Jedro

Po 138. členu ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Navedeno določilo govori le o (končni) višini izplačila sredstev upniku, ne pa o ravnanju organizacije za plačilni promet in možni višini dolžniku zarubljenih sredstev, zlasti kadar ta ne zadoščajo za takojšnje plačilo upnikove terjatve. To podrobneje določa ZPlaP v 12. členu, in sicer, da mora izvajalec plačilnega prometa v breme kritja na transakcijskem računu imetnika transakcijskega računa, ki ga vodi, in dobroimetja iz druge alinee 5. točke 3. člena tega zakona, izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega sklepa sodišča. Kritje fizične oziroma pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa pa je po 4. točki 3. člena ZPlaP vsota pozitivnega stanja in odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu. Denarna sredstva dolžnika na transakcijskem računu torej obsegajo celotno kritje na tem računu, zato lahko organizacija za plačilni promet blokira in opravi plačilo iz denarnih sredstev na računu vse do višine odobrene prekoračitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Dolžnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (ponovno) zavrnilo zahtevo dolžnika za odpravo nepravilnosti (1. točka izreka), zavrnilo njegov predlog za odlog in ustavitev izvršbe (2. točka izreka) in tudi za deblokado sredstev pri banki (3. točka izreka). Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. Navaja, da je v svojih vlogah uveljavljal odpravo nepravilnosti pri izvršbi, saj je med drugim navajal, da je organizacija za plačilni promet NLB d.d. Ljubljana pri opravljanju izvršbe blokirala in upniku nakazala denarna sredstva, ki jih dolžnik ni imel na računu. Banka je namreč upniku nakazala približno

300.000,00 SIT, ki jih dolžnik na računu ni imel, saj je prenakazala sredstva v okviru odobrenega izrednega limita. V skladu s 138. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek nakaže upniku. Zakon jasno določa, da se blokirajo in prenakažejo dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet in ne morebiti tudi tista denarna sredstva, ki jih pri tej organizaciji nima. Banka je tako ravnala v nasprotju z ZIZ, saj je blokirala in nakazala sredstva, ki jih dolžnik ni imel pri njej in ga sedaj celo terja, da ji vrne sredstva, ki jih je v nasprotju z ZIZ nakazala upniku. Določba 12. člena Zakona o plačilnem prometu (v nadaljevanju ZPlaP) je v nasprotju z ZIZ in Ustavo RS. ZIZ nikjer ne določa, da bi bilo dovoljeno rubiti dobroimetje, ki ga dejansko ni, temveč določa, da se blokirajo in prenakažejo sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet. Izvršilni postopek pa poteka v skladu z ZIZ in ne morda v skladu s kakšnim drugim zakonom. Sodišče je dolžno prvenstveno zagotavljati, da izvršilni postopek poteka v skladu z ZIZ, če kakšen drug zakon ureja tudi razmerja, povezana z izvrševanjem sodnih odločb, pa je sodišče dolžno presojati skladnost teh drugih predpisov. Če pa sodišče ne bi moglo odločiti na podlagi ZIZ, ker gre za drug zakon, ki je v nasprotju z ZIZ in Ustavo, pa dolžnik predlaga, da sodišče v skladu s

156. členom Ustave postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno ustavnosti. Pritožbenemu sodišču pa predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep in izvršbo proti dolžniku ustavi in odpravi izvršilna dejanja. Pritožba ni utemeljena. Dolžnikov predlog za deblokado sredstev res predstavlja zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe v smislu 52. člena ZIZ, kot to navaja pritožba. Glede na to, da je dolžnik to nepravilnost navajal naknadno, pa je sodišče o njej odločilo posebej v 3. točki izreka, medtem ko 1. točka izreka vsebuje zavrnitev njegove zahteve, kolikor se nanaša na druge zatrjevane nepravilnosti. Poudarjanje pritožbe, da je dolžnik nedvomno uveljavljal odpravo nepravilnosti, je torej odveč. Sicer pa dolžnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, čeprav je pritožbo obrazložil le glede zavrnitve predloga za deblokado sredstev pri banki, torej le glede odločitve, ki jo vsebuje

3. točka izreka sklepa. Odločitev glede 1. in 2. točke je zato pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Teh ni ugotovilo. Po 138. členu ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.

Navedeno določilo govori le o (končni) višini izplačila sredstev upniku, ne pa o ravnanju organizacije za plačilni promet in možni višini dolžniku zarubljenih sredstev, zlasti kadar ta ne zadoščajo za takojšnje plačilo upnikove terjatve. To podrobneje določa ZPlaP v 12. členu, ki ga citira tudi pritožba, in sicer, da mora izvajalec plačilnega prometa v breme kritja na transakcijskem računu imetnika transakcijskega računa, ki ga vodi, in dobroimetja iz druge alinee 5. točke 3. člena tega zakona, izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega sklepa sodišča o izvršbi oziroma izvršljivega sklepa davčnega organa o prisilni izterjavi oziroma izvršljivega sklepa drugega državnega organa o rubežu denarnih sredstev na tem računu. Kritje fizične oziroma pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa pa je po 4. točki 3. člena ZPlaP vsota pozitivnega stanja in odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu. Denarna sredstva dolžnika na transakcijskem računu torej obsegajo celotno kritje na tem računu, zato lahko organizacija za plačilni promet blokira in opravi plačilo iz denarnih sredstev na računu vse do višine odobrene prekoračitve. Banka je zato v obravnavanem primeru ravnala pravilno, ko je upniku nakazala denarna sredstva tudi v okviru odobrenega izrednega limita. Glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da ZPlaP ni v nasprotju z ZIZ in Ustavo RS, saj ZPlaP ureja drugo področje kot ZIZ in v 12. členu določa le obveznosti izvajalca plačilnega prometa pri izvrševanju plačil na podlagi odločb državnih organov. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo dolžnikovemu predlogu o prekinitvi postopka in sprožitvi postopka za oceno ustavnosti ZPlaP. Če pa dolžnik meni, da je zakon v nasprotju z ustavo, lahko pobudo za njegov presojo poda ustavnemu sodišču sam. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP).