitvijo sredstev zanj, navedeno ne odveže stečajne upraviteljice, da poda konkretne in obrazložene pozive za založitev sredstev in da ona stori vsa nujna dejanja, da se zavaruje stečajna masa (sporna terjatev). Ugibanja druge toženke, čemu je institut „predstečajne nagodbe“ podoben (prisilni poravnavi po slovenskem pravu) oziroma kaj je prva toženka lahko iz tega izraza sklepala, in dejstvo, da odvetniška pisarna Ž. v svoji ponudbi prve toženke ni izrecno opozorila na obveznost prijave terjatve v roku, pravzaprav pomenijo hudo malomarnost prve toženke. Vsak stečajni upravitelj bi moral v takšnem primeru nemudoma preveriti, kaj postopek „predstečajne nagodbe“ pomeni, ne pa le preposlati ponudbe upnici in se z upnico še naprej pogajati o zalaganju stroškov za odvetnika, ki naj bi najprej šele izdelal mnenje o možnosti za uspeh v pravdi. Odgovor na pomisleke druge toženke je pritrdilen, vsak stečajni upravitelj bi se ob sporočilu o začetku (nekega) postopka v tuji državi nad dolžnikom stečajnega dolžnika (op. edino stečajno premoženje je terjatev med njima) moral in mogel zavedati grožnje za uveljavitev te terjatve. Ob tem iz spisa ne izhaja, da je upnica s preposlano ponudbo izvedela za postopek „predstečajne nagodbe“ in da je upnica vedela, kaj omenjeni postopek pomeni. In nenazadnje, tudi če je glede seznanitve s postopkom „predstečajne pogodbe“ mogoče očitati določeno malomarnost upnici, ker pri njej zaposleni Verbovšek ni odreagiral na preposlano ponudbo, gre za ravnanje upnice, ki niti deloma ne more ekskulpirati opustitev prve toženke (glej tretjo točko drugega odstavka 102. člen ZFPPIPP).
14. Prva toženka je stečajna upraviteljica, medtem ko je tožnica upnica stečajnega dolžnika. Položaj obeh je v stečajnem postopku (glej ZFPPIPP) povsem različen in ena od glavnih dolžnosti stečajne upraviteljice (in ne upnice) je, da s profesionalno skrbnostjo poskrbi za zavarovanje premoženja stečajnega dolžnika (stečajne mase), ki jo je v konkretnem primeru predstavljala le v Republiki Hrvaški uveljavljana terjatev stečajnega dolžnika. Prispevka tožnice toženki nista izrecno uveljavljali, ampak sta ves čas govorili o izključni odgovornosti tožnice. Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z mnenjem toženk opredelilo do ravnanj tožnice in iz izpodbijane sodbe ne izhaja nobeno takšno ravnanje tožnice, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče sklepati o kakršnemkoli prispevku tožnice (upnice) k nastali škodi v smislu 140. člena OZ. Izpodbijani sodbi zato ne manjka sklep o prispevku oškodovanke k nastali škodi, saj le-tega ni bilo. Primarno velja že na tem mestu izpostaviti, da je ureditev odškodninske odgovornosti stečajnih upraviteljev urejena v specialni določbi 102. člena ZFPPIPP, ki izključuje uporabo splošnih odškodninskih predpostavk iz 131. člena OZ in po presoji pritožbenega sodišča, v delu, ko določa eksulpacijske razloge, tudi (primarno) izključuje neposredno uporabo 140. člena OZ. Povedano drugače, 140. člen OZ je treba uporabiti v okviru ekskulpacijskih razlogov po 102. členu ZFPPIPP. Podredno pa je za uporabo določbe o tožničinem prispevku k nastali škodi po 140. členu OZ potrebna nedvoumna, resna in svobodna izjava volje (lahko tudi konkludentna), iz katere je razvidno, da je tožnica privolila v kršitev kakšne svoje pravice in se odpovedala uveljavljanju zahtevkov iz te kršitve. 