Jedro

Sklep o razrešitvi predstavnika ustanovitelja v svetu zavoda ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom razrešila predstavnike ustanovitelja v Svetu doma A., in sicer B.B., C.C., Č.Č. in D.D. Nadalje je v 2. točki odločila, da bodo novi predstavniki ustanovitelja v Svet doma A. imenovani na podlagi javnega poziva, ki ga bo objavilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enakih možnosti na svoji spletni strani.

Tožniki se z izpodbijano odločbo ne strinjajo in zaradi varstva pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov vlagajo tožbo po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem se sklicujejo tudi na 25. člen, tretji odstavek 120. člena in prvi odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije ter na prvi odstavek 2. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 4. člena ZUS-1. Pri tem obrazlagajo, da so svoje delo ves čas opravljali dobro in pošteno, zaradi nezadovoljstva zaposlenih ter zaradi nezadovoljstva oskrbovalcev doma pa so na svoji 8. redni seji dne 23. 12. 2013 v skladu z zakonskimi določbami po predhodno opravljenem postopku razrešili direktorico Doma A., E.E. Zoper njo so vložili tudi kazensko ovadbo. Da svoje namere o razrešitvi ne bi mogli izpeljati do konca, jih je ustanoviteljica Doma A. razrešila. Tožniki so sklep prejeli v kopiji in ne v originalu, poleg tega nima obrazložitve, prav tako nima pravnega pouka. S tem sklepom pa so prizadete pravice in pravne koristi tožnikov in vseh tistih, ki so se ravnanju direktorice E.E. uprli, delavcev in oskrbovalcev Doma A. Menijo, da je bilo s tem poseženo v Ustavo Republike Slovenije, s katero se zagotovijo človekove pravice in temeljne svoboščine. Sklicuje se na 2. člen Zakona o Vladi RS na 6. člen ter na 3. člen prej citiranega zakona. Menijo, da Vlada RS pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala oziroma ni uporabila 2. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije, s čimer je nastopil razlog za izpodbijanje slednjega po 1. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Opozarjajo, da zakonodaja in na njej sprejeti predpisi ne predvidevajo predčasne razrešitve Sveta zavoda, zato menijo, da je bilo poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer pravico do enakosti pred zakonom, do pravnega sredstva, do svobode izražanja in pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Predlagajo, naj sodišče ugotovi, da je Vlada Republike Slovenije z izpodbijanim sklepom posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer v pravico do enakosti pred zakonom, v pravico do pravnega sredstva, v pravico do svobode izražanja, ter v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Nadalje, naj se ugotovi, da je sklep Vlade Republike Slovenije nezakonit, naj se izpodbijani sklep odpravi, zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, prereka tožbene navedbe in v izpodbijanem sklepu navaja razloge za razrešitev predstavnikov ustanovitelja.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) izhaja, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Upravni akti so opredeljeni v 2. odstavku 2. člena ZUS-1. V skladu s tem določilom je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov je torej, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje takega akta. Iz stališča ustavnega sodišča, izraženega v odločbi opr. št. Up-1850/08 izhaja, da „upravni spor o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov ni dopusten v zadevah, ko predpisi tožniku lastnih pravic ali pravnih interesov sploh ne podeljujejo“ (8. točka obrazložitve navedene odločbe).

Zakon o zavodih (Uradni list RS št. 12/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZ) v 29. členu določa, da zavod upravlja svet ali drug kolegijski organ upravljanja. Svet zavoda sestavljajo predstavniki ustanovitelja, predstavniki delavcev zavoda ter predstavniki uporabnikov oziroma zainteresirane javnosti. Iz nobenega od predpisov ne izhaja pravica ali kakšen pravno varovani interes posameznika, da je imenovan kot predstavnik ustanovitelja v svet javnega zavoda. To, da je nekdo član sveta zavoda, po mnenju sodišča ni pravica ali neposredna, na zakon oprta pravna korist. Predstavniki ustanovitelja ne zastopajo svojih osebnih interesov, temveč interese ustanovitelja. Iz navedenih razlogov sodišče ocenjuje, da predstavništvo ustanovitelja v svetu zavoda ne pomeni uresničevanje pravice predstavnika, temveč pravice ustanovitelja, ki je tega predstavnika imenoval. Iz tega razloga sodišče meni, da z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožnikov, saj kot predstavniki ustanovitelja ne zastopajo svojih interesov, ampak interese ustanovitelja. Torej glede na vse navedeno članstvo v svetu zavoda ni pravica tožnikov ali njihova pravna korist, zato z izpodbijanim sklepom o razrešitvi tožnikov ni bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki bi posegla v pravni položaj tožnikov. Iz navedenega razloga izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu ZUS-1. Po določbi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Podobno stališče kot v tem sklepu je zavzelo upravno sodišče tudi v sklepu opr. št. I U 627/2011-2 z dne 14. 4. 2011, kjer gre za primerljivo zadevo.

Glede na to, da je bila tožba zavržena iz procesnih razlogov, se sodišče do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 tožeča stranka sama svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.

K točki 2 izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. točke 25. člena Zakona o upravnem sporu, po katerem vsaka stranka trpi stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.