Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1.Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zadnjemu letu nadzora (to je letu 2013) pripisalo sorazmeren del prirasta premoženja, čeprav je nesporno, da v tem letu (2013) do prirasta premoženja ni prišlo?

2.Po kakšni davčni stopnji se obdavči prirast premoženja, če v zadnjem davčnem obdobju ni prirasta premoženja, davčni zavezanec pa nima obdavčljivih dohodkov?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1.Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zadnjemu letu nadzora (to je letu 2013) pripisalo sorazmeren del prirasta premoženja, čeprav je nesporno, da v tem letu (2013) do prirasta premoženja ni prišlo?

2.Po kakšni davčni stopnji se obdavči prirast premoženja, če v zadnjem davčnem obdobju ni prirasta premoženja, davčni zavezanec pa nima obdavčljivih dohodkov?

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije je pri tožniku izvedla postopek davčnega inšpekcijskega nadzora odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in za obdobje od 1. 1. 2011 2011 do 31. 12. 2013 ugotovila, da je tožnik leta 2011 in 2012 iz naslova prodaje zlata prejel 344.288,35 EUR neobdavčenih prejemkov. Od tega zneska je nato določila davčno osnovo v znesku 200.411,11 EUR, izračunala povprečno davčno stopnjo v višini 35,43 % in tožniku odmerila davek od nenapovedanih dohodkov v znesku 71.005,66 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo tožnikovo tožbo (razen v obrestnem delu) zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je davčni organ prirast premoženja pravilno ugotavljal na ravni celotnega inšpiciranega obdobja, ne zgolj za leti 2011 in 2012, ko je tožnik nesporno prodal zlato, saj je davek od nenapovedanih dohodkov enovit davek z enovitim obdobjem nadzora. Z vidika davčne osnove je torej nerelevantno, kdaj znotraj inšpiciranega obdobja je tožnik prodal zlato, prav tako je po oceni sodišča to dejstvo nepomembno za izračun povprečne davčne stopnje. Zakon namreč predpisuje, da se povprečna davčna stopnja določi glede na dohodke zadnjega leta nadzora, kar davčni organ izračuna tako, da sorazmeren del prirasta pripiše zadnjemu letu nadzora in mu prišteje že napovedane dohodke iz tega leta. Ker je v konkretnem primeru na zadnje leto odpadla tretjina ugotovljene davčne osnove, tožnik pa ni imel prijavljenih dohodkov, je sodišče presodilo, da je davčni organ tudi davčno stopnjo pravilno izračunal.

3.Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagal, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi treh pomembnih pravnih vprašanj.

4.Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5.Vrhovno sodišče se do sedaj še ni izrecno opredelilo do vprašanja, ali je treba prirast premoženja sorazmerno porazdeliti med vsa leta inšpiciranega obdobja tudi v primeru, ko je mogoče ugotoviti, kolikšen del prirasta odpade na posamezno davčno obdobje. Od odgovora na to vprašanje pa je odvisna tudi presoja pravilne uporabe davčne stopnje v primerih, ko v zadnjem letu nadzora ni bilo ugotovljenega prirasta premoženja. Ker gre za vprašanji, katerih razrešitev presega pomen konkretne zadeve in sta pomembni za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1), so pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni. Vrhovno sodišče je zato predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pri čemer prvega vprašanja ni posebej dopustilo, saj je po vsebini že vključeno v drugo vprašanje.

6.Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).