Jedro

Po določbi 5. točke V. točke Splošnega dela pogodbe, ki predstavlja materialno pravo med strankama, mora tožnik (leasingodajalec) odračunati znesek zavarovalnine od terjatev do leasingojemalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 18983/2011 z dne 18. 2. 2011 v veljavi za glavnico v višini 12.973,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2011 in v III. odstavku izreka (I. točka izreka), da se sklep o izvršbi razveljavi za tek zamudnih obresti od glavnice v višini 12.973,21 EUR za čas od 30. 1. 2011 do 16. 2. 2011 (II. točka izreka sodbe) in da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 1.100,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in postopek o izvršbi ustavi, podredno, da tožbeni zahtevek zavrne, in podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, materialno pravo je napačno uporabljeno, storjenih je več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, še zlasti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna je trditev, ki predstavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je med strankama nesporno, da je zavarovalnica zavrnila izplačilo odškodnine. Okrajno sodišče v Novem mestu, ki v pravdnem postopku P 410/2011 odloča o zahtevku tožnika (toženca v predmetni pravdi) za plačilo zavarovalnine s katerim zahteva, da se poplača najprej tožnik v predmetni pravdni (L. d.o.o.), s preostankom pa toženec, o tožbenem zahtevku še ni odločilo. Sodišče prve stopnje je ravnalo zmotno, ker ni ugodilo predlogu toženca za prekinitev te pravde do pravnomočnega zaključka tega pravdnega postopka. Res se je zavarovalnica skušala izogniti plačilu zavarovalnine, zato je bil toženec prisiljen vložiti tožbo. S V. točko Pogodbe o finančnem leasingu sta se pravdni stranki v pisni obliki dogovorili za fiduciarno cesijo (da se bo tožnik poplačal v primeru nastopa zavarovalnega primera s poplačilom zavarovalnine. Šele morebitno razliko bi bil tožnik upravičen terjati od leasingojemalca (toženca). V ta namen sta pravdni stranki sklenili tudi vinkulacijo zavarovalne police v korist tožnika. Sodba zmotno uporabi določbe 425. člena OZ o fiduciarni cesiji, ki je listinsko dokazana. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede dejstva, za kakšno kaznivo dejanje je šlo v zvezi s predmetom leasinga. Iz podatkov policije, ki se nahajajo v spisu, je nesporno razvidno, da je bil predmet leasinga v N. že večkrat prodan, kar potrjuje tudi izpodbijana sodba. Do prodaje je prišlo lahko le s kaznivim dejanjem, tako, da je bil predmet leasinga uporabljen najprej brez dovoljenja upravičenca (lastnika) za vožnjo (kaznivo dejanje odvzema motornega vozila), nato pa protipravno odtujen. Bistveno je, da je toženec preklical H. B. pooblastilo za vožnjo, a je slednji predmet leasinga vseeno uporabljal za vožnjo. H. B. je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja odvzema motornega vozila, zato je nastopil zavarovalni primer. Toženec je oškodovan, ker mu izpodbijana sodba nalaga plačilo, ki ga je dolžna plačati zavarovalnica. S tem, da je toženec B. omogočil uporabo predmeta leasinga, tožniku ni in ne bi mogla nastati nobena škoda, če si B. ne bi premislil in odstopil od dogovora s tožencem in samovoljno obdržal avtomobil ter ga prodal v N. Te okoliščine sodba zmotno oceni. Enako velja za ugotovitev, da toženec tožnika ni obvestil o nastanku zavarovalnega primera. To je storil po faksu, elektronski vlogi preko svoje pooblaščenke in telefonično, sicer njegova pooblaščenka za osebo B. H. (oziroma H., kot se ji je predstavila) ne bi vedela. Slednja je namreč povedala svoj elektronski naslov pooblaščenki toženca po telefonu. Ker se e-mail ni vrnil z oznako zavrnjene dostave, je slednja upravičeno sklepala, da je bil v redu poslan. Če bi sodišče dopustilo dokaz z zaslišanjem priče B. H., bi se te okoliščine na obravnavi razjasnile. Zavrnitev tega dokaznega predloga, kot tudi dokaznega predloga z zaslišanjem E. S., zato ne more biti tožencu v škodo. Toženec je prenehal plačevati leasing obroke, ker je nastal zavarovalni primer (avtomobila ni več imel, kar je prijavil policiji).

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ugotovitev sodbe, da med strankama ni sporno, da je zavarovalnica, pri kateri je bilo predmetno vozilo zavarovano, zavrnila plačilo zavarovalnine toženi stranki, zato je ta pri pristojnem sodišču v Novem mestu sprožila tožbo proti zavarovalnici, ni protispisna, kot trdi pritožba. Pritožba sama potrjuje, da se je zavarovalnica skušala izogniti plačilu zavarovalnine in je zato toženec vložil tožbo, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 410/2011. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 410/2011, ki ga je sprožil tožnik (v predmetnem postopku toženec) proti zavarovalnici, za plačilo zavarovalnine za odtujeno vozilo, nima vpliva na predmetni postopek in ni podlage za prekinitev postopka, kot vztraja pritožba. Pritrditi pa je pritožbi, da v predmetnem postopku ni nepomembno vprašanje, ali je prišlo do zavarovalnega primera in posledično upravičenja tožnika do zavarovalnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve.

7. Sodba ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o finančnem leasingu 15. 12. 2008, s katero je leasingodajalec prepustil v uporabo vozilo Volkswagen SCIROCCO 1,4 TSI toženi stranki kot leasingojemalcu. Toženec se je s pogodbo zavezal, da poleg plačila pologa v višini 10.000,00 EUR plača tožeči stranki 84 mesečnih obrokov v višini 239,82 EUR. Sestavni del pogodbe so tudi določbe splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FVF08 (priloga A3; v nadaljevanju Splošni del pogodbe). V skladu s 3. točko VI. točke Splošnega dela pogodbe se je toženec zavezal, da bo upošteval prepoved izročitve vozila v posest tretjim osebam, ki za uporabo vozila nimajo predhodnega pisnega soglasja L.-a kot leasingodajalca. To pogodbeno določbo je toženec kršil, ker je prepustil vozilo v posest tretji osebi (H. B.), ki ni imela predhodnega pisnega soglasja tožeče stranke in je vozilo odtujila. V avgustu 2010 pa je toženec tudi prenehal plačevati leasing obroke. Tožeča stranka je v skladu z določbo 1. in 2. točke XIV. točke Splošnega dela pogodbe, 27. 1. 2011 razdrla pogodbo o finančnem leasingu, in zahtevala odškodnino za predčasno prenehanje pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev sodba zaključi, da mora toženec, ki nima več predmeta leasinga (nahaja se v N.), izpolniti svojo obveznost do tožnika v denarju, kot zahteva tožnik s tožbenim zahtevkom.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da je toženec kršil pogodbene določbe. Pravilna je odločitev, da je tožnik v skladu z 2. točko XIV. točke Splošnega dela pogodbe upravičen do odškodnine(1), ki jo uveljavlja (III. točka dopolnitve tožbe). Toženec pa utemeljeno opozarja, da je v primeru, da odtujitev spornega vozila predstavlja kaznivo dejanje tatvine in je nastopil zavarovalni primer, kot trdi toženec, tožnik upravičen do zavarovalnine, kar je treba upoštevati. Po določbi 5. točke V. točke Splošnih pogojev, ki predstavlja materialno pravo med strankama, mora tožnik odračunati znesek zavarovalnine od terjatev do leasingojemalca(2).

9. Pravilnost odločitve je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je prišlo do nastopa zavarovalnega primera in posledično upravičenja tožnika do zavarovalnine. S tem vprašanjem se sodba ni ukvarjala, (očitno) zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da zadošča, da je zavarovalnica zavrnila plačilo zavarovalnine (zahteval jo je toženec, ki je po zavrnitvi vložil tožbo, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 410/2011), in da na podlagi V. točke Splošnega dela pogodbe tožnik ni upravičen zahtevati plačila zavarovalnine od zavarovalnice (2., 3. odstavek 7. strani obrazložitve).

10. Tožnik je lastnik (odtujenega) vozila, zato je od zavarovalnice, pri kateri je bilo vozilo zavarovano, upravičen zahtevati plačilo zavarovalnine. Za drugačno stališče sodbe, ki se opira na določbo V. točke Splošnega dela pogodbe, ni podlage. Glede na določbo 1. točke V. točke Splošnega dela pogodbe(3) se postavlja kvečjemu vprašanje, ki pa ne terja odgovora, ker presega okvire te pravde, ali je za vložitev tožbe aktivno legitimiran toženec, ki (še) ni lastnik(4). Ob rob pritožbeni razlagi, da je tožbeni zahtevek v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 410/2011 oblikoval v skladu s V. točko Splošnega dela pogodbe tako, da „terja tožnik (toženec v tej pravdi) plačilo zavarovalnine tako, da se poplača najprej tožnik v tej pravdi (L. d.o.o.), šele s preostankom pa on, to je toženec“, pritožbeno sodišče izraža le pomisleke v sklepčnost tako oblikovanega tožbenega zahtevka (v delu, s katerim tožnik zahteva izplačilo dela odškodnine leasingodajalcu). Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti trdil niti dokazoval, da je od zavarovalnice zahteval zavarovalnino, toženec pa je že v ugovoru (III. točka) navajal, da je bil predmet leasinga izsleden v N., in ga bo tožnik lahko terjal nazaj ali pa ga prepustil zavarovalnici, sam pa se poplačal iz zavarovalnine. Ob nadaljnjih trditvah in dokazih toženca (sodba se do njih ne opredeli), da je bilo vozilo ukradeno, da je bila s sklenjenim kasko zavarovanjem pri zavarovalnici krita tudi kraja in je zato zavarovalnica neutemeljeno zavrnila izplačilo zavarovalnine, se izkaže, da je za odločitev pomembno, ali je tožnik upravičen do zavarovalnine ali ne. Tožnik se neupoštevanja (morebitne) zavarovalnine ne more uspešno razbremeniti le s trditvijo, ki ji sodba sledi, da mu zavarovalnina ni bila izplačana.

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar na podlagi 355. člena ZPP terja razveljavitev odločitve v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Potrebna je (obsežna) dopolnitev dokaznega postopka, ki je ne more opraviti pritožbeno sodišče, ker bi sicer prikrajšalo stranki do pravice do pritožbe.

12. Na druge pritožbene trditve pritožbenemu sodišču zaenkrat ni treba odgovarjati. Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na obrazloženo, niso potrebni. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolni dokazni postopek. Ugotovi (in obrazloži) naj, ali je prišlo do nastopa zavarovalnega primera, in odvisno od ugotovitve to upošteva pri (ponovni) odločitvi.

13. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev, in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Po tej določbi je odškodnina enaka vsoti vseh (zapadlih in nezapadlih) neplačanih obrokov po tej pogodbi, povečano za stroške opomina, zamudnih obresti, odvzema, hrambe, cenitve, zmanjšano za cenitveno vrednost vozila.

(2) Po tej določbi, če pride do zavarovalnega primera, se lahko V. odloči, ali bo za popravilo vozila sprejel plačilo iz zavarovanja ali pa bo s takojšnjo veljavo odstopil od pogodbe o leasingu in zahteval odškodnino v skladu s točko XIV. te pogodbe ter jo z enostransko izjavo razdrl. V takem primeru bo V. odračunal pravnomočno dobljen znesek zavarovalnine od terjatev do L. (3) Po tej določbi mora leasingojemalec vozilo pred prevzemom zavarovati pri zavarovalnici. V zavarovalni pogodbi mora biti izrecno navedeno, da je vozilo last L. in da je ob nastanku škode zavarovalnica, ne glede na vzrok zavarovalnega primera, dolžna plačati zavarovalnino (oziroma odškodnino) L. (4) Na to vprašanje bo moralo odgovoriti Okrajno sodišče v Novem mestu v postopku P 410/2011, ko bo odločalo o tožbenem zahtevku tožnika (v predmetnem postopku toženca).