Jedro

Sklep o dovolitvi izvršbe ne vsebuje nobene vsebinske odločitve o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristi. To odločitev je vseboval izvršilni naslov, ki je tudi določil način izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je prvostopni organ odločil, da se pritožba A.A. in B.B. (tožnika v tem sporu), ki sta jo vložila po pooblaščencu odvetniku C.C. s sedežem v D., zoper sklep o dovolitvi izvršbe gradbene inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 356-02-072-001/97 z dne 1. 8. 2005, zavrže. Pod točko 2 izreka je odločeno, da se ugovor tretjega na sklep o dovolitvi izvršbe gradbene inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 356-02-072-001/97 z dne 1. 8. 2005, zavrže. V obrazložitvi prvostopni upravni organ navaja ves potek postopkov v gradbeni zadevi postavitve nadomestnega gospodarskega objekta, glede katerega je bil izrečen inšpekcijski gradbeni ukrep Inšpektorata RS za okolje in prostor zoper domnevnega investitorja E.E. in F.F. V tem postopku sta tožnika uveljavljala pravico do sodelovanja kot stranska udeleženca in sicer v postopku, ki je bil končan s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 1. 8. 2005. Glede na to, da je prvostopni upravni organ vse postopke opisal oziroma razlogoval v obrazložitvi svoje odločitve, jih sodišče v sodbo ponovno ne povzema.

Tožena stranka je z odločbo, številka 0612-122/2005-23 z dne 20. 4. 2009 pod točko 1 odločila, da se sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 06122-3219/2006/17-1202 z dne 11. 3. 2009 odpravi. V 2. točki izreka sklepa gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 356-02-072-001/97 z dne 1. 8. 2005, pa se v zadnji vrstici 1. točke datum „20. 6. 1997“ spremeni tako, da se glasi „20. 6. 2003“. V ostalem se pritožba zavrne. V obrazložitvi tožena stranka najprej ponovno navaja ves potek postopkov, ter zaključuje, da je prvostopenjski organ v tem primeru z izdajo izpodbijanega sklepa ravnal nepravilno in nezakonito. Po določbi prvega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Skladno z drugim odstavkom 43. člena ZUP je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Po četrtem odstavku tega člena mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes. Z inšpekcijskimi ukrepi se sicer odloča o pravicah dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, vendar so zaradi inšpektorjeve odločitve posredno lahko prizadete tudi pravice ali pravne koristi drugih oseb, zaradi česar morajo imeti slednji položaj stranke v tem postopku. S tem, ko je upravni organ s sklepom, številka 365-02-072-001/97 z dne 29. 9. 2005 ugodil zahtevi pritožnikov za odlog izvršbe, je pritožnikoma posredno priznal, da izkazujeta pravni interes, da se udeležujeta postopka ter jima s tem posledično priznal tudi status stranke v postopku. To ugotavlja tudi upravni organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pri čemer pa pojasnjuje, da je bilo to storjeno v nasprotju z določbami ZUP, brez preverbe pogojev. Ne glede na to, iz katerih razlogov je prvostopenjski organ pritožnikoma priznal status stranke, je treba šteti, da jima je bil z izdajo citiranega sklepa z dne 29. 9. 2005 status stranke dejansko priznan. Zato je treba pritožbo pritožnikov zoper sklep o dovolitvi izvršbe, številka 356-02-072-001/97 z dne 1. 8. 2005 vsebinsko obravnavati, saj je treba šteti, da sta jo vložili upravičeni osebi. Glede točke 2 izreka pa navaja, da skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP, organ, ki je pristojen za izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. V tem primeru je upravni organ prve stopnje pod točko 1 izreka izpodbijanega sklepa napačno ugotovil datum izvršljivosti odločbe, številka 356-02-072-001/97 z dne 21. 1. 1997, zato to pomanjkljivost odpravlja tožena stranka. V tem primeru je bil v 1. točki izreka odločbe, številka 356-02-072-001/97 z dne 21. 1. 1997 določen rok za izpolnitev obveznosti zavezanke do 19. 6. 1997. Ker pa sta zavezanca kasneje podala več prošenj za podaljšanje roka, je bil rok iz te odločbe večkrat podaljšan – nazadnje do 19. 6. 2003. Torej je ta odločba postala izvršljiva šele 20. 6. 2003. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da se tožeči stranki s stališčem tožene stranke kot pritožbenega organa, da je ugotavljanje lastništva oziroma investitorstva del dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo izvršilnega naslova, ne moreta strinjati. Sama izpodbijana odločba ugotavlja, da v upravnem postopku lahko sodeluje vsakdo, ki je lahko nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Tožnika sta se vključila v postopek na podlagi zatrjevanja, da sta onadva lastnika objekta, ki naj bi se rušil in ne zemljiškoknjižna lastnika. Tožnika svojega lastništva ne moreta izkazati z zemljiškoknjižnim vpisom ali overjeno zemljiškoknjižno listino, saj je upravni organ, ko je izdal odločbo o rušenju, odredil prepoved odtujitve, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se torej s pravnim poslom ne da uskladiti zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Tožnika sta imela edina možnost, da pridobita dokazilo, da sta lastnika objekta, ki je v postopku rušenja, z lastninsko tožbo pred sodiščem splošne pristojnosti. Upravni organ je bil obveščen, da je takšna tožba vložena in bi moral bodisi počakati na izid te pravde ali pa se odločiti, da bo sam upravni organ rešil vprašanje lastništva, kot predhodno vprašanje in v tem primeru izvesti postopek z zaslišanjem zemljiškoknjižnih lastnikov in tožnikov. Upravni postopek prav gotovo omogoča, da sodeluje v katerikoli fazi postopka, tudi izvršilni, dejanski lastnik objekta, ki naj bi se rušil. Lastninska pravica je gotovo pravna podlaga, oprta tako na zakon kot na ustavo, in če se posega vanjo, ne da bi se lastniku priznalo položaj stranke v upravnem postopku, ne glede na to, da se šele dokazuje v sodnem postopku, se grobo krši zakon in ustavo. Upravni organ je tako dolžan po uradni dolžnosti na podlagi 293. člena ZUP paziti, da se postopek vodi proti zavezancu. V kolikor upravni organ ugotovi, da zavezanec ni tisti, na katere glasi odločba, mora postopek ustaviti, kot narekuje citirana določba. V kolikor pa je o tem dvom, oziroma še ni uradno odločeno, je potrebno izvršbo odložiti. V tem primeru je izkazano, da se izvršilni naslov glasi na dve osebi, od katerih je samo ena z.k. lastnica, sprožen pa je sodni spor za ugotovitev lastništva oziroma investitorstva. Tožnika tako predlagata, da naslovno sodišče izpodbijani odločbi spremeni tako, da se pritožbi tožnikov ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov; Upravni akt, ki je vsebovan v obeh odločitvah upravnih organov, je Sklep o dovolitvi izvršbe gradbene inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 356-02-072-001/97 z dne 1. 8. 2005, s katerim je bilo ugotovljeno, da je inšpekcijska odločba, številka 356-02-072-001/97 z dne 21. 1. 1997 postala izvršljiva dne 21. 1. 1997 in določeno, da če zavezanca v dodatnem roku do 15. 10. 2005 ne bosta izvršila odrejenega jima ukrepa, bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec del, o datumu izvršbe pa bosta zavezanca naknadno obveščena. Takšen sklep o dovolitvi izvršbe pa ne vsebuje nobene vsebinske odločitve o tožnikovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. To odločitev je vseboval izvršilni naslov, to je odločba z dne 21. 1. 1997, s katerima je bilo investitorjema (ki pa nista tožnika) naloženo, da morata objekt odstraniti in jima izrekel prepovedi v skladu 76.c členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, in tudi določil način izvršbe. Takšen upravni akt (Sklep o dovolitvi izvršbe, številka 356-02-072-001/97 z dne 1. 8. 2005) je bil izdan na podlagi prvega odstavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki je med strankama postopka postal tudi nesporno pravnomočen in izvršljiv. Ta akt pa ni akt po drugem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), ker se lahko po navedeni določbi v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, za kar pa ne gre v tem primeru. Prav tako tudi ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo je namreč upravni akt upravna odločba in drug javno pravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navedeni sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ker je to odločitev vseboval izvršilni naslov, ki ga je sodišče že zgoraj navedlo. Četudi v tem postopku ne gre za izpodbijanje zgoraj navedenega Sklepa o dovolitvi izvršbe, temveč je ta naveden zgolj v izreku, v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa in v odločbi tožene stranke, pa je vendarle mogoče iz navedenega ugotoviti, da tožeča stranka, kateri je sicer upravni organ prve in druge stopnje priznal status stranskega udeleženca v gradbenem inšpekcijskem postopku, ne izkazujeta v tem upravnem sporu pravnega interesa, ki je procesna predpostavka za vložitev tožbe oziroma njeno vsebinsko obravnavanje pred sodiščem.

Kot že navedeno, ni bilo z izpodbijanimi akti odločeno o nobeni pravici ali pravni koristi tožnikov, zato je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 37. člena ZUS-1, tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku v skladu z določbo 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta.