Jedro

Revident se moti, v kolikor meni, da mora nepoštenost tožnice a priori voditi v zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Zakon določa, da sodišče zahtevek lahko zavrne, ni pa to nujno. Prav nepoštenost obeh pogodbenih strank (kot je bilo tudi v konkretnem primeru) bo načeloma govorila v prid ugoditvi zahtevku za vračilo. V nasprotnem primeru bi ostala gola ugotovitev, da je bil sporni dogovor ničen, njegovi učinki pa bi v celoti ostali v veljavi in obojestransko nepošteni pogodbeni stranki bi dosegli prepovedani cilj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) tožencu naložilo plačilo 210.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbenih obresti od navedenega zneska v višini 6 % letno1 (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: – 1. toženec, družba A., d. o. o., in B. B. so bili družbeniki družbe C., d. o. o. (tožnice);

2. na skupščini te družbe dne 7. 8. 2007 so soglasno sprejeli sklep o povečanju osnovnega kapitala za znesek 430.000,00 EUR (iz prvotnih 167.711,00 EUR na 597.711,00 EUR);

3. sklep o povečanju osnovnega kapitala je bil sprejet pod odložnim pogojem, da bodo družbi najkasneje do konca leta 2007 odobrena nepovratna denarna sredstva iz javnega razpisa sofinanciranja turistične infrastrukture;

4. povečanje osnovnega kapitala naj bi bilo izvedeno efektivno z denarnim vplačilom družbenikov, kar so se ti zavezali storiti najkasneje v petih dneh po pridobitvi sredstev javnega sklada, in sicer naj bi družba A., d. o. o., in toženec vplačala vsak po 210.700,00 EUR, B. B. (hkrati takratni direktor tožnice) pa 8.600,00 EUR;

5. 12. 10. 2007 je bila res podpisana pogodba o sofinanciranju med tožnico in Javnim skladom Republike Slovenije za podjetništvo za sofinanciranje dela upravičenih stroškov izvedbe investicije "C.";

6. vrednost celotne investicije je znašala 1.928.636,00 EUR, od tega lastna sredstva tožnice 430.000,00 EUR (22,3 %), na razpisu pridobljena nepovratna javna sredstva 714.008,00 EUR (37,02 %), dne 2. 10. 2007 pridobljeni bančni kredit pa 784.628,00 EUR (40,68 %);

7. toženec je (po podpisu pogodbe o sofinanciranju) 26. 10. 2007 in 29. 10. 2007 na račun povečanja osnovnega kapitala tožnici vplačal vsakokrat znesek v višini 105.350,00 EUR, skupaj 210.700,00 EUR;

8. še istega dne je toženec ta znesek dobil nakazan nazaj na svoj transakcijski račun;

9. toženec je 16. 11. 2007 podpisal tudi novo pogodbo o ustanovitvi družbe C., d. o. o., po kateri znaša osnovni kapital družbe 597.711,00 EUR, ter istega dne podal Izjavo o prevzemu vložka osnovnega kapitala;

10. toženec je imel v tožnici nato tri osnovne vložke, pri čemer je njegov skupni osnovni vložek znašal 49 % celotnega osnovnega kapitala družbe, višina enega od njegovih treh vložkov pa je bila 210.700,00 EUR (35,25 % celotnega osnovnega kapitala družbe).

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišči nista sprejeli tožničine teze, da naj bi bila pravna podlaga za nakazilo 210.700,00 EUR na toženčev račun ustno sklenjena posojilna pogodba med njima in da je taista pogodba podlaga za njen zahtevek za vračilo tega zneska. Presodili sta, da taka pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, pač pa je toženec tožnici najprej nakazal 210.700,00 EUR na račun povečanja osnovnega kapitala družbe in za ta znesek tudi pridobil osnovni vložek v družbi. Tožničino takojšnje vračilo tega zneska tožencu pa temelji na dogovoru med tožencem in B. B. (takratnim direktorjem družbe), ki je tožencu obljubil, da gre zgolj za navidezno povečanje osnovnega kapitala družbe za namen pridobitve nepovratnih javnih sredstev, takoj zatem pa bo vplačani denar tožencu vrnjen. Ker ima tak dogovor nedopustno podlago, je ničen (četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zato mora vsaka stranka drugi vrniti, kar je prejela na njegovi podlagi (prvi odstavek 87. člena OZ)2 - toženec mora tako vrniti prejetih 210.700,00 EUR.

