Jedro

Dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec, in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu, morajo pa biti povezane z naravo dela pri delovnem procesu.

Tožnik in sodelavec sta direktorja tožene stranke žalila in mu grozila pri mizi ter mu nato, ko se je prav zaradi tega odločil oditi, sledila pred hotel in tam s takim ravnanjem nadaljevala. Tožnik je ravnal v nasprotju z 9. členom pogodbe o zaposlitvi in 37. členom ZDR-1, ker se ni vzdržal ravnanj, ki bi glede na naravo dejavnosti in delodajalca materialno in moralno škodovala poslovnim interesom delodajalca (sporna izjava ter kasnejše ponavljanje dela te izjave, ki že sam zase predstavlja nedopustno grožnjo). Tožnik tako neutemeljeno uveljavlja, da tudi če bi izrekel navedene besede, to glede na vse okoliščine primera ne bi utemeljevalo izredne odpovedi kot skrajnega ukrepa delodajalca, saj ni podan pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na vse okoliščine primera od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje (vsaj do izteka odpovednega roka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017; za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo 20. 1. 2017, temveč še vedno traja; reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Poudarja, da so za odpoved lahko relevantna le dejanja, ki jih je izvršil tožnik, in ne ravnanja sodelavca A.A. Navaja, da obstoja groženj tožnika direktorju ni potrdila nobena priča, le direktor sam, njegova izpoved pa zaradi osebne prizadetosti ni verodostojna. Pove, da za mizo z direktorjem sploh ni govoril, ampak je pogovoru med sodelavcem in direktorjem zgolj prisostvoval. Kot napačno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi direktorju grozil pred vhodom v hotel, saj tega ni slišala nobena izmed zaslišanih prič, tako da je neutemeljen zaključek, da ni šlo zgolj za običajen pogovor, temveč za kričanje in grožnje. Opozarja, da se mu konkretizirano očita samo eno izjavo, ki jo sodišče večkrat ponovi - tako naj bi tožnik vpil tudi "ne boš nam pobegnil, ti že pokažemo", čeprav je očitno, da je navedeno zgolj izsek iz edinega konkretiziranega očitka, ki niti ni dokazan. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zakonskega pogoja, da zaradi kršitve delavca ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Navaja, da je v zvezi s tem sodišče prve stopnje navedlo, da delodajalec od zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in do nadrejenih tudi zunaj delovnega časa; da je imel tožnik kot voznik avtobusa vsakodnevni stik z ljudmi, zato se od njega še toliko bolj pričakuje razumno ravnanje v odnosih z ljudmi; da tožnik v zvezi z ugotovljeno kršitvijo vse do zaključka glavne obravnave ni navedel nobenih resnih razlogov, zaradi katerih bi lahko bila stopnja njegove odgovornosti zmanjšana, in da se za s svoje ravnanje ni opravičil. Pove, da mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 30 letih vzornega opravljanja dela le zato, ker naj bi direktorju v vinjenem stanju zunaj delovnega časa na novoletni zabavi očital, da nima primernega odnosa do starejših delavcev ter dodal "pazi, kaj delaš, boš že še videl, vemo, kje te najdemo". Navaja, da nič od navedenega vsebinsko ne utemeljuje zakonskega pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Zatrjuje, da se očitano ravnanje ni zgodilo med delovnim časom in ni v neposredni zvezi z opravljanjem dela tožnika, zaradi česar ne gre za kršitve, ki bi lahko vplivale na delovni proces pri toženi stranki. Meni, da skrhano razmerje med enim izmed 200 voznikov avtobusa in direktorjem avtobusnega podjetja, ki zaposluje okoli 300 ljudi, že po logiki stvari ne more tako vplivati na delovni proces, da bi bila upravičena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da sta z direktorjem tožene stranke zelo redko neposredno komunicirala, saj mu ni odrejal dela, svoje zadolžitve pa sta opravljala na različnih lokacijah. Meni, da je odločilno tudi, da je tožena stranka odpoved tožniku podala 28 dni po dogodku, kar kaže na možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 125/2005 z dne 10. 5. 2005, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi žalitev delodajalca mogoča le, če zaradi kršitve trpi delovni proces pri delodajalcu. Opozarja, da v predmetni zadevi ne gre za postopek, ki bi užaljenemu direktorju omogočal iskanje zadoščenja za domnevni poseg v njegove osebnostne pravice. Trdi, da domnevni oškodovanec dejanja ni tožena stranka kot pravna oseba, temveč B.B. kot fizična oseba. Meni, da tožena stranka ni podala konkretnih navedb, na kakšen način naj bi zaradi domnevno izrečene izjave trpel delovni proces, sodišče prve stopnje bi po njegovem mnenju moralo nezmožnost nadaljevanja bolj obrazložiti (VIII Ips 290/2015 z dne 22. 3. 2016). Dejstvo, da je pri svojem delu vsakodnevno v stiku z večjim številom potnikov, po njegovem mnenju ni v vzročni zvezi z domnevno izjavo tožnika, zunaj delovnega časa pa ga ne zavezujejo posebna pravila vedenja ali ravnanja. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do navedb, da kot voznik avtobusa z direktorjem skoraj nima neposrednih stikov in da je vedno ubogal ukaze nadrejenih, zaradi česar ni razloga, da bi tožena stranka verjela, da bi tožnik zaradi osebnega nesoglasja z direktorjem ravnal s strankami neprofesionalno ali nespoštljivo. V zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, da je bistvo 37. člena ZDR-1, ki določa prepoved škodljivega ravnanja, zaščita poslovnih interesov delodajalca, in ne krepitev osebnih vezi med zaposlenimi (VIII Ips 81/2007 z dne 13. 5. 2008). Za opredelitev, da je kršitev v zvezi z naravo dela, po njegovem mnenju ne zadostuje, da sta bila delavec in direktor tožene stranke na službeni zabavi v razmerju delavec - nadrejeni. Trdi, da sodba opr. št. VIII Ips 303/2010 in VIII Ips 275/2011 z dne 20. 3. 2012 ni uporabljiva v predmetni zadevi, saj temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju. Navaja, da so se domnevni očitki nanašali izključno na odnos direktorja do starejših zaposlenih voznikov avtobusov in niso imeli zveze z delom tožnika ali z organizacijo delovnega procesa, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, da bi bil zaradi ravnanja tožnika prizadet ugled tožene stranke. Meni, da iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja precedens, po katerem se podrejeni položaj delavcev v delovnem razmerju iz sfere delovnega okolja in delovnega časa širi tudi na ves preostali čas in delavec v stikih z nadrejenimi praktično nikoli ni zgolj fizična oseba, temveč vselej delavec z vsemi obveznostmi iz delovnega razmerja. To po njegovem mnenju ni pravilno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je sodišče prve stopnje navedlo razloge za svojo odločitev v povezavi z vsemi pravno relevantnimi dejstvi in ti niso v medsebojnem nasprotju ali v nasprotju z izrekom, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče dodaja, da se sodišču prve stopnje ni treba izrecno opredeliti do prav vsake trditve oziroma dokaza, zadostuje, da je iz navedenih razlogov razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, kakršna izhaja iz izreka. Tako očitana kršitev ni podana, čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do tožnikovih trditev o tem, da z direktorjem nima pogostih neposrednih stikov pri delu. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve povsem ustrezno obrazložilo tudi obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), drugačna pritožbena navedba pa je neutemeljena. Iz vsebine pritožbe pa izhaja, da v bistvu pritožnik to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa pod tem očitkom uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava.

7. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

8. Tožena stranka je tožniku 20. 1. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ter naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja), in sicer zaradi dogodka 23. 12. 2016 na novoletnem srečanju delavcev tožene stranke, na katerem je tožnik direktorju tožene stranke grozil z besedami: "Si se pa pogospodil, odkar se družiš s C.C., nas ta starih turistov sploh nočeš poznati, mi smo ti omogočili, da si prišel na ta položaj, sedaj pa nam hrbet obračaš, pomembni so ti bolj nesposobni zelenci, ki so pri nas le nekaj petkov, naredili smo toliko dobrega za firmo, sedaj pa to več ni vredno, ti se kar pazi, pazi kaj delaš, boš že še videl, vemo kje te najdemo", ter mu žugal z rokami in kasneje ponavljal grožnjo: "Ne boš nam pobegnil, ti že pokažemo!" zunaj pred hotelom. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas kot voznik avtobusa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2008, - da je 23. 12. 2016 na novoletnem srečanju delavcev tožene stranke tožnik direktorju tožene stranke pri mizi izrekel očitane besede ter mu nato skupaj s sodelavcem A.A. sledil pred hotel, kjer je ponovil svoje grožnje, naj se pazi ter da vedo, kje ga najdejo in da jim ne pobegnil, - ter da se je direktor tožene stranke utemeljeno ustrašil tovrstnih groženj.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da kršitev ni podana, saj naj dejanje tožnika ne bi imelo zveze z delovnim procesom. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališč, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbah opr. št. VIII Ips 303/2010, opr. št. VIII Ips 275/2011 in opr. št. VIII Ips 81/2007. Iz navedenih odločb izhaja, da dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec, in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu, morajo pa biti povezane z naravo dela pri delovnem procesu. Odločitev, da je ravnanje tožnika v zvezi z opravljanjem dela pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitve, da je šlo za organizirano novoletno srečanje delavcev (zabavo), ki jo je za delavce organizirala tožena stranka, da je bil direktor B.B. na zabavi prisoten kot predstavnik tožene stranke, pri čemer je imel tudi pozdravni govor v imenu tožene stranke. Udeleženci tega srečanja so bili zaposleni pri toženi stranki, ki so morali prijaviti svojo udeležbo, zapitek je plačala tožena stranka, direktor pa je na novoletnem srečanju tudi podelil nagrade voznikom v okviru akcije "Varen voznik". Svojo odločitev je oprlo tudi na to, da se ravnanje tožnika ni nanašalo na osebne okoliščine, temveč da se je pogovor oziroma konflikt nanašal na delovno razmerje, in sicer na problematiko odnosov med zaposlenimi pri toženi stranki, ki naj bi se spremenili, odkar je B.B. postal direktor tožene stranke. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča podana hujša kršitev delovnih obveznosti, saj je vezana na delovni proces in povezana z naravo dela delavca (identično stališče je v primerljivi zadevi zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 5/2010 z dne 8. 11. 2011). Pritožbene navedbe, se očitano ravnanje ni zgodilo v povezavi z delom tožnika, tako niso utemeljene, prav tako pri obravnavani izredni odpovedi ne gre za to, da bi „užaljeni direktor“ iskal zadoščenje za poseg v njegove osebnostne pravice. Tožnik zmotno meni, da je oškodovanec B.B. kot fizična oseba, saj je do spornega dogodka prišlo zaradi domnevno neprimernega odnosa direktorja do starejših delavcev oziroma dolgoletnih zaposlenih in ne zaradi osebnih ali drugih razlogov, ki niso povezani z delovnim razmerjem oziroma delom tožnika pri toženi stranki. Ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da očitki o neustreznem odnosu direktorja do nekaterih delavcev niso povezani z delovnim razmerjem oziroma opravljanjem dela.

10. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na stališča, zavzeta v sodni praksi, ki se nanašajo izključno na kršitve, ko delavec žali sodelavce oziroma nadrejene delavce. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana (tudi) zaradi groženj in ne (zgolj) zaradi žalitev direktorja tožene stranke. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 235/2013 z dne 27. 1. 2014 zavzelo stališče, da obveznost varstva delavčeve osebnosti pomeni tudi dolžnost ustreznega odziva na resne žalitve ali grožnje med sodelavci in nadrejenimi, sicer pa je tudi (poslovni) interes delodajalca samega, da zagotavlja nemoteno opravljanje dejavnosti, ki jo (med drugim) onemogočajo tudi resne grožnje med sodelavci ali delavci in nadrejenimi. V citirani zadevi je delavec po telefonu izrekel resno grožnjo nadrejeni delavki in sicer da le-ta "ne ve, kaj jo čaka in da bo ubil njo in še enega tožniku nadrejena delavca", torej grožnjo, ki je po vsebini in vseh okoliščinah primera primerljiva z grožnjo, ki jo je tožnik izrekel direktorju B.B. Glede na naravo kršitve je torej neutemeljeno stališče pritožbe, da ker tožnik kot voznik avtobusa z direktorjem B.B. skoraj nima stikov ta kršitev ne more vplivati na njegovo opravljanje dela voznika avtobusa oziroma tožnikovega odnosa do potnikov. Glede na naravo kršitve je iz same odpovedi in iz ugotovitev sodišča prve stopnje glede na naravo dela tožnika in vsebino ugotovljene kršitve jasno razvidno, da je tožena stranka z izredno odpovedjo zasledovala svoje poslovne interese. Delavec se mora namreč vzdržati tako ravnanj, ki so materialno škodljiva za delodajalca kot tudi takih, ki bi utegnila biti moralno škodljiva za delodajalca. S sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 81/2007 z dne 13. 5. 2008 tako tožnik ne more utemeljiti nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

11. Glede na zgoraj obrazloženo niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izredna odpoved neutemeljena, ker naj bi se nanašala oziroma bila predvidena le za najhujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma naj bi bila skrajni ukrep, ko z delavcem tako glede na težo kršitve kot glede na druge okoliščine ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo vsebino kršitve, in sicer se je potrdil očitek iz odpovedi, da so se dogodki na novoletnem srečanju odvijali tako, kot se je to tožniku očitalo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik in sodelavec A.A. sta direktorja tožene stranke žalila in mu grozila pri mizi ter mu nato, ko se je prav zaradi tega odločil oditi, sledila pred hotel in tam s takim ravnanjem nadaljevala. Ne drži, da bi tožena stranka tožniku očitala ravnanja, ki jih je dejansko storil sodelavec A.A., niti ni teh presojalo sodišče prve stopnje. Pravilno je ugotovilo, katere kršitve je zagrešil tožnik in s tem ravnal v nasprotju z 9. členom pogodbe o zaposlitvi in 37. členom ZDR-1, ker se ni vzdržal ravnanj, ki bi glede na naravo dejavnosti in delodajalca materialno in moralno škodovala poslovnim interesom delodajalca (sporna izjava ter kasnejše ponavljanje dela te izjave, ki že sam zase predstavlja nedopustno grožnjo). Tožnik tako neutemeljeno uveljavlja, da tudi če bi izrekel navedene besede, to glede na vse okoliščine primera ne bi utemeljevalo izredne odpovedi kot skrajnega ukrepa delodajalca, saj ni podan pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na vse okoliščine primera od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje (vsaj do izteka odpovednega roka).

12. Tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je res izrekel besede, ki se mu očitajo ter nato del groženj kasneje še ponovil. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved direktorja tožene stranke in nekaterih prič, ne pa na izpovedi tožnika in A.A. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da izpoved direktorja tožene stranke B.B. ni samodejno neverodostojna zgolj zato, ker je bil ta neposredna žrtev tožnikovih groženj, pač pa jo je bilo treba dokazno oceniti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. V povezavi z drugimi dokazi - izpovedmi prič, ki so opazovale dogajanje med direktorjem, tožnikom in sodelavcem A.A., četudi niso slišale izrečenih besed (D.D., E.E., F.F. in G.G.), ter dejstvom, da sta tožnik in priča A.A. svoji izpovedi spreminjala, je sprejelo prepričljivo in logično dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi.

13. Na pravilnost odločitve o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved 28 dni po dnevu kršitve. Glede na to, da ima skladno z določbo drugega odstavka 109. člena ZDR‑1 delodajalec na voljo 30-dnevni rok za odpoved od ugotovitve razloga za izredno odpoved, ki ga je tožena stranka upoštevala, ni mogoče tega dejstva tolmačiti tako, da če je bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem teh 28 dni, je mogoče njegovo nadaljevanje tudi v bodoče. Drugačno pritožbeno zavzemanje je brez podlage in nepravilno. Tudi sicer pa gre pri tej pritožbeni trditvi za nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tožnik to prvič zatrjuje v pritožbi, ne navaja pa, da je brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).