Jedro

Če je en obdolženec hkrati obdolžen več kaznivih dejanj iz pristojnosti sodišč iste vrste, se praviloma za vsa izvede enoten postopek in izda ena sama odločba, kar ima lahko za posledico tudi spremembo krajevne pristojnosti sodišča.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni R.H. je dolžan plačati 500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu z dne 12.10.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 26.10.2007, je bil obsojeni R.H. pod točko II. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Odločeno je bilo še, da je dolžan plačati stroške postopka. Z isto sodbo je bil obsojenec pod točko I. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe za tri kazniva dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona v smislu 420. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za dejanje pod točko II. Podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve postopka in kršitve kazenskega zakona, ki jih zatrjuje zagovornik, niso podane.

O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in njegov zagovornik nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo krajevno pristojno za sojenje. Kršitev krajevne pristojnosti pomeni kršitev določb kazenskega postopka, ki je bistveno vplivala na zakonitost sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik navaja, da je bilo sodišče sicer krajevno pristojno za sojenje za dejanja, za katera je bil obsojenec oproščen obtožbe, za dejanje za katerega ga je spoznalo za krivega, krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Lenartu ni bila podana. Čeprav je bil R.H. dejanj, za katera je bilo pristojno Okrajno sodišče v Lenartu, oproščen pa so po mnenju zagovornika izpovedbe zaslišanih prič in izvedeni dokazi vplivali na odločitev sodišča v zvezi z drugim dejanjem, za katerega je bil obsojenec spoznan krivega ter bi bil izid kazenskega postopka, če bi se vodil pred krajevno pristojnim Okrajnim sodiščem v Mariboru za drugo dejanje, drugačen in za obsojenca ugodnejši. Zatrjuje, da je odločanje pred krajevno nepristojnim sodiščem z vidika "psihološke okuženosti" sodnika bistveno vplivalo na zakonitost sodbe, kar v smislu 420. člena ZKP predstavlja razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ter tudi razlog za razveljavitev prvostopenjske sodbe.

Zagovornik še zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora krajevne nepristojnosti, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je ugovor krajevne nepristojnosti označilo kot prepozen, kljub temu, da je bil pisno vložen pred začetkom glavne obravnave in ga je zagovornik na naroku za glavno obravnavo podal tudi ustno, takoj ko je bilo to možno. Takšno ravnanje sodišča vzbuja dvome o poštenem sojenju.

Zmotno je stališče zagovornika, da prvostopenjsko sodišče ni bilo krajevno pristojno za sojenje. Sodišče je obravnavalo dejanja, storjena na območju krajevne pristojnosti Okrajnega sodišča v Lenartu in na območju krajevne pristojnosti Okrajnega sodišča v Mariboru, kar navaja v zahtevi zagovornik. V dani procesni situaciji obstaja med več kaznivimi dejanji določena povezava, že razlogi procesne ekonomičnosti narekujejo, da se ta kazniva dejanja obravnavajo v enotnem postopku. To je pojasnilo v svoji odločbi že sodišče druge stopnje. Kadar gre za tako imenovano subjektivno koneksiteto, torej če je en obdolženec hkrati obdolžen več kaznivih dejanj iz pristojnosti sodišč iste vrste, je izvedba enotnega postopka in izdaja ene same odločbe pravilo. To pa ima lahko za posledico tudi spremembo krajevne pristojnosti sodišča. Pravilo, da je potrebno izvesti enoten postopek, je vsebovano v določbi prvega odstavka 32. člena ZKP, ki določa, da če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatera od njih pristojno okrajno, za drugo pa okrožno sodišče, je pristojno okrožno sodišče; če so pristojna sodišča iste vrste, je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka. Citirano zakonsko določilo in razlaga subjektivne koneksitete tako pomenita, da do kršitve 26. člena ZKP, ki jo zatrjuje zagovornik, v pravnomočno končani zadevi ni prišlo.

