Jedro

Slovenski zakonodajalec (še) ni ustrezno prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izhajala iz presoje, ali mogoče sprejeti kakšen drug ukrep, ki bi ga bilo glede na vsebino kršitev mogoče izreči po ZMZ-1 (npr. 82.b člen), in sprejela sklep, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa od izrečenega, neučinkovita. Pritožnik pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov, ki bi kazali nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa utemeljen oziroma učinkovit.

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-50/2026-1542-5 z dne 27. 3. 2026, o omejitvi gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni za čas od 26. 3. 2026 od 10.17 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 6. 2026 do 10.17 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se do pravnomočnosti odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati obravnavani ukrep.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in da je v izpodbijanem sklepu podana ustrezna obrazložitev o tem, zakaj izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na obravnavane okoliščine zadeve ni nesorazmeren. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo, saj je presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej ponavlja tožbene navedbe, da ga toženka ne bi smela pridržati samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadržanja na območje azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti alternativ pridržanju, k čemur ga sicer zavezujeta Uredba Dublin III¹ in Direktiva 2013/33/EU² (Recepcijska direktiva). Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, saj ni upoštevalo, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadejalo nepopravljivo škodo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

Pritožba ni utemeljena.

Toženka je na pritožniku odredila sporni ukrep na podlagi pooblastila iz desetega odstavka 84. člena ZMZ-1³ in ob uporabi četrte alineje prvega odstavka člena ZMZ-1. Ta določa, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

Vrhovno sodišče je sicer že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec (še) ni ustrezno prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.⁴ Vendar pritožnik ne upošteva, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izhajala iz presoje, ali mogoče sprejeti kakšen drug ukrep, ki bi ga bilo glede na vsebino kršitev mogoče izreči po ZMZ-1 (npr. 82.b člen), in sprejela sklep, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa od izrečenega, neučinkovita. Pritožnik pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov, ki bi kazali nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa utemeljen oziroma učinkovit. Ker torej dejansko stanje zadeve ni več sporno, pritožba pa ne odpira nobenih nadaljnjih pravnih vprašanj, je mogoče le pritrditi navedeni presoji tožene stranke.

Po obrazloženem in ker druge pritožbenih navedb ni, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

3Ta določa: "Ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave iz prvega odstavka tega člena ter ukrep omejitve gibanja na Center za tujce iz drugega odstavka tega člena lahko v primeru razloga iz četrte alineje prvega odstavka tega člena odredi tudi urad."

4Tako VSRS v zadevah I Up 5/2024, I Up 96/2024 in I Up 163/2024.