Jedro

Tožnik mora interes in pravovarstveno potrebo izkazovati ves čas postopka (in torej ne le ob vložitvi tožbe), kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Ker torej odločanje o stikih tožnice s sinom T. zaradi njegove polnoletnosti ni več mogoče, tožnica nima pravnega interesa za vloženo revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici odvzelo pravico do osebnih stikov s sinom T. P., rojenim dne 20. 8. 1990. Ugotovilo je, da T. že dalj časa odklanja kakršnokoli obliko stikov s tožnico, da je njegov negativni odnos do tožnice posledica njenih ravnanj in ne toženčeve indoktrinacije, da tožničino neprimerno ravnanje pri vzpostavitvi stikov doslej samo še intenzivira T. stisko, da človek T. starosti že sam razume pomen dejanj svojih staršev in jih zna ovrednotiti ter da bi stiki s tožnico zanj predstavljali hudo psihično obremenitev.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje Sodbo pritožbenega sodišča tožnica izpodbija z revizijo. Navaja, da je sodišče prve stopnje obšlo navodila sodišča druge stopnje, podana v razveljavitvenem sklepu, pritožbeno sodišče pa se do navedb pritožnice v tej smeri ni opredelilo. Sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Opozarja, da je sodišče prve stopnje prejelo sodbo drugostopenjskega sodišča že julija 2007, v nadaljevanju postopka pa ni storilo ničesar, kar bi pripomoglo k temu, da bi se stiki tožnice s sinom T. vzpostavili s pomočjo tretje osebe. Uveljavlja kršitev določb 408., 409. in 410. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči T. nista omogočili, da prevzame vlogo stranke v postopku, niti ga s to možnostjo nista seznanili, omogočeno pa mu tudi ni bilo, da izrazi svoje mnenje. Korist otroka je bila napačno interpretirana; nižji sodišči sta se pri tem oprli le na dva kratka razgovora s T., mnenja izvedenca pa nista pribavili, niti nista angažirali strokovnjaka, ki bi navedbe otroka preverjal tudi v luči odtujevanja. Ugotovljeno tudi ni bilo, ali je resnična želja T., da nima stikov s tožnico, ali pa se je "naučil govoriti želje in mnenje toženca." Tožnici ni bilo omogočeno, da bi se seznanila z vsebino razgovora, ki ga je predsednica senata sodišča prve stopnje opravila s T.. Pravica do stikov pa ji je bila odvzeta, še preden so bili stiki določeni.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni dovoljena.

Pravica do osebnih stikov staršev z otrokom je pravni izraz starševstva, ki ima po 54. členu Ustave značaj ustavne pravice. Možnost stikov ne obstaja samo zaradi zadovoljevanja interesa staršev, torej da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe ter da se s tem, da otroka vidi in z njim govori oziroma kakor koli z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, temveč tudi in predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti.(1) Stike tako v prvi vrsti legitimira korist otroka. Kot pravica staršev in otroka pridejo stiki načeloma v poštev v vseh situacijah, v katerih živi otrok ločeno od enega ali od obeh staršev (106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list RS, št. 64/2001, v nadaljevanju ZZZDR). Ker roditeljska pravica načeloma preneha s polnoletnostjo otroka (prvi odstavek 117. člena ZZZDR), urejanje oziroma določanje stikov po otrokovi polnoletnosti ni več mogoče. T. P. je dne 20. 8. 2008 postal polnoleten. Revidentka se zavzema za razveljavitev sodb nižjih sodišč oziroma njuno spremembo v smislu določitve stikov. Izpostavlja torej svoj interes imeti stike s sinom T. v prihodnje. Trditev, ki bi utrjevale kakšen drug pravni interes, kljub dejstvu, da je bila revizija vložena mesec dni pred T. polnoletnostjo, ni podala. Tožnik mora interes in pravovarstveno potrebo izkazovati ves čas postopka (in torej ne le ob vložitvi tožbe), kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči.(2) Ker torej odločanje o stikih tožnice s sinom T. zaradi njegove polnoletnosti ni več mogoče, tožnica nima pravnega interesa za vloženo revizijo. Taka revizija glede na drugi odstavek 374. člena ZPP ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo. Odločitev o tožničinih revizijskih stroških je zajeta v izreku odločbe o zavrženju njene revizije.

.Op. št. (1): Primerjaj Zupančič, K., Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 52. Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 460/2000.