140. člena OZ tudi ni mogoče uporabiti v primerih, ko oškodovanci poznajo rizike, ki se jim vede izpostavijo. Ravnanja oziroma opustitve tožnice (upnice) in njena zavedanja, ki se ji očitajo s strani toženk, nimajo takšne narave, da bi bilo mogoče sklepati o njenem prispevku k nastali škodi. Hkrati je položaj tožnice treba presojati z vidika pravic in dolžnosti stečajnega upnika v stečajnem postopku, položaj prve toženke pa upoštevaje pravice in dolžnosti stečajne upraviteljice. Izbira in angažiranje odvetnika za uveljavitev terjatve v Republiki Hrvaški je bila dolžnost stečajne upraviteljice in odvetnika je dejansko izbrala in angažirala prva toženka, zato nestrinjanje tožnice s ponudbo odvetnika Pečatnika (tudi razlog nestrinjanja, ki ga zatrjuje prva toženka, v smeri osebnega spora z odvetnikom), dogovor o pridobitvi večih ponudb in izbiranje odvetnika zavoljo zmanjšanja stroškov, pogojevanje izbire odvetnika oziroma kritja stroškov odvetnika s priznanjem statusa upnika, pogojevanje plačila stroškov za zastopanje s predhodno oceno uspeha v pravdi, ipd. ... ne morejo zmanjšati odškodninske odgovornosti prve toženke in pomeniti kakršnegakoli prispevka tožnice k nastali škodi. Prav tako se je hrvaškega odvetnika iskalo zavoljo najprej izdelave pravnega mnenja in šele nato morebitnega angažiranja v pravdi v Republiki Hrvaški. Glavni očitek prvi toženki je, da ni ustrezno odreagirala na opozorilo ene izmed odvetniških pisarn v dani ponudbi za izdelavo mnenja in zastopanje, da se je nad dolžnikom stečajnega dolžnika pričel postopek „predstečajne nagodbe“ (da ni opravila nujnih dejanj v smeri zavarovanja terjatve). Da bi bila z dejstvom začetka „predstečajne nagodbe“ seznanjena tudi tožnica, iz spisa ne izhaja, čeprav je bila omenjena ponudba s strani prve toženke (pre)poslana upnici. Slednjega ni mogoče šteti kot seznanitev upnice s strani prve toženke o tem dejstvu. Predmetno tudi ne izhaja iz 37. in 38. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Da je bila tožnica dobro poučen upnik in seznanjena z vsem, je lastno mnenje prve toženke, ki mu ni mogoče slediti. Nenazadnje pa tudi v primeru, če bi morebiti upnica vedela za omenjeno dejstvo, ne obstoji nobena njena dolžnost, da nanj posebej opozarja stečajno upraviteljico in da že iz tega razloga pristane na ponudbe odvetnikov oziroma izbere odvetnika, ki je bil predviden za druga opravila (najprej za izdelavo mnenja o možnosti za uspeh v pravdi in šele nato za morebitno zastopanje v pravdi). Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da je bila ponudba odvetnika Pečatnika predložena pred začetkom postopka „predstečajne nagodbe“, da je bilo „dogovorjeno“, da prva toženka za izdelavo (najprej) mnenja o uspehu in (šele nato) morebitnega zastopanja v pravdi pridobi več ponudb, in da je tožnica ves čas pogojevala kritje stroškov za odvetnika s priznanjem statusa upnice. Glede zadnje ugotovitve se prva toženka neutemeljeno zavzema, da je tožnica s pogojevanjem pričela šele po tretjem pozivu s strani prve toženke (glej obširno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb prič E. G. K. in U. V. v zvezi s pozivom prve toženke z dne 19.5.2015). Da je tožnica, ki naj bi bila tudi sama