Zagovornik tudi ne more biti uspešen s sklicevanjem na "psihološko okuženost" sodnika. S trditvami v tem delu zahteve zagovornik nakazuje uveljavljanje izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost. Zagovornik v pravnomočno končanem kazenskem postopku izločitve okrajne sodnice iz navedenega razloga ni zahteval, čeprav je to možnost imel. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika prve stopnje takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP pa sme med glavno obravnavo uveljavljati, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Zagovornik v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitev sodnice prve stopnje, za kar ni bilo nikakršnih objektivnih ovir. Tako tudi ne more, ker je rok zamujen in je prekludiran, uveljavljati, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče po vsebini zatrjevane procesne kršitve ni obravnavalo.

Zagovornikovo stališče, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo ugovora krajevne pristojnosti, s čimer naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je zmotno. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega stališča, da je ugovor krajevne pristojnosti prepozen. Da je takšno stališče zmotno, je pojasnilo v svoji odločbi že sodišče druge stopnje, ki je tudi ugotovilo, da kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izhajajoč iz že navedenih izhodišč o subjektivni koneksiteti in iz določbe prvega odstavka 32. člena ZKP, ne gre za pomanjkljivost sodbe o odločilnem dejstvu in zatrjevana kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Zato zagovornik tudi neutemeljeno navaja, da je bila obsojencu onemogočena pravica do poštenega sojenja v skladu z načeli kazenskega postopka.

Zagovornik nadalje zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v pravnomočni sodbi ni navedeno, zakaj sodišče ne verjame obsojenčevemu zagovoru. V pravnomočni sodbi je sodišče prve stopnje na strani 4 s konkretnimi dejstvi obrazložilo, zakaj ne sprejema obsojenčevega zagovora, potem ko je podalo oceno in presojo izpovedb prič. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Ista kršitev določb kazenskega postopka ni podana, ko zagovornik v tem delu zahteve izraža nestrinjanje z oceno prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti izpovedb prič in zatrjuje, da izpovedbe prič niso skladne. S temi navedbami zagovornik izraža nestrinjanje z dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi, kar pa predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe zagovornika, s katerimi uveljavlja isto procesno kršitev, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o obsojenčevem naklepu. Na obliko krivde in naklep sodišče sklepa na podlagi presoje celotnega obsojenčevega ravnanja, ugotovljenega v sodbi. Tako je sodišče prve stopnje, ko je ocenilo obsojenčev zagovor kot neverodostojen ter je presodilo izpovedbe prič in na podlagi njih napravilo dokazne zaključke o načinu, kako je obsojenec izrekel besede oškodovancu in kakšne besede so mu bile izrečene ter ob ugotovitvi, da so besede pomenile grožnjo, zaradi katere se je oškodovanec počutil ogroženega, ugotovilo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na obliko krivde, to je direktni naklep. Sodišče prve stopnje je, čemur je v sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, utemeljilo na podlagi presoje izvedenih dokazov, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, kar je ugotovilo na 5. strani sodbe. Zaključek sodišča o zavestni in voljni sestavini naklepa temelji tako na dejanskem stanju, ki je podprto z izvedenimi dokazi. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

Zagovornik zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon v smislu 420. člena ZKP. Navaja, da ob ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče zaključiti, da so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter da dejanje, ki se očita obsojencu na način, kot je bilo ugotovljeno dejansko stanje, po zakonu ne predstavlja kaznivega dejanja, zato bi moralo sodišče v skladu s 1. točko 358. člena ZKP obsojenca oprostiti obtožbe. Navaja, da ni podan znak subjektivne ogroženosti, saj grožnja ni bila takšna, da bi se oškodovanec sploh lahko počutil ogroženega. Zagovornik sicer zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje obsojenca oprostiti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, s čimer nakazuje, da je prekršen kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Z navedbami v zahtevi pa ne zatrjuje, da dejanje v sodbenem izreku, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ne vsebuje konkretizacije kazensko-pravnih pojmov kaznivega dejanja po prvem odstavku 145. člena KZ, ampak izraža le nestrinjanje z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča, to je, da dejanje ni dokazano in da pri oškodovancu ni bil podan občutek ogroženosti. Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje.