Jedro

Stališče, da upnik ne more varovati svojega položaja s paulijansko tožbo v primeru, ko je pravni posel, ki je predmet izpodbijanja, navidezen, je (lahko) pravilno zgolj v primeru, če upnik sam zatrjuje navideznost pogodbe (ko se torej odpove varstvu iz 3. odstavka 50. člena OZ) oziroma če ni tretja poštena oseba, ne pa tudi v situaciji, ko se upnik kot dobroverna tretja oseba na navideznost ne sklicuje, ampak jo uveljavljajo pogodbene stranke, za kar gre v konkretni zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba, ki so jo dne 25. 3. 2008 sklenili A. A. kot darovalec in toženca kot obdarovanca, pravno neveljavna in brez pravnega učinka proti tožnikom v obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev denarnih terjatev tožnikov do A. A., navedenih v I. točki izreka, s pripadki, ter sta zato toženca dolžna dovoliti za poplačilo teh terjatev tožnikov napram dolžniku A. A. izvršbo na nepremičnine parc. št. 451 travnik v izmeri 1102 m2, parc. št. 452 njiva v izmeri 1605 m2 in travnik v izmeri 99 m2 in parc. št. 453 vinograd v izmeri 830 m2, vseh k. o. X, ter zavrnilo zahtevek za povračilo pravdnih stroškov tožnikov (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da so tožniki dolžni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.902,38 EUR, in sicer vsak od tožnikov v višini 634,13 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka ne izpodbija odplačnega pravnega posla, kot je štelo sodišče prve stopnje, ampak darilno pogodbo z dne 25. 3. 2008, ker je bila na podlagi slednje izvedena vknjižba lastninske pravice na ime tožencev. Tudi če je bila dejansko ta darilna pogodba med tožencema in dolžnikom le navidezna, pa toženca po izrecni določbi tretjega odstavka 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) morebitne navideznosti proti tožnikom, ki so bili zagotovo tretje poštene osebe, ne moreta uveljavljati. Darilna pogodba se v odnosu do tožnikov šteje za veljavno in bi zato moralo sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po pravilih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj dolžnika, ne pa nuditi pravnega varstva zatrjevani odplačni pogodbi, ki naj bi jo skrivala navidezna darilna pogodba in s katero so toženci po lastnih trditvah izigrali upravičence do zakonite predkupne pravice, potrditvah tožnikov pa namerno in zavestno tudi tožnike kot upnike. Ker posledica navideznosti ni ničnost ali absolutna neučinkovitost proti vsakomur, se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 297/2010, iz katere naj bi izhajalo, da upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s Paulijansko tožbo, pač pa samo s tožbo na ugotovitev ničnosti pravnega posla. Prav tako neutemeljeno se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 745/2009, saj predmet obravnavanja v njej ni bila navidezna neodplačna pogodba, ampak pravno veljaven dogovor med lastnikom in vlagateljem o priznanju solastnine zaradi vlaganj v nepremičnino. Sodišče tudi ne more šteti, da je bila v obravnavanem primeru sklenjena kupoprodajna pogodba, saj je to v nasprotju z drugim odstavkom 50. člena OZ. Prodaja kmetijskih zemljiščih, kar so bile v relevantnem trenutku nepremičnine, ki so bile predmet spornega posla, namreč ni bila izvedena po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), zaradi česar prodajna pogodba ni veljaven pravni posel. Četudi bi bila pravilna ugotovitev sodišča, da sta toženca dolžniku za prejeta zemljišča plačala kupnino v višini najmanj 16.000,00 EUR, je bilo to njuno dejanje v vsakem primeru storjeno v škodo upnikov, saj je bila kupnina izročena prezadolženemu dolžniku v gotovini, zaradi česar je slednji denar lahko takoj skril, ne pa nakazana na dolžnikov bančni račun, iz katerega bi si lahko upniki v izvršbi poplačali svoje terjatve. Za ekvivalent pa ni šlo, saj sta toženca vedela, da bodo te parcele v kratkem zazidljive in da bo njihova vrednost desetkrat narasla. Podani so tudi pogoji po 256. členu OZ za izpodbijanje spornega posla, ki je neodplačne narave. Iz previdnosti še dodaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo ter kršilo pravila postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov tožeče stranke. Sodišče je zmotno zaključilo, da je dolžnik prejel kupnino in da je bila med dolžnikom in tožencema sklenjena prodajna pogodba. Trditve in izpovedbe prič in strank glede teh okoliščin, na katere se je oprlo sodišče, so bile nasprotujoče, zato jim sodišče ne bi smelo pokloniti vere. Četudi bi toženca dolžniku res plačala kakšno kupnino, njunemu pravnemu poslu z dolžnikom sodišče ne sme nuditi sodnega varstva, saj sta pri sklepanju vseh poslov ravnala nepošteno. Izigravala sta namreč kogentne določbe ZKZ, z gotovinskim plačilom pa sta zavestno dolžniku tudi pomagala oškodovati upnike. Četudi bi bila dejansko sklenjena prodajna pogodba in kupnina plačana, pa bi bilo to dejanje storjeno v škodo tožnikov kot upnikov, saj je dolžnik lahko zatrjevano kupnino, prejeto v gotovini, skril, s tem pa je bila onemogočena izvršba upnikov, ki je tekla tudi na dolžnikova denarna sredstva pri bankah. Stališče sodišča, da pravno dejanje dolžnika ni bilo storjeno v škodo upnikov, ker je dolžnik iz izpodbijanega dejanja prejel ekvivalentno korist, je tako zmotno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi pravilno navaja, da s tožbo ne izpodbija odplačnega pravnega posla, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč darilno pogodbo z dne 25. 3. 2008, sklenjeno med dolžnikom A. A. in tožencema, ker je bila na podlagi te izvedena vknjižba lastninske pravice v korist tožencev. Četudi pa je šlo v primeru darilne pogodbe za navidezno pogodbo, kar sta zatrjevala toženca in kar je zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče, pa te navideznosti pogodbe proti tretji pošteni osebi, kar tožniki kot upniki so,(1) skladno z določbo tretjega odstavka 50. člena OZ ni mogoče uveljavljati. Darilna pogodba se zato v odnosu do tožnikov šteje za veljavno. Sodišče prve stopnje bi upoštevaje navedeno moralo utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po pravilih, ki veljajo za izpodbijanje neodplačnih pravnih dejanj dolžnika, ne pa šteti, da je bila med dolžnikom tožnikov in tožencema dejansko sklenjena kupoprodajna pogodba ter ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za izpodbijanje odplačanega pravnega posla dolžnika.

6. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavzelo tudi stališče, da paulijanska tožba (v nobenem primeru) ne pride v poštev za simulirane pogodbe, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Stališče, da upnik ne more varovati svojega položaja s paulijansko tožbo v primeru, ko je pravni posel, ki je predmet izpodbijanja, navidezen, je (lahko) pravilno zgolj v primeru, če upnik sam zatrjuje navideznost pogodbe (ko se torej odpove varstvu iz tretjega odstavka 50. člena OZ) oziroma če ni tretja poštena oseba, ne pa tudi v situaciji, ko se upnik kot dobroverna tretja oseba na navideznost ne sklicuje, ampak jo uveljavljajo pogodbene stranke, za kar gre v konkretni zadevi. Ker navidezna pogodba upoštevaje določbo tretjega odstavka 50. člena OZ za razliko od nične pogodbe ni absolutno neučinkovita proti vsakomur, se je sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba, tudi neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 297/2010, v kateri je zavzeto stališče, da upnik, čigar dolžnik odtuji premoženje z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti pravnega posla. Ob tem velja še dodati, da iz gradiva Civilnopravne sodniške šole 2014, Čatež, ki jo omenja sodišče prve stopnje, ne izhaja, da paulijanska tožba ne pride v poštev za navidezne pogodbe, četudi so izpolnjeni pogoji za uporabo tretjega odstavka 50. člena OZ.

7. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (neutemeljeno) zavrnilo že na podlagi ugotovitve, da sta toženca sklenila z dolžnikom A. A. odplačen pravni posel, pri katerem je bilo spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev, takšno dejanje pa ne more biti predmet izpodbijanja, in ker se je postavilo na stališče, da paulijanska tožba ne pride v poštev za navidezne pogodbe, ostalih zakonskih pogojev za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika iz 255. in 256. člena OZ ni ugotavljalo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da ne bo samo dopolnjevalo postopka, saj bi s tem, ko bi prvič ugotavljalo obstoj vseh elementov za izpodbijanje dolžnikovih (neodplačnih) pravnih dejanj, poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe.

8. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati že navedeni tretji odstavek 50. člena OZ(2) in ugotavljati, ali so podani zakonski pogoji za izpodbijanje neodplačnega pravnega posla dolžnika tožnikov (darilne pogodbe z dne 25. 3. 2008).

9. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker za odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Iz trditev tožeče stranke izhaja, da tožniki kot upniki ob vložitvi tožbe niso vedeli za pravo voljo pogodbenih strank (dolžnika A. A. in tožencev), tožena stranka pa tudi ni trdila, da so bili tožniki nepošteni.

(2) Upoštevati bo moralo, da sta toženca sklenila z dolžnikom A. A. darilno pogodbo in ne kupoprodajne pogodbe.