Jedro

Obstoj delovnega razmerja, kolikor je bil med delavcem in delodajalcem sporen, se je v skladu z 80. členom ZTPDR uveljavljal v posebnem postopku pri delodajalcu (in nato po potrebi v sodnem postopku). Ker je šlo za posebej predpisan postopek, sodišče v tem sporu, katerega predmet je bilo plačilo plače, ni moglo o delovnem razmerju tožnice pri toženi stranki, ki je bilo sicer sporno, odločati kot o predhodnem vprašanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožničin tožbeni zahtevek za plačilo zneska 357.548,00 SIT s pripadki iz naslova plačila plače pri toženi stranki za čas od meseca januarja do meseca maja 1997. Soglašalo je z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnica plačilo navedenega zneska neuspešno zahtevala iz naslova plačila plače pri prvotoženi stranki, ker obstoj njenega delovnega razmerja, ki je bil med strankama sporen, ni bil ugotovljen v ustreznem postopku. Hkrati je sodišče sklenilo, da se revizija zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje ne dopusti, ker niso podani razlogi v smislu določb prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga tožnica pritožbo in navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek, ker je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki izhaja tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 84/93, zavrnilo odločitev o predhodnem vprašanju, to je o obstoju delovnega razmerja. Ker obstoj delovnega razmerja za naprej ni bil sporen, saj je tožnica že sama prekinila delo pri prvotoženi stranki, samostojna ugotovitvena tožba niti ne bi prišla v poštev in bi se to vprašanje moralo rešiti v okviru rešitve predhodnega vprašanja v tem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno pritožba navaja, da je sodišče zavrnilo tožnikov (denarni) tožbeni zahtevek zgolj zato, ker ni odločalo o obstoju delovnega razmerja med tožnico in prvotoženo stranko, s tem da je štelo, da je od obstoja delovnega razmerja, to je od rešitve tega vprašanja, odvisna utemeljenost zahtevka.

V sodbi II Ips 84/93 z dne 2.9.1993, na katero se pritožba sklicuje, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče praviloma samo odloči o predhodnem vprašanju, s tem da ima odločitev o tem vprašanju pravi učinek samo v sporu, v katerem je bilo o njem odločeno. Šlo je za civilno pravdo o odpravi posledic gradnje na sosednji stavbi, v kateri se je kot predhodno postavljalo vprašanje, ali je bila gradnja opravljena v skladu s potrdilom o priglasitvi del. Obstoj delovnega razmerja predstavlja pravni temelj zahtevku za plačilo plače. V skladu z določbami 80. in 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je veljal v času nastanka tega spora, se je obstoj delovnega razmerja, kolikor je bil med delavcem in delodajalcem sporen, uveljavljal v posebnem postopku pri delodajalcu (in nato po potrebi v posebnem sodnem postopku). Tako stališče je to sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 67/2006 z dne 21.11.2006. Ker je šlo za posebej predpisan postopek, glede na določbe 13. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - ur. p. b., Ur. l. RS, št. 36/04) sodišče v tem sporu, katerega predmet je plačilo plače, o delovnem razmerju tožnice pri toženi stranki, ki je bilo sicer sporno, ni moglo odločati kot o predhodnem vprašanju.

Ker so obstajala glede ugotavljanja obstoja delovnega razmerja posebna pravila, sodišče utemeljeno ni sledilo sicer ustaljeni sodni praksi v civilnih sporih, po kateri sodišče praviloma samo reši predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna odločitev o zahtevku. Ker se je na podlagi gornjih določb oblikovala glede odločanja o obstoju delovnega razmerja v sporih o denarnih zahtevkih iz delovnega razmerja drugačna sodna praksa (sodba v zadevi VIII Ips 67/2006), od katere odločitev sodišča v tem sporu ne odstopa, ni podan zatrjevani pritožbeni razlog iz 3. odstavka 32. člena, v zvezi z 2. alineo drugega odstavka tega člena ZDSS-1, to je, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Zato je sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.