Jedro

Ker je bilo tožniku pri drugem delodajalcu, h kateremu je bil prevzet na delo, zagotovljeno vsebinsko enako delovno mesto, kot ga je zasedal na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, ni šlo za razrešitev tožnika s funkcije direktorja podružnice s strani tožene stranke in razporeditev na drugo delovno mesto. Bistvo dogovora o plačilu odpravnine je bilo varovanje tožnikovega položaja vodje samostojne enote. Ta položaj je bil tožniku tudi pri novemu delodajalcu zagotovljen, zato tožnik ni bil upravičen do plačila odpravnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine v bruto znesku 24.814,58 EUR, ki bi mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi pripadala zaradi razrešitve z delovnega mesta direktorja podružnice tožene stranke D. v M.. Tožena stranka je prodala podružnico drugi pravni osebi – J. D. d.o.o. in z njo sklenila pogodbo o prevzemu delavcev, ter vsem delavcem, vključno tožniku, izdala sklepe o razporeditvi k novemu delodajalcu na delovna mesta, na katera so bili razporejeni pri toženi stranki. Ugotovilo je, da je bilo ponujeno delovno mesto deželnega managerja, s katerim se tožnik ni strinjal, vsebinsko enako delovnemu mestu direktorja podružnice, ki ga je tožnik zasedal. Štelo je, da tožnik ni bil razrešen z delovnega mesta direktorja, saj mu je bilo zagotovljeno enako delo še naprej, zaradi česar mu odpravnina ne pripada.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bilo ponujeno delovno mesto deželnega managerja enakovredno delovnemu mestu direktorja podružnice ter da je šlo le za drugačno poimenovanje istega delovnega mesta. Prenos podružnice od tožene stranke na novo pravno osebo predstavlja po svoji vsebini prenos dela podjetja, kot ga opredeljuje 73. člen sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Sam prenos je bil v tistem obdobju urejen v pravu družb, pravice delavcev, ki so delali v takšnem delu podjetja, pa so do uveljavitve ZDR urejale določbe 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in določbe ustreznih kolektivnih pogodb.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre za kršitev pogodbenega materialnega prava, saj v skladu s XV. členom pogodbe o zaposlitvi za izplačilo odpravnine zadošča, če tožena stranka tožnika razreši s funkcije ali ga razporedi na drugo delovno mesto. Tožena stranka je prenehala opravljati dejavnost v podružnici in jo prodala drugi družbi. Meni, da zaradi ukinitve podružnice tožnika objektivno ni bilo mogoče razporediti na enako delovno mesto, kot ga je opravljal pri toženi stranki. Tudi sicer, če bi bil razporejen na drugo delovno mesto, ne bi izgubil pravice do odpravnine. V času ukinitve podružnice ZDR še ni veljal, zato 73. člen omenjenega zakona ne more biti podlaga za odločitev. Prav tako ni mogoče uporabiti 15. člen ZTPDR, saj opredeljuje zgolj postopek prevzema delavcev k drugemu delodajalcu. Opozarja še na določbe Zakona o gospodarskih družbah o statusnih spremembah in zaključuje, da je bila podružnica formalno pravno ukinjena, tožnik je bil razrešen s funkcije direktorja, instituta iz 73. člena ZDR še ni bilo mogoče uporabiti, zato je bila odločitev v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo ter sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Prevzem delavca na delo k drugemu delodajalcu so v spornem obdobju urejale določbe 15. člena ZTPDR, 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) in 17. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98). Pogodba o prevzemu delavcev, ki jo je dne 9.4.2002 sklenila tožena stranka s prevzemno družbo, temelji na navedenih določbah. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče oprlo svojo odločitev na 73. člen ZDR, ki takrat še ni veljal. Na to določbo se sklicuje v smislu pojasnitve dejanskega pomena prenosa podjetja, sicer pa upošteva takratno ureditev iz 15. člena ZTPDR. Bistvo prenosa dela podjetja je v tem, da se del podjetja kot gospodarska enota prenese iz sfere ene gospodarske družbe v sfero druge gospodarske družbe. Zato se ta del podjetja, ki sam zase predstavlja statusno obliko, ne ukine, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, temveč deluje naprej, vendar v okviru druge družbe kot pravnega subjekta. To izhaja iz določb prava gospodarskih družb. Sodišče je izpodbijano sodbo sprejelo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano: – Tožnik je delo pri toženi stranki nastopil že v letu 1995, dne 1.3.2000 pa je bil razporejen na delovno mesto direktorja podružnice D. v M. in vpisan v sodni register kot oseba pooblaščena zastopanje. – Tožnik je s toženo stranko 3.5.2000 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V XV. členu te pogodbe je bilo dogovorjeno, da v primeru, če tožena stranka tožnika razreši s funkcije direktorja podružnice D. ali ga razporedi na drugo delovno mesto, kot je določeno s pogodbo, mu je dolžna plačati posebno odpravnino v višini šestkratne povprečne mesečne plače, ki jo je tožnik dosegel v zadnjih 12 mesecih. – Tožena stranka je v letu 2002 prenehala opravljati dejavnost v podružnici D. v M., ker jo je odsvojila družbi J. D. d.o.o. ter z njo dne 9.4.2002 sklenila pogodbo o prevzemu delavcev, ki je temeljila na določbah 15. člena takrat veljavnega ZTPDR, 15. člena SKPgd in 17. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. – Novi delodajalec, družba J. D. d.o.o. se je zavezal vse prevzete delavce, vključno s tožnikom razporediti na delovna mesta, na kakršna so bili razporejeni pri toženi stranki in z njimi skleniti pogodbe o zaposlitvi pod enakimi pogoji, kot so navedeni v posameznih pogodbah o zaposlitvi med toženo stranko in temi delavci. – Na podlagi te pogodbe je tožena stranka tožniku izdala sklep o prerazporeditvi k novemu delodajalcu iz katerega izhaja, da tožniku dne 2.5.2002 preneha delovno razmerje pri toženi stranki s tem, da se s 3.5.2002 prerazporedi v družbo J. D. d.o.o. na delovno mesto, ustrezno delovnemu mestu, ki ga je zasedal pri toženi stranki. – Družba J. D. d.o.o. je tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto deželi manager, ki jo tožnik ni hotel podpisati. Šlo je za delovno mesto, ki je bilo vsebinsko enako delovnemu mestu direktorja podružnice pri toženi stranki. – Tožnik je zoper navedeni sklep ugovarjal, vendar je bil njegov ugovor zavrnjen. Sodnega varstva v zvezi z zavrnitvijo ni zahteval. – Tožnik ni bil razrešen z delovnega mesta direktorja podružnice, saj mu je novi delodajalec zagotavljal vsebinsko enako delo še naprej. Šlo je le za spremembo naziva delovnega mesta iz direktorja podružnice v deželnega managerja, ki bi še naprej vodil prevzeto enoto v M..

Kolikor poskuša tožnik v reviziji zanikati navedene dejanske ugotovitve in kolikor glede gornjih dejstev zatrjuje drugačno dejansko stanje, sodišče revizijskih navedb ni moglo upoštevati, saj uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog.

Ker je bilo tožniku pri drugem delodajalcu, h kateremu je bil prevzet na delo, zagotovljeno vsebinsko enako delovno mesto, kot ga je zasedal na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da ni šlo za razrešitev tožnika s funkcije direktorja podružnice s strani tožene stranke in razporeditev na drugo delovno mesto v smislu določb XV. člena pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Bistvo dogovora o plačilu odpravnine je bilo varovanje tožnikovega položaja vodje samostojne enote. Ta položaj pa je bil tožniku tudi pri novemu delodajalcu zagotovljen. Sodišče je zato utemeljeno presodilo, da zaradi odklonitve prevzema na delo na podlagi navedenih določb pogodbe o zaposlitvi tožnik ni bil upravičen do plačila zahtevane odpravnine.

Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.