Jedro

Zamudne obresti so akcesorne glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca – plačilu odškodnine. Pri tem je potrebno izhajati iz splošnega pravila sočasne izpolnitve vzajemnih obveznosti, ki zahteva, da stranki medsebojne obveznosti izpolnita sočasno. Navedeno pomeni, da je nasprotna udeleženka prišla v zamudo najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. Plačilu zamudnih obresti bi se lahko izognila s položitvijo odškodnine pri sodišču.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se delno ugodi glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti in sicer tako, da tečejo od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi.

V ostalem delu se pritožba predlagatelja ter v celoti pritožba nasprotnega udeleženca zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem sojenju sklenilo, da je nasprotni udeleženec dolžan plačati predlagatelju odškodnino za razlaščene parcele 129/1, 130/1, 130/13, 130/14, 130/15, 130/16, 552/1, 553/1, 130/20, 130/21, 130/22, 130/23, 130/25 k.o. X. v znesku 293.178,96 EUR v 30 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku paricijskega roka do plačila. Zavrnilo je predlog predlagatelja za določitev akontacije odškodnine ter predlog za izdajo začasne odredbe, nasprotnemu udeležencu pa je naložilo plačilo stroškov nepravdnega postopka v znesku 10.055,44 EUR v roku 30 dneh.

Zoper navedeni sklep sta pritožbo vložila predlagatelj in nasprotna udeleženka.

Predlagatelj se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pri tem predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi, razen v delu, v katerem je bilo njegovemu predlogu ugodeno ter naloži nasprotni udeleženki povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je za določitev statusa obravnavanih zemljišč, ključen status, ki je določen v srednjeročnem družbenem planu. Po njegovi oceni je ključni status zemljišč, ki izhaja iz Prostorsko ureditvenih pogojev (v nadaljevanju - PUP). Prostorska akta sta med seboj v neskladju, zato bi moralo sodišče uporabiti PUP kot kasnejši akt. Predlagatelj se pri tem sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-78/93, ki je razveljavila razlikovanje med zemljišči, ki so urejena s PUP ter zemljišči, urejenimi s prostorsko izvedbenimi načrti (PIN). Navaja tudi, da je sodišče uporabilo nepravilno pravno podlago in sicer Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS št. 44/1997 in nasl., ZSZ), ki je prenehal veljati 1. 1. 2003. Po njegovi oceni tudi Zakon o urejanju prostora (Ur. l. RS št. 110/2002 in nasl., ZUreP-1) ne daje nobene pravne podlage odločitvi sodišča za odločitev, da srednjeročni družbeni plan prevlada nad PUP. V pritožbi tudi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti šele od preteka paricijskega roka dalje, namesto od dne 14. 6. 2007, ko je bil razlaščen. Predlagatelj izpodbija sklep tudi glede odločitve o stroških postopka. Po njegovem prepričanju je sodišče nepravilno odmerilo stroške od vrednosti določene odškodnine v izpodbijanem sklepu, namesto da bi jo odmerilo od vrednosti, določene v predlogu, ki je bistveno višja. Pritožba navaja tudi, da ni zakonita odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, saj so bili podani razlogi za izdajo začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl., ZIZ).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tudi nasprotna udeleženka, ki predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pri tem navaja, da je določitev tržne cene, ki sta jo na obravnavanih zemljiščih določila izvedenca, nezakonit. 105. člen ZUreP-1 namreč ne govori o tržni vrednosti. Namesto tržne cene bi moralo sodišče upoštevati Enotno metodologijo za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča (Ur. l. RS št. 10/1987 in 30/1989). Poleg tega navaja tudi, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo rok za plačilo odškodnine ter stroškov postopka v 30 dneh, namesto, da bi določilo plačilo odškodnine v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa.

Na pritožbo nasprotne udeleženke je predlagatelj vložil odgovor, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno, saj je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu skladna z ustaljeno sodno prakso.

O pritožbi predlagatelja: Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba je utemeljena v delu, v katerem predlagatelj izpodbija sklep glede teka zamudnih obresti. Zamudne obresti so akcesorne glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca – plačilu odškodnine (prim. Sklep Vrhovnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ips 15/2011 z dne 15. 9. 2011). Pri tem je potrebno izhajati iz splošnega pravila sočasne izpolnitve vzajemnih obveznosti, ki zahteva, da stranki medsebojne obveznosti izpolnita sočasno. Navedeno pomeni, da je nasprotna udeleženka prišla v zamudo najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi ter, da je predlagatelj upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi dalje. Pri tem velja tudi omeniti, da bi se lahko nasprotna udeleženka skladno z določbo 5. odstavka 105. člena ZUreP-1 izognila plačilu zamudnih obresti s položitvijo odškodnine pri sodišču (prim. Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 79/2011 z dne 12. 9. 2013).

