Jedro

Očitno je sodišče prve stopnje ugibalo, ali lahko tožnik po poti nemoteno vozi, ni pa navedlo jasnih razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožnik s svojim traktorjem ni peljal po sporni poti, da bi sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da lahko po poti nemoteno vozi. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec s tem, ko je 3.10.2002 pripeljal kup gramoza na jugozahodni del parcele št. 16 k.o. B. motil tožnika v posesti služnostne pravice voženj in hoje prek te parcele v korist parc.št. 31, 29 in 25, last tožeče stranke. Tožena stranka mora v roku osmih dni odstraniti s parc.št. 16 kup gramoza in omogočiti tožeči stranki nemoteno uporabo te poti in se v prihodnje vzdrževati takih in podobnih motilnih dejanj pod pretnjo denarne kazni. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 225.723,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 do plačila.

Zoper ta sklep se je pritožil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da sodišče kljub temu, da si je stanje ogledalo na kraju samem, je dejansko stanje ugotovilo nepravilno in nepopolno, kajti v sodbi ni niti omenilo, da raste med kupom gramoza ne eni strani poti in brežino na drugi strani, mlado češnjevo drevo, ki odkar je na poti kup gramoza, omejuje prehod po služnostni poti. Mesto, kjer raste drevo je že na vrhu manjše brežine, ki je izven vidne trase poti, poleg tega pa sega krošnja drevesa na samo pot in kot je sodišče ugotovilo na ogledu, sega krošnja 190 cm proti zahodu. Tako stanje v naravi ne omogoča normalne vožnje traktorja s prikolico. S svojo nestrokovno oceno je sodišče presodilo, da lahko tožnik glede na stanje v naravi lahko vozi mimo kupa peska s svojim traktorjem, vključno s prikolico, ki jo ima, pri tem pa ni upoštevalo, da bi moral tožnik v takem primeru zapeljati delno na brežino pod češnjo, ki je izven poti in da bi s kabino polomil veje te češnje. Drugo dejstvo, ki ga sodišče ni upoštevalo pa je tudi to, da mora tožnik vedno eno vožnjo opraviti vzvratno, ker ima v zadnjih metrih poti pred svojimi parcelami dostop prek druge toženčeve parcele samo z ročnimi vozički in peš. Vožnja vzvratno s traktorjem, toliko bolj pa še s prikolico zahteva v ovinku veliko več truda in tudi prostora. Za nujnost vzvratnih voženj ve tudi toženec, saj je že v svojem zaslišanju na obravnavi dne 10.6.2003, opisal vožnjo tožnika skozi ovinek kot vzvratno. Tožniku ni razumljivo, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza s poskusno vožnjo, ki jo je predlagal toženec in mu tožnik ni nasprotoval, sodišče pa je sprejelo dokazni sklep na obravnavi dne 10.6.2003. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku ugotovilo, da tožnik ima posest stvarne služnosti hoje in vožnje (3. odst. 70. čl. Zakona o temeljih lastninskih razmerjih ZTLR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 268. čl. Svarnopravnega zakonika - SPZ po poti, ki poteka preko parc.št. 16 k.o. B., ki je last toženca. Toženec je ob robu poti nasul kup gramoza, katerega pa je po pozivu tožnika dne 25.10.2002 deloma odstranil, potrditvah toženca v takšni širini, da je lahko toženec s svojim traktorjem neovirano peljal, pri čemer je njegov traktor večji kot tožnikov. Tej trditvi je sledilo tudi sodišče prve stopnje v celoti in tožbeni zahtevek zavrnilo, kljub temu, da si je ogledalo kraj in ugotovilo, da širina poti ni tako široka kot je bila pred nasutjem peska, čeprav je pesek toženec deloma odstranil. Zaključilo je, da kljub zožitvi poti posest sama po sebi ni motena. Pritožbeno sodišče meni, da je očitno sodišče prve stopnje le ugibalo, ali lahko tožnik po poti nemoteno vozi, ni pa navedlo jasnih razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožnik s svojim traktorjem ni peljal po sporni poti, da bi sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da lahko po poti nemoteno vozi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje razpisalo narok, opravilo ogled na kraju samem, z namenom, da se po sporni poti opravi preizkus vožnje s traktorjem, tega preizkusa pa ni opravilo. Pri tem pa pritožba tudi izrecno opozarja, kar ni zanemarljivo, da raste med kupom gramoza na eni strani poti in brežino na drugi strani mlado češnjevo drevo, (katerega je sodišče ob ogledu premerilo in fotografiralo, fotografije so v spisu - C1 in C3), kar onemogoča vožnjo po sporni poti. Prav tako pa tudi opozarja na to, da mora tožnik po poti voziti tudi vzvratno, kar je toženec potrdil, ko je bil zaslišan na obravnavi dne 10.6.2003, ta vožnja pa je znatno otežena. Očitno je torej, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje opravi preizkus vožnje s traktorjem po sporni poti in šele nato bo lahko o tožbenem zahtevku pravilno odločilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.