vešča prava, podrobno poznala stanje stečajnega dolžnika, ni okoliščina, ki bi lahko pripeljala do prispevka upnice k odgovornosti hudo malomarne stečajne upraviteljice. Uveljavljani ekskulpacijski razlog iz 3. točke drugega odstavka 102. člena ZFPPIPP določa, da je upravitelj odškodninske odgovornosti oproščen, če dokaže, da je škoda nastala zaradi dogodkov ali ravnanja oseb, ki jih upravitelj, čeprav je ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, ni mogel niti preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic. Toženki omenjenega razloga v svoji trditveni podlagi nista niti jasno navajali niti nista zmogli v tej smeri postaviti ustreznih trditev. Z golimi očitki, kaj vse bi morala po njuno storiti upnica, povsem neutemeljeno zanemarjata položaj upnice v stečajnem postopku in dolžna ravnanja stečajne upraviteljice v stečajnem postopku. Katerih dogodkov ali ravnanja oseb (npr. tožnice, ki se ji neutemeljeno očitajo nekatere opustitve) prva toženka (stečajna upraviteljica), čeprav je ravnala z ustrezno profesionalno skrbnostjo, ni mogla niti preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih posledic, iz trditvene podlage toženk ne izhaja, pa čeprav obširno in neutemeljeno navajata, kaj vse naj bi upnica opustila. Prva toženka se sklicuje na povsem hipotetičen primer, kaj bi bilo, če bi tožnica povsem nekritično (brez, da ji je priznan status upnice in da se ugotovijo možnosti za uspeh v pravdi) pristala na prvo in takrat edino pridobljeno ponudbo za vodenje pravde v Republiki Hrvaški, ki mu tudi sicer preprosto ni mogoče slediti. Če bi bil ta poziv prve toženke ustrezen, jasen, nedvoumen, konkreten, obrazložen, ipd., potem se že razumsko gledano ne bi iskalo dodatnih ponudb in se ne bi izbiralo drugih odvetnikov ter pogojevalo plačila stroškov s priznanjem statusa upnice in predhodno ugotovitvijo možnosti za uspeh v pravdi. Prisiljevanje upnika je v primeru ustreznih pozivov v tem, da se stečajno dejanje ne opravi, kar vsekakor lahko pripelje tudi do ustavitve stečajnega postopka. Prav tako ni dolžnost upnice, da stečajno upraviteljico poučuje, kako naj slednja postavi ustrezen poziv za založitev stroškov, zato ni jasno, kaj želi prva toženka doseči s sklicevanjem, da je tožnica način poziva dorekla šele 18.5.2015 in da ob prvem sestanku tožnica ni imela pripomb glede nekonkretiziranosti poziva ob predstavitvi ponudbe odvetnika P... Iz vseh okoliščin vodenja konkretnega stečajnega postopka, kar je dolžnost stečajne upraviteljice, ne izhaja, da naj bi prva toženka že s predstavitvijo ponudbe odvetnika P., ki je tožnica ni sprejela, storila vse potrebno, da se zavaruje stečajna masa in doseže največje možno poplačilo upnice. Predstavitev ponudbe odvetnika P. ni bila niti konkretna niti vezana na kakršenkoli konkreten rok oziroma pogoj. Da je bila ponudba P. še nejasna (in nenazadnje podana za vodenje pravde), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, saj že upoštevaje pritožbene navedbe prve toženke ni jasno, kakšni so njegovi predvideni stroški zastopanja. Odvetnik P. je namreč svoje zastopanje pogojeval s plačilom lastnih stroškov, dosojenih stroškov s strani nasprotne stranke in plačilom 10% od uspeha v pravdi, je pa ocenil stroške izvedenca v višini 12.000,00 kun. Medtem ko sama prva toženka še v pritožbi poudarja, da sporna terjatev sploh ne obstoji. Razumsko, logično in življenjsko je, da je tožnica plačilo stroškov za vodenje pravde pogojevala s priznanjem statusa upnice, s pridobitvijo večih konkurenčnih ponudb in s predhodno pridobitvijo mnenja o možnostih za uspeh v pravdi. Prvi toženki se očita, da ni opravila nujnih dejanj v stečajnem postopku, medtem ko ji preprosto povedano ne more biti v nobeno korist, če je pristala na smer in ritem oprave (drugih in ne nujnih) stečajnih dejanj, ki naj bi hipotetično gledano morebiti preprečila nastanek sporne situacije in ki naj bi ga diktirala tožnica. Tudi s tem je ravnala hudo malomarno. Prva toženka (in ne tožnica) je namreč tista, ki bi morala storiti vse potrebno, da se zavaruje stečajna masa, in če predujem za stečaj ni zadoščal, je bila dolžna opraviti konkretne in obrazložene pozive upnici ter na podlagi takšnih pozivov tudi ustrezno ukrepati. Na tem mestu velja še izpostaviti dejstvo, da je naknadno (nepravočasno) prijavo v „predstečajno nagodbo“ podala prva toženka in to na podlagi sredstev iz predujma za začetek stečajnega postopka (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Če prva toženka ne pozna oziroma ni dolžna poznati tujega jezika in tujega prava ter posledično ni vedela, kaj pomeni „predstečajna nagodba“, ji to v nobenem primeru ne more biti v korist, ampak le še dodatno kaže na njeno hudo malomarno ravnanje. V takšnem primeru bi morala namreč ukrepati z ustreznimi pozivi za kritje stroškov, s katerimi bi nadoknadila izpostavljeni manjko (npr. za tolmača; za pravnega strokovnjaka, ki bi ji pojasnil, kaj je „predstečajna nagodba“, ipd.). S tem, da je preprosto preposlala ponudbo, iz katere to dejstvo izhaja, tožnici, tožnice ni seznanila z obstojem postopka in ni od tožnice terjala nobenega ravnanja v smeri postopka „predstečajne nagodbe“. Lastnega neskrbnega ravnanja stečajna upraviteljica ne more preprosto prevaliti na upnico in nanj ne more upoštevno vplivati s sklicevanjem na hipotetične primere, kaj bi bilo, če bi upnica sprejela ponudbo odvetnika P., če bi hitro izbrala med ponudbami drugih odvetnikov, ipd.. Navedeno je bilo, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, nenazadnje namenjeno izdelavi mnenja in vodenju pravde ter ne nujnemu ukrepanju glede „predstečajne nagodbe“. Prva toženka je tista, ki ima dolžnost zavarovati stečajno maso in ki bi morala v tem okviru s profesionalno skrbnostjo upoštevati tudi vsa očitana ravnanja in opustitve upnice, in sicer v smislu ekskulpacijskega razloga iz 3. točke drugega odstavka 102. člena ZFPPIPP. Hudo malomarnost pomeni tudi njeno pritožbeno sklicevanje, da naj bi za „predstečajno nagodbo“ izvedela šele iz mnenja odvetnika T. (14.8.2015), kar naj bi izhajalo iz njene izpovedbe. In sodišče prve stopnje prvi toženki utemeljeno očita, da bi morala ustrezno reagirati že ob (tudi po mnenju prve toženke jasnem) obvestilu odvetniške pisarne Ž. v dani ponudbi z dne 9.3.2015, da je nad dolžnikom stečajnega dolžnika od 3.3.2015 odprt postopek „predstečajne nagodbe“. Najkasneje v tej fazi bi morala prva toženka ustrezno ukrepati in se je bila tudi dolžna pozanimati o pomenu postopka „predstečajne nagodbe“, če ji le-ta ni bil poznan in če hrvaškega jezika ne pozna dovolj dobro.
15. Neutemeljene so pritožbene navedbe druge toženke v smeri ugovarjanja svoje pasivne legitimacije. Odločitev sodišča prve stopnje o tem vprašanju je pravilna in obrazložena. Določba Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti za čiste premoženjske škode, ki določa, da so iz zavarovanje poklicne odgovornosti stečajnih upraviteljev, izključeni odškodninski zahtevki zaradi kršitve izpolnitvenih rokov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča nična. In sicer je nična v skladu s 121. členom OZ, ker iz zavarovanja poklicne odgovornosti stečajnih upraviteljev izključuje izredno obširen (op. jasno je, da so stečajni postopki hitri in vezani na spoštovanje številnih rokov ter izpeljavo mnogih dolžnostnih ravnanj) in zato povsem pretiran obseg odškodninskih zahtevkov, s čimer nasprotuje samemu namenu predmetnega zavarovanja. Prvo toženko (zavarovanko) je zavarovala pri drugi toženki (zavarovalnici, ki je profesionalka s področja zavarovanj) z zavarovalno pogodbo za zavarovanje poklicne odgovornosti stečajne upraviteljice Zbornica upraviteljev Slovenije (zavarovalka). Da gre za zavarovanje odgovornosti stečajnega upravitelja izhaja tudi iz opisa zavarovanja na zavarovalni polici. Zavarovanje stečajnih upraviteljev je po ZFPPIPP obvezno in v ZFPPIPP sta določena in obseg in najmanjša višina tega zavarovanja (glej 5. alinejo drugega odstavka 108. člena ZFPPIPP, po kateri mora imeti stečajni upravitelj sklenjeno zavarovanje, ki krije njegovo odškodninsko odgovornost iz prvega odstavka 102. člena tega zakona (za škodo,5 ki jo povzroči upnikom s kršitvijo svojih obveznosti) za najnižjo zavarovalno vsoto 500.000,00 EUR v posameznem letu). Drži zavzemanje druge toženke, da pravila iz ZFPPIPP sicer niso sama po sebi obvezujoča za drugo toženko v smislu, da s prvo toženko ne bi smela skleniti drugačnega zavarovanja (op. v tem delu so razlogi sodišča prve stopnje materialno pravno napačni, a zaradi tega ni prišlo do napačne odločitve), vendar je v konkretnem primeru bistveno, da je bilo sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti stečajne upraviteljice. V takšni situaciji druga toženka sklenjenega zavarovanja ne more uspešno in z določbami splošnih pogojev izvotliti v meri, ki je povsem pretirana in z vidika interesov zavarovanke in z vidika varstva oškodovancev. Gre torej za določbo splošnih pogojev, ki nasprotuje samemu namenu zavarovanja, pri čemer je namen zavarovanja stečajnih upraviteljev vsekakor razviden iz določb ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje ni sprejelo stališča, da druga toženka odgovarja v mejah obveznosti svojega zavarovanca in da odgovarja izven meja sklenjene zavarovalne pogodbe (ter namena zavarovanja). Za obseg zavarovalnega kritja je bistvena sklenjena pogodba (polica), medtem ko splošni pogoji, ki se (upoštevaje njihovo poimenovanje) izrecno niti ne nanašajo le na zavarovanje poklicne odgovornosti stečajnih upraviteljev, tega kritja ne morejo izvotliti na način, da posegajo v sam namen zavarovanja stečajnih upraviteljev. Tudi vsebina (namen) zavarovanja je določena v ZFPPIPP in sklenjena je bila zavarovalna pogodba za zavarovanje poklicne odgovornosti stečajne upraviteljice. Vsebina zavarovalnega kritja, kot jo želi neutemeljeno uveljaviti druga toženka, v konkretnem primeru ni bila prepuščena pogodbeni svobodi, ampak je bila nedopustno omejena z določbo splošnih pogojev, ki jo je enostransko sprejela druga toženka. Sporna določba splošnih pogojev povsem pretirano posega v namen sklenjenega zavarovanja in je posledično nična. Zakonska podlaga za ničnost omenjene določbe splošnih pogojev je v 121. členu OZ v zvezi z upoštevanjem vsebine zavarovalne pogodbe in namena sklenjenega zavarovanja (tudi upoštevaje ZFPPIPP). Vsako premoženjsko zavarovanje in še posebej obvezno zavarovanje je v prvi vrsti namenjeno varstvu premoženjskih interesov zavarovanca in tudi zaščiti odškodovancev. Omenjenega ne spremeni sklicevanje druge toženke, da je v Zakonu o obveznem zavarovanju v prometu (glej 7. člen ZOZP) izrecno urejena večja zaščita oškodovancev v razmerju do zavarovalnice. Stečajnemu upravitelju ZFPPIPP nalaga dolžnost sklenitve zavarovanja za (vso) škodo, ki jo povzroči upnikom s kršitvijo svojih obveznosti, in za minimalno zavarovalno vsoto v višini 500.000,00 EUR. In sklenjeno je bilo zavarovanje poklicne odgovornosti stečajnega upravitelja, zato je sklicevanje druge toženke (profesionalke), da gre za povsem običajno zavarovanje poklicne odgovornosti, neutemeljeno. Sklenjena zavarovalna pogodba upoštevaje pozicijo druge toženke ne nasprotuje prisilnim predpisom, kot je med drugim zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, ampak sporni splošni pogoj nasprotuje namenu sklenjene zavarovalne pogodbe. Kako je bila določena zavarovalna premija, za konkretno presojo ni relevantno, in iz spisa ni razvidno, da je prva toženka, ki ni zavarovalka, ampak le zavarovanka, pristala na uporabo spornega določila splošnih pogojev. Druga toženka nenazadnje ne konkretizira upoštevanja sporne klavzule splošnih pogojev pri določitvi zavarovalne premije. Stališča iz zadeve VS RS III Ips 74/2018 z dne 18.6.2019 niso niti smiselno uporabljiva v tej pravdi. V omenjeni zadevi izvršitelj sploh ni imel sklenjenega obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti (izvršitelja), ampak le (povsem drugačno) zavarovanje za škodo zaradi poškodovanja oseb in stvari. Da odgovornost zavarovalnice ni bila podana iz tega razloga, je v sodbi navedeno samo kot dejstvo in VS RS ni presojalo morebitne odgovornosti zavarovalnice. Ker izvršitelj ni sklenil niti ustreznega zavarovanja (zavarovalne pogodbe), se je VS RS ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti Republike Slovenije, ki omenjena zavarovanja nadzoruje. V tu obravnavani zadevi je bilo ustrezno zavarovanje sklenjeno (ne gre za napako prve toženke oziroma zavarovalke in Republike Slovenije), le druga toženka je s sporno določbo splošnih pogojev nedopustno posegla v sam namen sklenjenega zavarovanja. Poleg odgovornosti prve toženke je zato podana tudi (pogodbena) odgovornost druge toženke, medtem ko vprašanje morebitne odgovornosti Republike Slovenije presega okvire te pravde. Drži zavzemanje druge toženke, da omenjeno sporno določilo ni nično po 944. členu OZ, kot je zmotno zapisalo sodišče prve stopnje, a to ne vpliva na pravilnost odločitve.
16. Kot je bilo že deloma nakazano zgoraj, se vprašanja glede zavarovalne vsote in odbitne franšize pri vmesni sodbi nanašata na ugotavljanje višine zahtevka (obsega škode, ki ga bo morebiti morala povrniti druga toženka). Do vseh vprašanj v zvezi z upoštevanjem zavarovalne vsote in odbitne franšize se bo sodišče prve stopnje moralo znova opredeliti v končni sodbi, medtem ko v vmesni sodbi o tem ni bilo dolžno odločati. Če je sodišče prve stopnje v obrazložitvi vmesne sodbe o tem že sprejelo kakšne zaključke, v nadaljevanju sojenja na njih ni vezano.
17. Ker drugih pritožbenih očitkov toženki nista podali, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, pa je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi (ob zgoraj izpostavljenih izjemah, ki ne vplivajo na končno odločitev) materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je v tej fazi postopka pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.
18. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi toženk zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).
19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.
1 S pritožbama se izpodbija le vmesna sodba, ne pa tudi sklep o dopustitvi spremembe tožbe. 2 Glej Aleš Galič in drugi: Pravdni postopek , zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, komentar k 315. členu ZPP. 3 Glej pravno mnenje občne seje VSRS z dne 18.12.2001, Pravna mnenja 2/2001, str. 9. 4 Večletno vodenje pravde v Republiki Hrvaški nenazadnje tudi samo po sebi izkazuje obstoj terjatve z veliko stopnjo verjetnosti. 5 Iz besedila ZFPPIPP tako izhaja, da mora biti obvezno krita (vsa) škoda.