Niso pa utemeljene pritožbene navedbe predlagatelja, da bi moralo sodišče pri določanju statusa zemljišča in posledično pri določanju odškodnine upoštevati PUP namesto srednjeročnega družbenega plana. PUP je bil namreč skladno z določbo 21. člena Zakona o urejanju naselij (Ur. l. SRS št. 18/1984 in nasl., ZUN) prostorski izvedbeni akt. Ti akti so na podlagi 22. člena istega zakona podrobneje določali, in v nekaterih občinah še vedno določajo, odločitve o graditvi, sprejete v srednjeročnem družbenem planu. Iz navedenega izhaja, da je PUP srednjeročnemu družbenemu planu podrejeni prostorski akt, kar pomeni, da mora biti skladno z načelom hierarhičnosti pravnih aktov z njim skladen. Neutemeljeni so tudi ustavnopravni argumenti, ki jih v pritožbi podaja predlagatelj, pri čemer se sklicuje na Odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. V navedeni odločbi je namreč Ustavno sodišče zapisalo, da ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije razlikovanje med PUP ter prostorsko izvedbenim načrtom (PIN) kot dvema prostorskima izvedbenima aktoma. Je pa zato za obravnavani primer bistveno bolj uporabna odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-92/10-11 z dne 22. 9. 2011. S citirano odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo nekatere določbe odloka Občine Laško, s katerim je ta spremenila PUP na način, ki dovoljuje gradnjo na zemljiščih, ki v prostorskem planu, kot hierarhično višjem prostorskem aktu, niso določena kot stavbna zemljišča. Ustavno sodišče je v odločbi ugotovilo, da je neskladnost PUP s hierarhično višjim pravnim aktom nezakonita. To pomeni, da je v obravnavanem primeru odločitev sodišča prve stopnje, da pri določitvi statusa zemljišča izhaja iz srednjeročnega družbenega plana in ne PUP, pravilna. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe predlagatelja, ki se nanašajo na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč prisojene stroške pravilno odmerilo od vrednosti odškodnine, določene v sklepu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje skladna z načelom prepovedi zlorabe pravic iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999 in nasl., ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS št. 30/1986 in nasl., ZNP). Skladno s 104. členom ZNP namreč stroške postopka določitve odškodnine v celoti trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Zato bi stališče, ki ga uveljavlja predlagatelj, omogočilo upravičencu, da postavi vrednost spornega predmeta nerazumljivo visoko in s tem povzroči nasprotnemu udeležencu zelo visoke stroške, kar je nedvomno v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Pritožba pravilno opozarja tudi na odločitev sodišča prve stopnje glede neizdane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje bi moralo, v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa ter pritožbe, presojati utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe po določbi 101. člena ZNP in ne po določbah ZIZ. Pritožbeno sodišče kljub temu ni spremenilo odločitve glede začasne odredbe, saj predlagatelj tega v svoji pritožbi ne zahteva.

Ker je pritožba predlagatelja delno utemeljena, je pritožbeno sodišče skladno z določbo pritožbi predlagatelja delno ugodilo ter na podlagi 3. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZPP izpodbijani sklep spremenilo. Ker pritožba v preostalem delu ni bila utemeljena, niti ni sodišče ugotovilo kršitve določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je sodišče pritožbo v tem delu na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno.

O pritožbi nasprotne udeleženke: Pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena.

Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto tržne cene zemljišč, glede katerih se je izvedel postopek razlastitve uporabiti enotno metodologijo za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča. V sodni praksi je namreč trdno zasidrano stališče, da se v primeru, če se razlaščencu izplača odškodnina, ta izračuna glede na tržno vrednost, ki bi jo bilo mogoče doseči s prodajo kmetijskega zemljišč (prim. Sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 589/99 z dne 8. 6. 2000). Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine pravilno izhajalo iz tržne vrednosti obravnavanih zemljišč, kar pomeni, da je izpodbijani sklep v tem delu zakonit. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti plačila odškodnine ter stroškov postopka v 30 dneh od prejema izpodbijanega sklepa. Kot je bilo že obrazloženo, je nasprotna udeleženka v zamudi s plačilom odškodnine že od pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, zato se pritožbeno sodišče s pritožbeno navedbo glede roka za plačilo odškodnine v tem delu ne ukvarja. Skladno z določbo 2. odstavka 313. člena ZPP je rok, ki ga sodišče določi za izpolnitev obveznosti 15 dni, kar pomeni, da je določitev 30 dnevnega roka za povračilo stroškov postopka v izpodbijanem sklepu za nasprotno udeleženko bolj ugodna. Navedeno pomeni, da pritožba nasprotne udeleženke tudi v tem delu ni utemeljena.

Ker pritožbene navedbe nasprotne udeleženke niso utemeljene in sodišče pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev materialnega prava ter pravil pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbo nasprotne udeleženke na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je skladno z 2. odstavkom 154. člena ter 165. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.