5. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 80/2000 z dne 7. 12. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1402/98 z dne 20. 10. 1999 v zvezi z vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 368/95 z dne 18. 9. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je bil zavrnjen zahtevek pritožnika, naj mu tožena občina plača odškodnino za zatrjevano protipravno delo občinskega organa. Sodišče druge stopnje, ki mu je nato pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, je ugotovilo, da tožena občina ni pasivno stvarno legitimirana, saj je šlo za škodo v zvezi z delom (izdaja upravnega dovoljenja o dovolitvi priglašenih del in lokacijskega dovoljenja), ki ga je sicer opravil občinski organ, vendar ne iz področja lokalne samouprave, pač pa glede upravnih nalog, katerih izvajanje je v pristojnosti države, zato je pasivno stvarno legitimirana stranka za odškodninske zahtevke v zvezi s to škodo le država. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da mu je škoda povzročena zaradi nezakonite odločbe o priglasitvi del, ki jo je izdala oseba, zaposlena na občini. Meni, da so podani vsi pogoji za obstoj pasivne legitimacije občine, zato naj bi zavrnitev zahtevka povzročila kršitev pravice do povračila škode po 26. členu Ustave. Po tej določbi naj bi bilo irelevantno ali javnopravna oseba (ali organ) dejavnost ali službo opravlja v svojem ali tujem imenu, za svoj ali tuj račun. Bistveno naj bi bilo le, da je občina to dejavnost opravljala. Pritožnik se ne strinja s tezo, da naj bi za nezakonito delovanje občinskih organov bila odgovorna država. Meni, da je, tudi če bi sprejeli stališče, da je občina opravljala le zadeve iz pristojnosti države, treba upoštevati, da iz Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29-462/78 in nasl. - ZOR) jasno izhaja, da je za svoje protipravno ravnanje odškodninsko odgovoren tudi mandatar, pooblaščenec ali zastopnik. Pritožnik meni, da tudi če bi šteli, da je bila ob izdaji sporne odločbe pristojnost za izdajanje takšnih odločb že po Ustavi v pristojnosti države, to ne bi izključevalo odgovornosti občine; če je občina soglašala s tem, da bo opravljala nalogo iz pristojnosti države, bi to nalogo morala opravljati vestno in v skladu z zakonom. Nelogično naj bi bilo stališče, da bi pritožnik vsaj ob vložitvi tožbe (leta 1994) moral vedeti, da bi moral tožiti državo. Občina Piran je namreč še leta 1995 v statutu med svojimi pristojnostmi navajala tudi izdajanje lokacijskih, gradbenih in drugih dovoljenj za posege v prostor lokalnega pomena. Pritožnik se tudi ne strinja s stališčem, da je pravni naslednik nekdanje Občine Piran v določenem segmentu funkcij tudi država. Meni, da je pravni naslednik nekdanje Občine Piran izključno nova Občina Piran.

Pritožnik še navaja, da znotraj zastaralnega roka sploh ni imel možnosti vedeti, katere funkcije so lokalne in katere državne, imel pa je indice, ki so kazali na to, da je izdajanje odločb o priglasitvi del lokalna funkcija.

B.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ali pri uporabi materialnega prava. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tudi v zvezi z očitkom kršitve pravice do povračila škode po 26. členu Ustave, za kar gre v tej zadevi, Ustavno sodišče zato sodnih odločb glede odškodninskih zahtevkom proti državi, lokalnim skupnostim ali nosilcem javnih pooblastil ne preizkuša v smislu polne instančne presoje pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava ter ugotovitve dejanskega stanja, pač pa preizkusi le, ali izpodbijana sodna odločba temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika obravnavane ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnih pravnih stališč pa v obravnavani zadevi pritožnik ni izkazal.

3.Bistveno pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, je, da bi v pritožnikovi zadevi (če bi bile izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske obveznosti) pasivno legitimirana stranka lahko bila država, ne pa občina, saj je šlo za opravljanje nalog iz pristojnosti države. To pravno stališče pa očitno ne more biti v nasprotju s pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblasti s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen Ustave). Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da bi pritožnik (če bi bile izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske obveznosti) od države kot pravega zavezanca lahko uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine.

Pravica do povračila škode po 26. členu Ustave je s tem spoštovana, saj iz navedene ustavne določbe ne izhaja, da bi oškodovanec lahko za škodo, ki je nastala iz določenega ravnanja, zahteval plačilo odškodnine po lastni izbiri bodisi od države bodisi od občine. Pri tem je treba še opozoriti, da je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, kdo je pravni naslednik Občine Piran kot družbenopolitične skupnosti, ki je leta 1992 izdala sporna dovoljenja. Pravno stališče, da pravni naslednik (glede odškodninskih obveznosti) te družbenopolitične skupnosti ni le nova Občina Piran, pač pa je lahko tudi država - glede nalog, ki so izvorno njene, le v času pred organiziranjem upravnih enot so jih izvajale občine kot podaljšana roka države - ni v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino in je tudi smiselno skladno s stališči Ustavnega sodišča (odločba št. U-I-43/96; Uradni list RS, št. 45/97 in 67/97 ter OdlUS VI, 96). Stališče, da je izdaja upravnih odločb o dovolitvi priglašenih del in izdaja lokacijskih dovoljenj izvrševanje državnih in ne samoupravnih lokalnih funkcij, pa je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-98/95 z dne 11. 7. 1996 (Uradni list RS, št. 44/96 in OdlUS V, 118). Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-75/96 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96 in OdlUS V, 154), na katero se sklicuje pritožnik in ki v obrazložitvi med drugim ugotavlja, da so občine kot lokalne skupnosti pravni naslednik nekdanjih občin kot družbenopolitičnih skupnosti, pa se s problematiko prenosa določenih državnih nalog na občine in s tem povezanim vprašanjem prenosa obveznosti po prenehanju starih občin ne ukvarja.

4.Tudi za kršitev kakšnega ustavnega procesnega jamstva zaradi okoliščine, da pritožnik, kot navaja, zaradi nejasne zakonodaje in sodne prakse ni mogel z gotovostjo vedeti, ali je njegov dolžnik občina ali država, imel pa je, kot navaja, indice, da je to občina, ne gre. Prav za tovrstne primere namreč Zakon o pravdnem postopku, ki je bil tedaj v veljavi (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77), v prvem odstavku 197. člena omogoča t.i. eventualno sosporništvo - podrejeno uveljavljanje istega zahtevka proti dvema tožencema. Obstoječ instrumentarij civilnega procesnega prava torej omogoča upniku učinkovito sodno varstvo tudi v primeru, ko upnik kljub izkazani skrbnosti ne more z gotovostjo sklepati o tem, katera izmed dveh oseb je njegov dolžnik.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger