Jedro

Avtomehanik, pri katerem je avto v popravilu, odgovarja za njegovo hrambo kot pri neodplačni hrambi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvem in tretjem odstavku izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za gmotno škodo v znesku 318.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1996 dalje ter pobotni ugovor tožnika v višini 47.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.1996 dalje. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 98.693,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti takšni sodbi se je v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njegov zahtevek, pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik poleg že pravnomočno prisojene odškodnine proti P. K. ne more zahtevati odškodnine za isto škodo še od toženca. Od obeh je tožnik uveljavljal nerazdelno plačilo odškodnine zaradi odvzema avtomobila, ki ga je tožencu dal v popravilo in s tem v hrambo. Nadalje sploh ni utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek ni utemeljen tudi zato, ker naj bi avto kasneje izsledili v posesti P. K. Zaključek pa je tudi v nasprotju s poročilom policije. P. K. je avto kasneje prodala in odjavila iz prometa, tako da tožnik ni mogel zahtevati njegove vrnitve. Tožnik še nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da je toženec glede na okoliščine ravnal z avtom dovolj skrbno. Dvorišče, kjer je bil avto parkiran, ni bilo ograjeno in zaklenjeno, in toženec, niti potem ko je ugotovil, da osebe, ki so se predstavljale kot kupci, to niso, ni storil ničesar, da bi preprečil škodo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbo, da so zmotni razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik od toženca ne more zahtevati plačila odškodnine, ker je bila ta za škodo iz istega škodnega dogodka že pravnomočno prisojena proti drugi osebi, in da je bil avto naknadno izsleden. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker toženec ni kriv za nastalo škodo, in tudi ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Toženec je od dolžnika avto sprejel v popravilo in s tem tudi v neodplačno hrambo. Na podlagi 1. odstavka 714. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) je shranjevalec dolžan hraniti stvar kot svojo lastno. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da je toženec ravnal z zadostno skrbnostjo in tožniku zato ni dolžan povrniti škode, ki mu je nastala z odvzemom avtomobila, saj je nastala brez toženčeve krivde (1. odstavek 154. člena ZOR). Toženec je vse avtomobile hranil na dvorišču, ki ga je bilo mogoče nadzorovati iz stanovanjske hiše, neznancem, ki so se predstavljali kot kupci, pa avtomobila ni dovolil odpeljati, s tem je tako po presoji sodišča prve stopnje kot druge stopnje zadoščeno pravnemu standardu skrbnosti, ki jo je mogoče zahtevati od toženca. Ker je sodišče prve stopnje že s tem pravilno utemeljilo izpodbijano sodbo, je brez pomena, da so ostali razlogi, ki tako niso odločilnega pomena, zmotni ali nejasni. Sodišče druge stopnje le opozarja na pravila o solidarnih obveznostih, katerih bistvo je, da vsak dolžnik odgovarja upniku za celotno obveznost, in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dokler ni popolnoma izpolnjena. Upniku gre tako večje varstvo njegove terjatve. Obveznost vseh solidarnih dolžnikov preneha šele z njeno izpolnitvijo; da je enemu izmed njih pravnomočno naloženo plačilo, pa seveda še ne pomeni, da je obveznost prenehala oziroma da je upnik dobil popolno odškodnino. Poleg tega se sodišče glede na pravila o subjektivnih mejah pravnomočnosti v pravdi ne more sklicevati na pravnomočno sodbo med drugima strankama. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.