Jedro

Res je paragraf 1460 ODZ za priposestvovanje zahteval tudi pravično (zakonito) posest, to je posest, ki je imela podlago v ustreznem pravnem naslovu, vendar pa pravnega naslova priposestvovalcu v primeru najdaljše priposestvovalne dobe (to je 30 ali 40 let) ni bilo treba navesti (glej paragraf 1477 ODZ). Ker je bila najdaljša doba priposestvovanja s pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 skrajšana na 20 let, je bilo v istem mnenju sprejeto tudi stališče, da kdor se v sporu s prejšnjim lastnikom kot pošten posestnik sklicuje na 20-letno nepretrgano posest (torej na od takrat dalje maksimalno priposestvovalno dobo), zakonitosti posesti ni dolžan dokazati.

Dedič je dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 16/9, k. o. X, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja I. I. in elaborata parcelacije z dne 29. 8. 2017, ki sta sestavni del izreka sodbe, na podlagi katerih bo tožnik po pravnomočnosti te sodbe predlagal uskladitev v zemljiškem katastru, kar sta toženki dolžni priznati (I. točka izreka). Toženkama je naložilo v plačilo 2.074,09 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo toženki. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V bistvenem navajata, da oče tožnika ni bil v dobri veri, saj je vedel, da je kupil zgolj služnost poti ne pa lastninske pravice. To je izkazano ne le z Zapisnikom iz leta 1932, pač pa s pogodbo iz leta 1947, pri kateri je sodeloval kot priča. V njej je navedeno, da je bila na poti ustanovljena služnost. Da je bila dogovorjena le služnost, je vedel tudi tožnik. Čeprav je sodišče presojalo (ne)dobrovernost tožnika, ni navedlo, da je izpodbita dobrovernost tožnikovega očeta, saj je menilo, da to ni odločilno. Ovržena je dobra vera tožnika. Na glavni obravnavi je povedal, da je videl Zapisnik, ko je tekel zapuščinski postopek po pokojnem očetu in se tako seznanil z vsebino. Glede na navedeno ni mogoče zavzeti stališča, da je tožnik upravičeno mislil, da je posest zakonita, ker zapisnik omenjana kupljeno pot. Ni mogoče pričakovati, da pokojni oče tožniku ne bi nikoli omenil, da je kupljena pot do mlina v resnici služnost. Sporna pot je fizično ločena od vseh parcel, ki jih ima tožnik na Hrvaškem, kar je razvidno tudi iz posnetih fotografij sodišča na ogledu. Tožnik je navajal, da je imel na slovenski strani eno nepremičnino in da je po sporni poti dostopal do svoje hiše na hrvaški strani. Ni predložil sklepa o dedovanju. Ker je bil seznanjen s sporno vsebino v Zapisniku iz leta 1932 in s sklepom o dedovanju, v katerem sporna nepremičnina ni bila predmet zapuščine, je moral in mogel vedeti, da vpis poti ni urejen v zemljiški knjigi. Sporna pot je bila uporabljana v smislu služnosti in ne lastninske pravice na njej.

Toženki opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)1, ki je stopil v veljavo šele leta 1980. Ob ugotovitvi, da je priposestvovalna doba za tožnika pričela teči leta 1961, ko je umrl njegov oče, je treba uporabiti določila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Ta so za priposestvovanje predvidevala posest, ki je bila pravična, poštena in pristna, preteči pa je moral predviden čas zanjo, to je 20 let. Pogoj poštene posesti se je nanašal na pravno podlago, na podlagi katere bi se lahko štelo, da je vpis pravice možen. Poštenost pa je presojanje dobrovernosti posesti. Nobena od potrebnih predpostavk ni izpolnjena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sporni zapisnik in dejstvo, da je pot ločena od vseh nepremičnin tožnika na hrvaški strani, izključujeta potrebni pogoj pravične in poštene posesti.

Pritožba še meni, da tožbeni zahtevek neutemeljeno nalaga toženkama dolžnost priznanja, saj tožnik ne zahteva pravnoposlovnega prenosa, pač pa uveljavlja originaren nastanek stvarne pravice.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč zahtevek presojalo ne le na podlagi določil ZTLR, ki je začel veljati v letu 1980, pač pa tudi pred tem veljavnih pravnih pravil ODZ. Ta pravila je tudi pravilno uporabilo, ko je obrazložilo (glej točko 5 razlogov), da je za priposestvovanje lastninske pravice (enako kot je to kasneje veljalo po ZTLR) poleg pristnosti (345. par. ODZ)2, zadoščala le poštena (to je dobroverna) posest (326. par. ODZ)3, ki je, ob upoštevanju pravnega mnenja Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 19604, morala trajati dvajset let. Res je sicer, da je 1460 par. ODZ za priposestvovanje zahteval tudi pravično (zakonito) posest, to je posest, ki je imela podlago v ustreznem pravnem naslovu (glej 1461 par. ODZ), vendar pa pravnega naslova priposestvovalcu v primeru najdaljše priposestvovalne dobe (to je 30 ali 40 let) ni bilo treba navesti (glej 1477 par. ODZ). Ker je bila najdaljša doba priposestvovanja z že zgoraj omenjenim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana na 20 let, je bilo sočasno sprejeto tudi stališče, da kdor se v sporu s prejšnjim lastnikom kot pošten posestnik sklicuje na 20-letno nepretrgano posest (torej na od takrat dalje maksimalno priposestvovalno dobo), zakonitosti posesti ni dolžan dokazati. Navedeno razlago ODZ in uporabo načelnega pravnega mnenja je sprejela tudi sodna praksa5. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko ni presojalo, ali je bila posest tožnika (ki jo je nastopil v letu 1961) tudi pristna (oziroma zakonita).

6. Dobroverna posest se, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, domneva tako po paragrafu 328 ODZ kot po tretjem odstavku 72. člena ZTLR in mora nedobrovernost dokazati nasprotna stranka6, v konkretnem primeru torej toženki. To jima tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo. Glede na to, da je izčrpne in pravilne razloge o tem navedlo že sodišče prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak v nadaljevanju odgovarja le na posamezne pritožbene očitke.

7. Ker se dobrovernost presoja za vsakega posestnika posebej (paragraf 1463 ODZ, 30. člen ZTLR) in je tožnik sam izvrševal dobroverno posest najmanj 20 let, je nerelevantno, ali je bil tožnikov oče dobroveren ali ne. Tudi če ni bil, saj je v letu 1947 kot priča podpisal kupno pogodbo med M. H. in Š. B. (priloga B5), ki omenja prodajo služnosti, to na odločitev nima nobenega vpliva. Toženki tudi nista dokazali, da bi tožnik morda vedel za vsebino zgoraj omenjene kupne pogodbe. Zgolj sorodstveno razmerje za tak sklep ne zadošča. 8. Opustitev preverjanja lastninskega stanja ob dedovanju ni že sama po sebi okoliščina, ki bi narekovala zaključek o tožnikovi nedobrovernosti. Sodna praksa stoji na stališču, da je dedič dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari7. Takih okoliščin v konkretnem primeru ni bilo. Tožniku, ki je bil ob smrti očeta še mladoleten, je namreč oče pred tem povedal, da je sporno pot kupil, tožnik je razpolagal z dokumentom (t. i. Zapisnikom iz leta 1932), ki je nakup potrdil (drugačne razlage, za katero se zavzema pritožba, vsebina listine ne dopušča), od nakupa dalje (pa vse do leta 2015) pa z izvrševanjem posesti ni bilo nobenih težav. Pri prevzemu posesti tožnik zato ni ravnal nepošteno, ampak je vstopil v položaj zapustnika v prepričanju, da je nepremičnina sestavni del očetove zapuščine. To potrjuje tudi ugotovitev, da sta tako tožnik kot toženki šele po smrti pravnega prednika toženk izvedeli, da je pot del zemljišča toženk. Ker pravdni prednik toženk, ki naj bi postal zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine v letu 1960, vse do svoje smrti leta 2015 ni uveljavljal svojih lastninskopravnih upravičenj na način, da bi pri tožniku vzbudil dvom o pripadnosti stvari, ni bilo okoliščin, na podlagi katerih bi lahko domneval, da pot pripada nekomu drugemu.

9. Pot, ki se je imenovala B. pot, je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki ima oporo v dokaznem gradivu, od nekdaj z ograjo ločena od dela nepremičnine, kjer stoji hiša toženk in od nepremičnine M. na drugi strani. Sporno zemljišče, ki predstavlja pot, je bilo ograjeno do leta 2016, ko je bila žičnata ograja s betonskimi stebri odstranjena s strani toženk, betonski parapet pa je ostal in je potek ograje še vedno viden. Sporna pot poteka od javne ceste na slovenski strani, kjer ima tožnik več nepremičnin, do mostu preko reke B., ki vodi na tožnikovo nepremičnino - domačijo (prej mlin) na hrvaški strani. Preko mostu (sprva lesen, nato betoniran s strani tožnika) se je po tej sporni poti dostopalo od tožnikove hiše do nepremičnin v Sloveniji. Most je predstavljal povezavo med tožnikovimi nepremičninami in sporno potjo zaradi povezave z javno cesto v S. Fizična umestitev poti tako le še potrjuje, da je tožnik v povezavi z listino iz leta 1932 upravičeno štel, da je lastnik sporne poti. Dejstvo, koliko nepremičnin je imel tožnik oziroma prej njegov pravdni prednik na slovenski strani, je nepomembno. Odločilno je, da je prodana pot predstavljala dostop/povezavo od tožnikove hiše na Hrvaškem, preko mostu do javne poti v Sloveniji, kjer ima obdelovalne nepremičnine. Sicer pa je toženka sama izpovedala in potrdila tožnikovo izpoved in navedbe, da je imel oziroma ima na slovenski strani več nepremičnin, do katerih dostopa po sporni poti.

10. Tožbeni zahtevek je pravilno oblikovan. Pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja se uveljavlja z ugotovitveno tožbo. Tožnik zahteva ugotovitev obstoja pravice8. Od toženk ne terja izstavitve zemljiškoknjižne listine, ki bi se uveljavljala z dajatvenim zahtevkom. Pripis k ugotovitvenemu zahtevku, da sta zahtevek (oziroma ugotovitev tožnikove lastninske pravice) toženki dolžni priznati, ne pomeni uveljavitve dajatvenega zahtevka, kot zmotno menita pritožnici. Ta del je sicer nepotreben, a tožbeni zahtevek kot celota zato ni nepravilen.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka krije tudi tožnik, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (155. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP).

1 Uradni list SFRJ, št. 6/1980. 2 345. par. ODZ določa, da če se kdo vsili v posest ali se vtihotapi skrivaj z zvijačo ali prošnjo, in to, kar mu kdo dopušča iz uslužnosti brez prevzemanja trajne obveznosti, skuša spremeniti v trajno pravico, postane nepravična in nepoštena posest še nepristna. 3 Po 326. par. ODZ je pošten posestnik tisti, ki ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje za svojo. Nepošten posestnik je tisti, kdor ve ali mora iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada komu drugemu. Zaradi zmote o dejstvih ali zaradi nepoznavanja zakonitih predpisov je nekdo lahko nepravičen (to je brez pravnega naslova) in vendarle pošten posestnik. 4 Mnenje je objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS RS za čas od 1.1. do 30. 4. 1960, št. 1/60 in Zbirki sodnih odločitev Zveznega vrhovnega sodišča, peta knjiga, prvi zvezek, letnik 1960. 5 Glej odločbe VS RS II Ips 544/1997, VSH Rev 489/83 s 1. 11. 1983, ZS GZS 16/78 z 20. 6. 1978, VSH GŽ 1524/70 s 4. 2. 1971, VSV Rev 196/62 z 31. 8. 1962. 6 Glej tudi odločbe VS RS II Ips 397/2006, II Ips 67/2012 , II Ips 426/2011 in druge. 7 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 357/2013 in VSL I Cp 822/2916, II Cp 525/2018. 8 Tožnik je zahteval in s tožbenim zahtevkom uveljavljal ugotovitev pridobitve lastninske pravice (s priposestvovanjem) na delu parcele *9/2, k. o. X, kasneje preštevilčene v parc. št. 16/7, in sicer v tistem delu, ki je v elaboratu sodnega izvedenca I. I., na podlagi katerega bo geodetska uprava evidentirala spremembo, označen oziroma določen z (rezervirano) parcelno številko 16/9, k. o. X.