**Revizijske navedbe**

7. Revident trdi, da gre za sodbo presenečenja in kršitev toženčeve pravice do izjave. Nobena od pravdnih strank naj bi ne zatrjevala, da je dogovor o nakazilu 210.700,00 EUR tožencu ničen in tudi ne podala nobenih trditev v tej smeri. Sodišči nižjih stopenj naj bi morali toženca v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage. Zmotno naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo, in sicer 92. člen OZ, ki določa, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, a (po ustaljeni sodni praksi3) le takrat, ko razpolaga z ustrezno dejansko podlago za izrek ničnostne sankcije. Ker naj bi bila (poleg trditve o posojilni pogodbi) edina tožničina trditev glede podlage za vračilo spornega zneska le še ta o pomanjkanju pravne podlage za toženčev prejem tega zneska in njegovi neupravičeni obogatitvi, naj bi sodišči sklep o ničnosti pravne podlage napravili izven trditvene podlage. Sodišče druge stopnje naj bi ne pojasnilo, v čem je bil dogovor med tožencem in B. B. nemoralen; hkrati naj bi posledic ničnosti ne presojalo tudi z vidika drugega odstavka 87. člena OZ, to je glede možnosti zavrnitve zahtevka nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki. Tudi tožnica je namreč ravnala nepošteno, kondikcijski zahtevki nepoštenih strank pa naj bi bili nedopustni. V zvezi z nepoštenostjo tožnice revident opozarja na to, da je bila tožnica dejansko obogatena za javna sredstva, pridobljena na razpisu, ter da je bil njen bančni kredit vrnjen banki z unovčenjem zavarovanj (zastav) družbe A., d. o. o., in B. B.. Revident vztraja tudi, da je v primeru njegove nezakonitosti dogovor treba presojati kot celoto - torej ne le nakazilo sredstev tožencu, temveč tudi vplačilo in prevzem osnovnega vložka v tožnici. Tožnica naj bi zato lahko zahtevala kvečjem vračilo osnovnega vložka. Nenazadnje revident vztraja še, da naj bi bilo za vložitev tožbe zoper njega kot družbenika potrebno soglasje skupščine družbe (505. člen ZGD-1 in 28. člen družbene pogodbe).4 **Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

_Glede soglasja skupščine_

9. Uvodoma je treba presoditi utemeljenost revizijskih očitkov glede potrebnosti soglasja skupščine tožnice za vložitev tožbe zoper toženca kot družbenika tožnice, saj je pomanjkanje takega soglasja, kadar predstavlja materialnopravno predpostavko za vložitev tožbe, razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena ZGD-1). Soglasje skupščine d. o. o. je torej v primeru takih zahtevkov materialnopravna predpostavka.5 Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da v obravnavani zadevi ne gre za odškodninsko terjatev, s tem pojasnilom pa se revizija ne sooči in ne pojasni, zakaj naj bi bilo soglasje skupščine potrebno tudi za vložitev tožbe zaradi pogodbene terjatve (taka je bila materialnopravna podlaga tožbe) ali za kondikcijski zahtevek (za kakršnega je šlo po presoji sodišč), temveč zgolj na splošno vztraja, da je za vložitev tožbe potreben sklep skupščine.

