Jedro

Ni spora o tem, da je bil tožnik po podatkih uradne evidence (RDZ) v obdobju od 14. 2. 2009 do 5. 11. 2013 vključen v obvezno zavarovanje kot lastnik zasebnega podjetja, ki ni zavarovan iz drugega naslova. Tožnik ugotovitvi, da je bil v obravnavanem obdobju družbenik zasebne družbe, in ugotovitvi, da v tem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi (iz drugega naslova), ne ugovarja. Ob takšni dejanski podlagi pa, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-1, ZPSV in ZDavP-2, odločitev ne more biti drugačna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je tožniku z izpodbijano odločbo odmerila in naložila v plačilo prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, poškodbe pri delu in poklicne bolezni za obdobje od 1. 7. 2012 do 5. 11. 2013 (s pripadajočimi obrestmi), ki bi jih kot družbenik zasebne družbe, ki ni hkrati poslovodna oseba zasebne družbe A. d.o.o. moral obračunati in plačati skladno s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), drugim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), četrtim odstavkom 208. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-22-140/2017 z dne 18. 6. 2018 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom. V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je bil tožnik po podatkih uradne evidence, ki jo vodi prvostopenjski organ (RDZ – register davčni zavezancev) in ki temelji na podatkih evidence prijav, odjav in spremembe podatkov o obveznem socialnem zavarovanju, v obdobju od 14. 2. 2009 do 5. 11. 2013 vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovan iz drugega naslova na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Dalje ugotavlja, da je pri obračunu skladno z 209. členom ZPIZ-1 v zvezi z četrtim odstavkom 208. člena istega zakona upoštevana zavarovalna osnova v višini 851,07 EUR (za obdobje od julija 2012 do marca 2013) oziroma v višini 848,07 EUR (za obdobje od aprila 2013 do novembra 2013) in torej najnižja pokojninska osnova, ki jo je skladno z 48. členom ZPIZ-1 objavil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V zvezi z ugovorom tožnika, ki se nanaša na odločbo ZZZS z dne 30. 12. 2013, ki jo v izpodbijani odločbi navaja organ prve stopnje, pa pritožbeni organ pojasni, da je bilo z njo odločeno, da tožniku z dnem 5. 11. 2013 preneha lastnost obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, zato ta odločba ni podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Prenehanje statusa zavarovanca z dnem 5. 11. 2013 namreč izhaja iz evidence RDZ, ki jo vodi FURS na podlagi podatkov, ki mu jih po uradni dolžnosti posreduje ZZZS na podlagi 3. točke četrtega odstavka 46. člena Zakona o finančni upravi. Iz tega razloga zatrjevana kršitev pravil postopka (ker naj bi tožnik ne imel možnosti seznanitve z navedeno odločbo) ni podana.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, s predlogom, da ji sodišče ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V odločbi o pritožbi ni v celoti in po vsebini odgovorjeno na pritožbene ugovore in na tožnikove navedbe v izjavi z dne 31. 7. 2017. Tožnik je namreč, zaradi prekoračitve 30-dnevnega roka za izdajo odmerne odločbe, v ponovnem postopku po sodbi naslovnega sodišča I U 1763/2016 uveljavljal ugovor zastaranja po tretjem odstavku 97. člena ZDavP-2. V ponovnem postopku pa tožnik v nasprotju s stališči navedene sodbe tudi ni bil zaslišan, čeprav je to v svojih vlogah izrecno predlagal. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka po 7. alinei drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker v uvodu niso navedeni zakonska podlaga in razlogi za odločanje po skrajšanem postopku in ker davčni organ v dejanskem in pravnem pogledu ne pojasni pravne podlage za naloženo obveznost. Davčni organ namreč ne pojasni, kako je prišel do zneska zavarovalne vsote, niti ali so ti podatki kje javno dostopni, niti ali je prispevke obračunal po bruto ali neto zavarovalni osnovi. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-295/95 v zvezi s presojo skladnosti instituta diskrecijske odložitve prisilne izterjave sicer odločilo, da nesuspenzivnost pritožbe sama po sebi ni v neskladju z ustavo, vendar pa pooblastilo za odločanje po prostem preudarku davčnemu organu ne daje pravice, da pred izdajo odločbe ne bi ugotavljal dejatev in okoliščin, ki so pomembna za odločitev. Tožena stranka se je mimo temeljnih načel davčnega postopka odločila za skrajšani ugotovitveni postopek. Ker je spregledala vsebino vložene pritožbe, tožnik ponovno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča U-I-73/15-28 z dne 7. 7. 2016, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je fiktivni dohodek kot neizpodbojna domneva, na podlagi katere se odloča o pravicah posameznika, protiustaven. Položaj tožnika je enak, saj v navedenem obdobju (od leta 2011 dalje) ni dosegel takšnega dohodka, da bi od njega država lahko zahtevala obračun prispevkov po osnovi 90% povprečne plače, torej na podlagi fiktivnega dohodka. Nepravilno in neskladno s 96. členom ZDavP-2 pa so z izpodbijano odločbo določene tudi zamudne obresti v višini 7%.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Po prejemu odgovora na tožbo tožnik opozarja, da ta po vsebini ne zadosti zahtevam iz 278. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je izpodbijana odločba neskladna s pravnim mnenjem sodbe I U 1763/2016, vrnitev zadeve v ponovni postopek pa bi tožniku povzročila težko popravljivo škodo, predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev škode (na podlagi izpodbijane odločbe izterjanih prispevkov) v znesku 2.405,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožbeno stališče, da je odgovor na tožbo neobrazložen in zato neskladen z 278. členom ZPP, je pravno nesprejemljivo. Odgovor na tožbo v upravnem sporu namreč zakonsko ni urejen enako, kot je urejen odgovor na tožbo v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zlasti njegovega drugega in tretjega odstavka, odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren (enako VSRS npr. v sodbi X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 2012).

