Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili davki in prispevki za sporna dva meseca plačani, ne pa tudi neto zneski, ki izhajajo iz predloženih obračunskih listov. Na podlagi podatkov iz teh obračunskih listov je zato utemeljeno priznalo tožnici plačilo neto zneskov plače, prehrane na delo in prevoza na del.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh: - obračunati plače za oktober, november in december 2009, za vsak mesec v bruto znesku 597,43 EUR in od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke (I. točka izreka); - izplačati plačo za maj 2014 v neto znesku 672,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila ter za junij 2014 v neto znesku 321,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka); - obračunati nadomestilo za neizkoriščen dopust za leto 2014 v znesku 202,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa tožnici izplačati neto znesek s pp, kar je tožnica zahtevala več ali drugače pa zavrnilo (III. točka izreka); - obračunati odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 1.578,30 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa tožnici izplačati neto znesek s pp, kar je tožnica zahtevala več ali drugače pa je zavrnilo (IV. točka izreka); - povrniti stroške postopka v znesku 1.564,37 EUR s pp (V. točka izreka); Toženki je naložilo, da v 15 dneh na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani plača sodno takso v višini 242,00 EUR (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti (pravilno le zoper ugodilni del, ker zoper zavrnilni del nima pravnega interesa) se pritožuje toženka in navaja, da je sodba neupravičena, ker ne obstaja utemeljen razlog za vložitev tožbe, saj je bilo vse zahtevano že izpolnjeno pred vložitvijo tožbe. V zvezi s posameznimi zahtevki trdi, da je tožnica za leto 2009 prejela vse plače in ni dovolj, da je tožnica zamenjala odvetnika ter z njim vse zahtevke iskala še enkrat. Iz obrazca REK-1 z dne 11. 1.1 2010 izhaja, da so v njem zajete vse bruto plače, oddan pa je bil na podlagi takratne sodne odločbe in poziva D.. Dokaz o plačilu predstavlja tudi pregled prometa poslovnega računa toženke pri A. in izvršbe odvetnice B.B. ter finančna kartica za tožnico. Glede plač za maj in junij 2014 je bila že podana izvršba in blokada na poslovnem računu z odvetnico C.C. ter čaka v vrsti na izvršitev. Zato ni razlogov, da se dvakrat vloži tožba za isti znesek. Glede nadomestila za neizkoriščen dopust toženka navaja, da je bil tožnici dopust izračunan v januarja 2014. Za leto 2014 ji je pripadalo 25 dni, za dopolnjenih 5 mesecev pa sorazmerni delež, torej 10 dni. Tožnica je za zasebne opravke do sredine junija že porabila 22 dni, kar izhaja iz plačilnih list za maj in junij 2014. Zato odškodnine za neizkoriščen dopust ne more zahtevati, saj je letni dopust izkoristila še pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker so vsi zahtevki neutemeljeni, je neutemeljena tudi odločitev za plačilo stroškov postopka in sodne takse. Zaradi neutemeljene in nepotrebno vložene tožbe oz. dvakratnega vlaganja finančnih zahtevkov toženka zahteva, da pritožbeno sodišče naloži tožnici, da toženki izplača odškodnino v višini 7.648,22 EUR s pp za namerno povzročeno škodo in dodatne stroške, odgovorni osebi toženke pa odškodnino 4.348,22 EUR s pp zaradi vlaganja tožbe za že izterjane zneske.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Uveljavlja prekluzijo novih dejstev in dokazov, ki jih toženka navaja v pritožbi. Odločno nasprotuje zahtevku za plačilo odškodnine. Trdi, da toženka z namenom zavlačevanja postopka vlaga zoper tožnico nove zahtevke ter zlorablja svoje pravice ter povzroča neutemeljene stroške, ki jih tožnici še vedno ni povrnila iz neutemeljene odškodninske pravde opr. št. Pd 107/2014, po kateri je tožnici dolžna povrniti 3.328,22 EUR stroškov postopka in kar tožnica brezuspešno uveljavlja v izvršilnem postopku opr. št. I 130/2017. Tožnica v izvršilnem postopku opr. št. I 141/2017 neuspešno izterjuje denarne zahtevke po delno pravnomočni in izvršljivi sodbi opr. št. Pd 87/2014, v tem postopku pa ne zahteva nič, o čemer bi bilo že odločeno. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njenim zahtevkom. Toženka tudi povsem na novo v pritožbi navaja, sicer neutemeljene navedbe glede dopusta tožnice za leto 2014. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je o zahtevkih tožnice v tem sporu enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Pd 87/2014 z dne 3. 3. 2016. Na pritožbo toženke je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, ki je o zahtevkih odločilo s sodbo, ki je predmet tega pritožbenega postopka.

7. Pritožba glede zahtevka in odločitve za obračun in plačilo plač za obdobje oktober do december 2009 neutemeljeno smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, češ da je navedene obveznosti do tožnice že plačala še pred vložitvijo tožbe, kar izhaja iz REK-1 obrazca (B26), poziva D., pregleda prometa in finančne kartice (B53A, B54, B55). Zadnje tri listinske dokaze je toženka predložila k pritožbi, vendar jih pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj toženka ni z ničemer izkazala, da teh listin brez svoje krivde ni mogla navesti ali predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Iz obrazca REK-1 z dne 11. 11. 2010 pa izhaja, da se nanaša na obračun davkov in prispevkov za dohodke iz delovnega razmerja v obdobju januar- maj 2010, ne pa na sporno obdobje. Tako je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je s pravnomočno sodbo v zadevi opr. št. Pd 88/2009 po samem temelju toženki naloženo, da mora tožnici za obdobje od 5. 9. 2009 dalje obračunati bruto plače, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z obrestmi. Tudi iz dopisa D. z dne 3. 3. 2017 (B50) izhaja, da toženka za vtoževano obdobje ni predložila obračunov plač in torej tudi ne plačala davkov in prispevkov. Zato je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da mora toženka tožnici za obdobje oktober - december 2009 tožnici obračunati plače v višini takratne minimalne plače po 597,43 EUR ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke.

8. Tudi glede plač ter stroškov v zvezi z delom (prehrana, prevoz) za maj in junij 2014 toženka uveljavlja isti pritožbeni razlog, češ da je za te obveznosti že bila vložena izvršba. Vendar tega toženka ni z ničemer dokazala, prav tako je tudi te njene navedbe potrebno šteti za nedopustno pritožbeno novoto. Sicer pa je toženka že v pritožbi z dne 13. 4. 2006 navajala, da je za navedena meseca poravnala le davke in prispevke od bruto plač, ne pa tudi pripadajočih neto zneskov. Tudi sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa D. z dne 30. 3. 2017 (B50) pravilno ugotovilo, da so bili davki in prispevki za ta dva meseca plačani, ne pa tudi neto zneski, ki izhajajo iz predloženih obračunskih listov (B51, B52). Na podlagi podatkov iz teh obračunskih listov je tako sodišče utemeljeno priznalo tožnici plačilo neto zneskov plače, prehrane na delo in prevoza na delo v zneskih 672,99 EUR ter 321,28 EUR z obrestmi in je pritožba zoper takšno odločitev v celoti neutemeljena.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev prvostopnega sodišča o zahtevku za plačilo nadomestila za neizkoriščen dopust. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je za leto 2014 pripadalo 27 dni dopusta, da ga je izkoristila 8 dni, preostalih 19 dni pa ni mogla izrabiti zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka. Toženka je v vlogi z dne 10. 11. 2012 potrdila dolžino 27 dni celotnega dopusta in se strinjala, da je tožnica izrabila 8 dni, vendar da tožnici pripada nadomestilo le za sorazmerni del dopusta. Toženka drugih ugovorov v zvezi s tem ni podala vse do vloge z dne 4. 5. 2017 oz. z dne 26. 5. 2017, ko je navajala, da je tožnica v letu 2014 že porabila 13,25 dni dopusta. Sodišče prve stopnje skladno s 4. odstavkom 286. člena ZPP teh navedb toženke pravilno ni upoštevalo, saj je bila toženka s temi navedbami prekludirana. Enako tudi pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ni upoštevalo pritožbenih navedb toženke, da je tožnica v letu 2014 že izrabila skoraj 22 dni dopusta, torej več od pripadajočega sorazmernega dopusta, zaradi česar do vtoževanega nadomestila ni upravičena. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožnici v letu 2014 pripadalo 13 dni sorazmernega dopusta, da ga je 8 dni izrabila in ji zato pripada nadomestilo še za 5 dni neizrabljenega dopusta v znesku 202,00 EUR bruto, kot je odločilo v III. točki izreka sodbe.

10. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ji je sodišče na podlagi 3. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) utemeljeno prisodilo odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

11. Ker je tožnica v pretežnem delu s tožbenim zahtevkom uspela, je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP utemeljeno odločilo, da ji je toženka dolžna povrniti vse potrebne stroške postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).

12. Ker je bila tožnica delno oproščena plačila sodnih taks, je na podlagi 3. odstavka 168. člena ZPP in 2. odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 38/2008 in nsl.) znesek taks, za plačilo katerega je bila tožnica oproščena (242,00 EUR), dolžna plačati toženka.

13. Sodišče druge stopnje je presodilo le o tistih pritožbenih navedbah, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Neutemeljen je torej pritožbeni predlog, da naj pritožbeno sodišče tožnici zaradi neutemeljeno vložene tožbe oziroma zaradi zlorabe procesnih pravic prizna odškodnino.

14. Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi pritožbe, sama krije svoje stroške (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).