11. Določba 505. člena ZGD-1 je dispozitivna, zato lahko družbeniki z družbeno pogodbo upravljanje družbe uredijo drugače, kot določa zakon (drugi odstavek 504. člen ZGD-1).6 Revident se sklicuje na določbo 28. člena družbene pogodbe, ki se glasi: „Kadar se družba odloča o obremenitvi ali oprostitvi določenega družbenika, o vložitvi tožbe zoper družbenika, o sklepanju pravnih poslov z njim ter o uveljavljanju odgovornosti zoper njega, ta ni upravičen glasovati in tudi ne prenesti glasovalne pravice na drugega.“ Po presoji revizijskega sodišča pa iz navedene določbe ne izhaja, da bi bilo soglasje skupščine družbe potrebno za vložitev kakršne koli tožbe zoper družbenika. Določba namreč ureja zgolj način glasovanja v določenih primerih oziroma omejitve pri glasovanju, ni pa je mogoče razumeti tako, kot da zakonsko pravilo iz osme alineje 505. člena ZGD-1 širi na uveljavljanje vseh zahtevkov zoper družbenike. Povedano drugače: družbena pogodba izključuje možnost glasovanja družbenika na skupščini, kadar ta glasuje o vložitvi tožbe zoper njega, ne ureja pa drugače kot zakon vprašanja, za vložitev kakšne tožbe je soglasje skupščine sploh potrebno. Revizijski očitek je tako neutemeljen.

_Glede sodbe presenečenja_

12. Za sodbo presenečenja gre zlasti takrat, kadar sodišče uporabi pravno podlago, s katero stranka niti ob potrebni skrbnosti ni mogla računati, posledično pa je lahko poseženo v njeno pravico do izjave. Da sodba za stranke ne bi bila presenetljiva, sodišče načeloma lahko prepreči s pomočjo materialnega procesnega vodstva oziroma odprtega sojenja, kjer strankam razkrije svoje pravno naziranje spora in jim v tem okviru omogoči morebitno novo navajanje dejstev, ugovorov ter opredelitev do materialnopravnih vidikov.

13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v prvem sojenju zavrnilo, čeprav je sicer zavzelo stališče, da je šlo pri dogovoru med tožencem in B. B. „[...] za dogovor, ki je najmanj nemoralen in protipraven, [...]“.7 Sodba je bila po pritožbi tožnice razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je pritožbeno sodišče med drugim izrecno navedlo, da je sodišče prve stopnje nemoralnost dogovora zmotno štelo za nepomembno, ker na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti; pri kondikcijskih zahtevkih iz ničnih pogodb pa je pomembna tudi poštenost obeh strank.8 Sodišču prve stopnje je naložilo, naj utemeljenost zahtevka presodi še na drugih pravnih podlagah.

14. Toženec je bil tako že na podlagi odločitve pritožbenega sodišča povsem jasno seznanjen s tem, da bo v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojalo tudi z vidika morebitne ničnosti dogovora. Sodišče prve stopnje je izvedlo ponovno glavno obravnavo, na kateri je imel možnost izkoristiti svojo pravico do izjave tudi v zvezi s to pravno podlago, vendar novih navedb ni podal, temveč je vztrajal pri dosedanjih navedbah.9 Nova sodba (sodišča prve ali druge stopnje) zato zanj nikakor ni bila sodba presenečenja in je revizijski očitek v tej smeri neutemeljen.

_Glede prekoračitve trditvene podlage_

15. Drži revizijska navedba, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ), četudi se zainteresirana stranka nanjo sploh ne sklicuje, a le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.10 Nima pa revizija prav, ko meni, da v obravnavani zadevi sodišče ni razpolagalo z ustrezno dejansko podlago za sklep o ničnosti.

16. Revizija povsem spregleduje pojasnilo pritožbenega sodišča, da je moralo sodišče upoštevati pravočasne trditve in dokaze obeh pravdnih strank, ne le tožnice, ter še naprej vztraja, da tožnica ni postavila ustreznih trditev. Da jih ni postavila tožnica, ki bi bila sicer zainteresirana za uveljavljanje ničnosti, ni odločilno. Tožnica je v postopku trdila in dokazovala, da toženčev dolg izhaja iz posojilne pogodbe, toženec pa je trdil in dokazoval, da to ne drži in da je obstajala drugačna podlaga za nakazilo spornega zneska na njegov transakcijski račun, ki naj bi ne terjala vračila denarja - ta podlaga naj bi bil dogovor z B. B.. Opisoval je tudi okoliščine tega dogovora (da je šlo za vplačilo denarja zaradi povečanja osnovnega kapitala z namenom izpolnjevanja pogojev za pridobitev nepovratnih javnih sredstev na razpisu, takoj po pridobitvi sredstev pa za vračilo istega zneska) in prav na podlagi ugotovitev o teh okoliščinah sta sodišči napravili sklep o ničnosti. Svoje odločitve torej nista oprli na nezatrjevana dejstva, temveč prav na dejstva, ki jih v postopku v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena zatrjeval toženec.

_Glede nemoralnosti dogovora_

17. Revizija sodišču druge stopnje očita, da ne pojasni, v čem naj bi bil dogovor med tožencem in B. B. nemoralen. Sodišče je ta zaključek v 17. točki obrazložitve svoje sodbe res podkrepilo skromno, s pojasnilom: „Trditve [...], da je bilo vplačilo (in izplačilo) vplačanega zneska dogovorjeno s takratnim direktorjem družbe z namenom, da družba pridobi nepovratna sredstva, izkazujejo najmanj nemoralno (če že ne nezakonito) podlago.“ Razbrati pa ga je mogoče tudi kontekstualno. V 9. točki obrazložitve sodišče povzema zaključke sodišča prve stopnje, med drugim, da je do vplačila denarja prišlo zaradi obljub B. B. „[...] da bodo pridobili evropska sredstva (da gre zgolj za „navidezno“ povečanje osnovnega kapitala) in njegove obljube, da mu bo denar vrnil“. Tako navidezno povečanje osnovnega kapitala - navidezno seveda zato, ker je bil vplačani denar tožencu na podlagi spornega dogovora še isti dan vrnjen, zato družba kljub formalno izvedeni dokapitalizaciji de facto s kapitalom ni (več) razpolagala - že prima facie pomeni najmanj izigravanje pogojev javnega razpisa, še toliko bolj pa pravila o izplačilni prepovedi (prvi odstavek 495. člena ZGD-1 določa, da se premoženje, ki je potrebno za ohranitev osnovnega kapitala in vezanih rezerv, družbenikom ne sme izplačati), katerega namen je v tem, da se prepreči zmanjšanje tistega premoženja, ki mora družbi zaradi varstva interesa upnikov vedno ostati.11 Na izplačilno prepoved pa se je v svoji sodbi (glej 12. točko njene obrazložitve) sklicevalo že sodišče prve stopnje.

_Glede kvalificirane ničnosti_

18. V skladu z drugim odstavkom 87. člena OZ lahko sodišče takrat, ko pogodba po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju pa upošteva poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov. Revizija navaja, da sodišče druge stopnje zahtevka ni presojalo tudi z vidika te zakonske določbe, kar pa naj bi moralo storiti, saj je tožnica prav tako ravnala nepošteno.

19. Sodišče druge stopnje se je - kljub ugotovitvi o nemoralni podlagi dogovora - res izrecno sklicevalo le na prvi odstavek 87. člena OZ, ki za posledico ničnosti brez nadaljnjega določa vračilo prejetega. Vendar to na pravilnost končne odločitve ne vpliva. Z vprašanjem kvalificirane ničnosti po drugem odstavku 87. člena OZ se je namreč ukvarjalo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve svoje sodbe, sodišče druge stopnje pa tudi izrecno povzame ugotovitev, „[...] da sta pri nepoštenem dogovoru sodelovali obe pravdni stranki in na tak način dosegli prepovedan cilj“. Revident pa se moti, v kolikor meni, da nepoštenost tožnice a priori mora voditi v zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Zakon določa, da sodišče zahtevek lahko zavrne, ni pa to nujno. Prav nepoštenost obeh pogodbenih strank (kot je bilo tudi v konkretnem primeru) bo načeloma govorila v prid ugoditvi zahtevku za vračilo. V nasprotnem primeru bi ostala gola ugotovitev, da je bil sporni dogovor ničen, njegovi učinki pa bi v celoti ostali v veljavi in obojestransko nepošteni pogodbeni stranki bi dosegli prepovedani cilj.12 Ni mogoče spregledati niti ugotovitve, da je toženec z vplačilom, ki mu je bilo kasneje vrnjeno, pridobil večji poslovni delež v družbi (glej 12. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ob pojasnjenem se revizijske navedbe glede okoliščin, ki naj bi kazale na nepoštenost tožnice, izkažejo za nepomembne.

20. Na pritožbene navedbe o tem, da bi bilo sporni dogovor treba presojati kot celoto (ne le nakazilo sredstev tožencu, temveč tudi vplačilo in prevzem osnovnega vložka v družbi) je ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 18. točki obrazložitve svoje sodbe, revizija pa v tem delu predstavlja zgolj prepis pritožbenih navedb. Ni treba, da sodišče višje stopnje ponavlja razloge, ki jih je navedlo sodišče nižje stopnje,13 tako ponavljanje pa niti ne bi bilo združljivo z ustavnim položajem Vrhovnega sodišča kot precedenčnega sodišča, ki ni zgolj tretja instanca,14 od katere bi se zahtevalo, da ponovno obravnava pritožbene navedbe, o katerih se je že pravilno izreklo sodišče druge stopnje.

**Odločitev o reviziji**

21. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženec z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

1 Pogodbene obresti je tožnica zahtevala za čas od 26. 10. 2007 do 3. 6. 2012 od zneska 105.530,00 EUR ter za čas od 29. 6. 2007 do 3. 6. 2012 od zneska 105.530,00 EUR, vse še povišano za zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje. 2 Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je šlo za ničen dogovor, na podlagi katerega je prišlo do neupravičene obogatitve toženca (190. člen OZ); sodišče druge stopnje je to stališče korigiralo - ničnost dogovora vodi do dolžnosti vračila prejetega na tej podlagi po prvem odstavku 87. člena OZ. 3 Revident se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 938/2008 z dne 19. 11. 2009, II Ips 277/2014 z dne 10. 3. 2016 in II Ips 348/2009 z dne 3. 12. 2009. 4 Sklicuje se tudi na odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah III Ips 105/2008 in III Ips 30/2012. 5 Glej tudi odločbi VS RS III Ips 32/2016 z dne 9. 12. 2016 in III Ips 30/2012 z dne 17. 7. 2012. 6 Enako VS RS v sodbi III Ips 32/2016 z dne 9. 12. 2016, tč. 13. 7 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2521/2012-II z dne 3. 6. 2015, 14. točka obrazložitve. 8 VSL sklep II Cp 3027/2015 z dne 30. 3. 2016, 11. točka obrazložitve. 9 Glej zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 26. 8. 2016, list. št. 137. 10 Tako številne odločbe VS RS, npr. v zadevah III Ips 5/2003 z dne 6. 11. 2003, III Ips 50/2007 z dne 7. 4. 2003, II Ips 42/94 z dne 7. 6. 1995, II Ips 938/2008 z dne 19. 11. 2009 idr. 11 Tako tudi mag. P. Podgorelec, Ohranjanje osnovnega kapitala pri d.o.o., v: Podjetje in delo, 2006, št. 8, str. 1669. 12 Enako VS RS v zadevi III Ips 109/2011 z dne 28. 2. 2012. 13 Gl. Up-699/05 z dne 5. 7. 2007. 14 Nobena človekova pravica ne zagotavlja pravice do revizije. Primerjaj npr. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 in št. Up-114/96 z dne 25. 9. 1996 ter številne druge.