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, in razlogi, s katerimi odločitev v zvezi s pritožbenimi ugovori dodatno obrazloži pritožbeni organ. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja.

10. Pravno relevantno dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tako ni spora o tem, da je bil tožnik po podatkih uradne evidence (RDZ) v obdobju od 14. 2. 2009 do 5. 11. 2013 vključen v obvezno zavarovanje kot lastnik zasebnega podjetja, ki ni zavarovan iz drugega naslova. Sporni tudi niso podatki uradne evidence, na katerih temelji izpodbijana odločba, saj tožnik ugotovitvi, da je bil v obravnavanem obdobju družbenik zasebne družbe, in ugotovitvi, da v tem obdobju ni bil zavarovan na drugi podlagi (iz drugega naslova), ne ugovarja. Ob takšni dejanski podlagi pa, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-1, ZPSV in ZDavP-2, s katerimi je odločitev obrazložena po temelju, odločitev ne more biti drugačna od izpodbijane. Naložena obveznost je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložena tudi po višini, razloge v tem pogledu pa pritožbeni organ v svojih razlogih še dopolni glede na tožbenim enake pritožbene očitke, pritožbeni organ v svojih razlogih še dopolni. Sodišče zato očitane kršitve pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ne ugotavlja. Po presoji sodišča tudi uvod izpodbijane odločbe ni pomanjkljiv.

11. Po odločbi ZZZS z dne 30. 12. 2013 je tožniku obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ prenehalo z dnem 5. 11. 2013, kar je skladno s podatki ZDR upoštevano tudi v izpodbijani odločbi. V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela zaslišanja stranke pa sodišče ugotavlja, da je bila tožniku v ponovnem postopku možnost izjave o pravno pomembnih dejstvih dana, zato se o hipotetičnem vprašanju vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka v tovrstnih zadevah ne izreka.

12. Ker v zadevi ne gre za odločitev o odložitvi prisilne izterjave obveznosti in tudi ne za diskrecijsko odločanje, tožnikovo sklicevanje na stališča, ki jih je v tej zvezi sprejelo Ustavno sodišče, ne more biti uspešno.

13. Stališče tožnika, da je treba v davčnem postopku 30-dnevni rok za ponovno odločanje šteti za materialni zastaralni rok, je očitno neutemeljeno in neskladno z zakonsko ureditvijo zastaranja po določbah ZDavP-2. Ugovor zastaranja pravice do odmere prispevkov za socialno varnost s sklicevanjem na določbe ZDavP-2 o zastaranju zato po presoji sodišča pravilno in z zadostnimi razlogi zavrne že organ prve stopnje. Spregledano pa tudi ni ostalo tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-73/15 z dne 7. 7. 2016. Povzeto je na 4. strani izpodbijane odločbe, nanj pa je po presoji sodišča ustrezno odgovorjeno z navedbo zavarovalne osnove po določbah 209. in četrtega odstavka 208. člena ZZVZZ. Sodišče zato le dodaja, da se odločba, na katero se sklicuje tožnik, za razliko od tu obravnavane, nanaša na fiktivni dohodek iz opravljanja dejavnosti (prvi odstavek 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev), na podlagi katerega samske osebe, ki opravljajo dejavnost, niso bile upravičene do pravic iz javnih sredstev. Gre torej za pravno urejanje povsem drugega pravnega področja. Smiselno zatrjevane neustavnosti določb 208. in 209. člena ZZVZZ, ki bi terjale vložitev zahtevo za oceno njihove skladnosti z določbami Ustave, pa sodišče ne ugotavlja.

14. Ugovor nepravilne uporabe 96. člena ZDavP-2 tudi ni utemeljen. Z izpodbijano odločbo so tožniku namreč odmerjene obresti za čas od poteka roka za plačilo odmerjenih prispevkov do izdaje odločbe na podlagi 95. člena ZDavP-2. 15. Tožbeni ugovori so po navedenem neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Ker so pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev, med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).