Jedro

Uprava tožene stranke bi morala pridobivati lastne delnice šele po tem, ko bi skupščina sprejela ustrezen sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic. Pravno dopusten je namreč tudi poenostavljen ali redni umik že pridobljenih lastnih delnic, kar z drugimi besedami tudi pomeni, da uprava družbe lahko med poslovnim letom pridobiva lastne poslovne delnice (brez vnaprejšnjega soglasja skupščine), pri čemer mora seveda pri tem narediti ustrezno oceno glede pričakovanega dobička na koncu poslovnega leta, saj je čisti dobiček običajno tisti vir (poleg statutarnih rezerv in drugih rezerv iz dobička), iz katerega se v bilanci stanja za določeno poslovno leto (v katerem so bili lastni deleži pridobljeni) oblikujejo rezerve za lastne deleže.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da so sklic skupščine in vsi sklepi, sprejeti na skupščini tožene stranke dne 20.8.2007, nični in nimajo nobenih pravnih učinkov. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podredni zahtevek v delu, ki se nanaša na zahtevek, da se razveljavita dva sklepa, sprejeta na tej skupščini, in sicer sklep, da se skupščina seznani z letnim poročilom uprave za poslovno leto 2006, skupaj z mnenjem revizorja in pisnim poročilom nadzornega sveta o preverbi letnega, ter sklep, da se na predlog uprave in nadzornega sveta bilančni dobiček po stanju na dan 31.12.2006 uporabi za že pridobljene lastne delnice v višini 180.746,47 EUR, ostanek v višini 784.009,47 EUR pa ostane nerazporejen. Delno pa je sodišče prve stopnje ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, in sicer v delu, da se razveljavita sklep skupščine, da se na predlog uprave in nadzornega sveta zaradi optimizacije osnovni kapital družbe v višini 84.744.000,00 SIT zmanjša z umikom 17.258 delnic z nominalno vrednostjo 1.000,00 SIT, ki jih je družba pridobila v breme bilančnega dobička, pri čemer ostane po zmanjšanju višina osnovnega kapitala 67.486.000,00 SIT, in sklep skupščine, da se osnovni kapital družbe v višini 281.416,62 EUR zmanjša po postopku poenostavljenega zmanjšanja za 55.878,00 EUR tako, da bo znašal 225.538,62 EUR in bo razdeljen na 54.086 kosovnih delnic. Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 203,50 pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Zoper zavrnilni del se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala sodišču druge stopnje, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da so vsi sklepi nični, ker med sklicem in zasedanjem skupščine ni pretekel mesec dni. Sicer pa so sklepi izpodbojni, saj bi se sporne skupščine morali udeležiti vsi delničarji, da bi se nezakonitost sanirala. V tej zvezi je imel tožnik v mislih tiste delničarje, ki se skupščine niso udeležili (6,5% glasov), saj bi prav ti lahko vplivali na rezultat glasovanja, zlasti v primerih, ko se zahteva za sprejetje sklepa kvalificirana večina. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati letno poročilo za leto 2006 po vsebini. Ta vsebina pa je v nasprotju z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki so namenjene varstvu upnikov oziroma javnemu interesu. Iz letnega poročila ni razvidno, da bi uprava odvedla v kapitalske rezerve znesek, ki je enak nominalnemu znesku umaknjenih delnic. Ničen je tudi sklep o uporabi dobička, saj je dobiček uporabljen za že pridobljene delnice, ne da bi uprava pred tem oblikovala rezerve za lastne delnice v višini 180.746,47 EUR. Sklep je tudi v nasprotju z 247. čl. ZGD-1, kajti v primerih večjega odkupa se uprava relativno osamosvoji, spremeni se lastniška struktura in pojavi se izčrpavanje družbe. Gre za nezdružljivost z bistvom delniške družbe in takšen sklep je tudi v nasprotju z varstvom upnikov. Skupščina bi morala najprej sprejeti sklep in šele zatem bi lahko uprava pridobivala lastne delnice. Ničnostni razlog po določbi 3. alineje 390. čl. ZGD-1 lahko uveljavljajo tudi delničarji. Nadalje pritožba opozarja, da je tudi sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic ničen, saj z letnega poročila za leto 2006 ni razvidno, da bi uprava odvedla od kapitalske rezerve znesek, ki je enak celotnemu znesku umaknjenih delnic. Zaradi tega sta nična tudi sklep o preračunu osnovnega kapitala v EUR valuto in sklep o spremembi statuta. Tudi sklep o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala je ničen, saj v njem ni naveden namen zmanjšanja. Zakon določa dva razloga, zaradi katerih je takšen sklep dopusten (kritje izgube in prenos v kapitalske rezerve). V konkretnem primeru pa je imela družba dobiček. Družba lahko umakne le tiste delnice, ki jih je že pridobila.

Zoper ugodilni del sodne odločbe prvostopnega sodišča se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tudi tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da je bil v sklepu o umiku delnic (sklep, sprejet pod točko 4 dnevnega reda) namen naveden. Delnice so se umaknile zaradi optimizacije. V zakonu ni določbe, da bi moral biti namen utemeljen, prav tako pa ni potrebno, da bi bil natančneje opredeljen. Tudi glede sklepa o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala (sklep, sprejet pod točko 8 dnevnega reda) je tožena stranka (uprava) na skupščini delničarjev pojasnila, da gre za optimizacijo.

Pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katere posplošeno opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Skupščina delniške družbe se mora sklicati vsaj mesec dni pred zasedanjem. Sicer so sklepi, sprejeti na takšni skupščini, izpodbojni, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nični so le sklepi, če so bili sprejeti na skupščini, ki ni bila sklicana v skladu z drugim odstavkom 295. čl. ZGD-1, razen če so se skupščine udeležili vsi delničarji (1. alineja 390. čl. ZGD-1). Če sklic skupščine ne bi bil pravilno objavljen v skladu z zakonom in statutom, bi bili sklepi sprejeti na takšni skupščini lahko nični. V okviru objave sklica pa ne sodijo med ničnostne razloge druge formalnosti pri objavi, zlasti ne prekršitev roka ali načina objave. Razlog za ničnost so lahko le tiste pomanjkljivosti v sklicni proceduri, ki so po svoji intenzivnosti takšne narave, da delničarjem dejansko onemogočajo oziroma bistveno otežujejo odločitev o tem, da se skupščine udeležijo. Če v konkretni zadevi med sklicem in zasedanjem skupščine ni potekel mesec dni, je to kvečjemu razlog za izpodbojnost sklepov, sprejetih na takšni skupščini, pri čemer pa mora ta (procesna) kršitev vplivati na samo veljavnost sklepov (2. tč. prvega odstavka 395. čl. ZGD-1). Tožbenih navedb v tej smeri (vzročna vez med kršitvijo in veljavnostjo sklepov) pa tožeča stranka ni podala, zato se sodišču prve stopnje upravičeno ni bilo treba ukvarjati s tem razlogom za izpodbojnost skupščinskih sklepov. Navedba tožeče stranke, da bi se morali skupščine udeležiti vsi delničarji, da bi se nezakonitost glede roka sanirala, je po oceni sodišča druge stopnje le pavšalna trditev (pravzaprav povzetek zakonskega teksta iz drugega dela stavka v 1. alineji 390. čl. ZGD-1), ki nikakor ne predstavlja konkretne pravno relevantne navedbe glede omenjene vzročne zveze. Tako se izkaže, da so pritožbene navedbe v smeri, da se skupščine niso udeležili delničarji, katerih deleži dosegajo 6,5 % osnovnega kapitala (prav ti pa bi lahko vplivali na drugačen rezultat glasovanja), pravzaprav prepozne in zato nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). ZGD-1 v določbi 401. čl. ureja ničnost samega letnega poročila (in ne ničnost skupščine) in izpodbojnost sklepov o sprejemu letnega poročila. Letno poročilo je nično, če gre pri njegovi sestavi za bistvene kršitve materialnih ali formalnih predpisov. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji resda zatrjevala (izkazovala) določena dejstva v tej smeri (ki jih ponavlja tudi v obravnavani pritožbi), vendar pa v okviru tožbenega predloga sploh ni uveljavljala zahtevka na ničnost letnega poročila tožene stranke za poslovno leto 2006, marveč je kot ničen (in izpodbojen) napadla le sprejeti skupščinski sklep z vsebino, da se skupščina seznani z letnim poročilom uprave za poslovno leto 2006, vključno z mnenjem revizorja in pisnim poročilom nadzornega sveta o preverbi letnega poročila. Brez ustrezno oblikovanega tožbenega zahtevka na ničnost letnega poročila pa seveda sodišče prve stopnje niti ni moglo vsebinsko presojati tega poročila, upoštevaje ob tem, da se izpodbijani sklep o sprejetem letnem poročilu ne more opirati na neskladnost vsebine letnega poročila z zakonom ali statutom.

V zvezi z letnim poročilom pritožbeno sodišče glede na zbrano procesno gradivo še ugotavlja, da se letno poročilo tožene stranke za poslovno leto 2006 sploh ne nahaja med spisovnim procesnim gradivom. V prilogi A4 (enako v prilogi A5) se nahaja le naslovna stran tega poročila ter stran, ki prikazuje zgolj izkaz gibanja kapitala od 1.1. do 31.12.2005. Iz teh razlogov niti ni mogoče preveriti trditev tožeče stranke, da je vsebina letnega poročila tožene stranke za poslovno leto 2006 v nasprotju z določbami ZGD-1, oziroma da tožena stranka v letnem poročilu za leto 2006 v kapitalske rezerve ni odvedla zneska, ki je enak nominalnemu znesku umaknjenih delnic, oziroma da tožena stranka v tem letnem poročilu v zvezi z lastnimi delnicami ni oblikovala niti rezerv za lastne delnice v višini 180.746,47 EUR. Poleg tega je treba na tem mestu še izpostaviti, da je bil sporni sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic sprejet šele na skupščini tožene stranke 20.8.2007, zato v letnem poročilu za leto 2006 v kapitalske rezerve niti ni mogel biti odveden znesek, ki je enak nominalnemu znesku umaknjenih delnic. Kar zadeva oblikovanje rezerv za lastne delnice, pa je treba izpostaviti, da mora družba v bilanci stanja za določeno poslovno leto oblikovati te rezerve v višini zneskov, ki so bili plačani za pridobitev lastnih deležev, če jih je pridobila prav v tem določenem poslovnem letu, pri čemer se te rezerve sprostijo, čim so bili lastni deleži odtujeni ali umaknjeni (peti in šesti odstavek 64. čl. ZGD-1). Zaradi teh razlogov niso podani niti pogoji za ničnost ali izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička, kot to zmotno razloguje tožeča stranka v obravnavani pritožbi. V tej zvezi pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim pravnim naziranjem, da bi morala uprava tožene stranke pridobivati lastne delnice šele po tem, ko bi skupščina sprejela ustrezen sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic. Pravno dopusten je namreč tudi poenostavljen ali redni umik že pridobljenih lastnih delnic, kar z drugimi besedami tudi pomeni, da uprava družbe lahko med poslovnim letom pridobiva lastne poslovne delnice (brez vnaprejšnjega soglasja skupščine), pri čemer mora seveda pri tem narediti ustrezno oceno glede pričakovanega dobička na koncu poslovnega leta, saj je čisti dobiček običajno tisti vir (poleg statutarnih rezerv in drugih rezerv iz dobička), iz katerega so v bilanci stanja za določeno poslovno leto (v katerem so bili lastni deleži pridobljeni) oblikujejo rezerve za lastne deleže. Omenjeni sklep o uporabi bilančnega dobička zato tudi ni v nasprotju z določbo 247. čl. ZGD-1, kjer je urejen institut pridobivanja lastnih delnic. Konec koncev mora družba umakniti tudi nezakonito pridobljene lastne delnice (čl. 250 ZGD-1), pri čimer pa samo dejstvo, da se zaradi pridobivanja lastnih delnic (in pozneje njihovega umika ali odtujitve) spreminja delničarska struktura, še zdaleč ne pomeni, da gre (v povezavi z določenimi skupščinskimi sklepi) za aktivnosti, ki so negativno povezane z bistvom delniške družbe. Sprejeti sklepi pa tudi niso v nasprotju z varstvom upnikov, saj v obravnavani zadevi - glede na izkazan bilančni dobiček poslovnega leta 2006 (na dan 31.12.2006) v višini 964.755,94 EUR - po naravi stvari same niso mogle biti izpolnjene predpostavke za kakršnokoli izčrpavanje družbe, zlasti v smislu posega v tako imenovane vezane rezerve družbe. Glede na vse navedeno tudi sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic in sklep o poenostavljanem zmanjšanju osnovnega kapitala ne moreta biti nična, pri čemer pri poenostavljanjem zmanjšanju osnovnega kapitala sploh ne gre za umik delnic (kot to zmotno zaključuje pritožnik v obravnavani pritožbi), marveč se pri poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala premoženje družbe sploh ne zmanjša, niti se ne opravijo kakršnakoli plačila delničarjem. Zato tudi ni zakonske zahteve po posebnem varstvu upnikov. Pri tem zmanjšanju gre namreč zgolj za knjigovodsko operacijo sprememb lastnih kategorij na pasivni strani bilance.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Po določbi 379. čl. ZGD se poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala lahko izvede iz dveh razlogov oziroma namenov: zaradi kritja prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta ali zaradi prenosa zneskov v kapitalske rezerve. V sklepu o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala mora biti ta namen naveden, pri čemer v tej zvezi ne zadostujejo eventualna pojasnila uprave družbe, dana v sami skupščini delniške družbe, marveč mora biti namen tega zmanjšanja naveden že v okviru predloga sklepa v objavi sklica skupščine. Relevantna časovna točka je torej objava sklica skupščine, saj mora biti predlog sklepa popoln že v okviru objave sklica, in sicer iz razloga, da se delničarjem že takrat ponudijo ustrezne informacije za odločitev, ali se bodo sklicane skupščine z določenim dnevnim redom in predlogi sklepov udeležili ali ne. V tem je namreč smisel oziroma pomen zakonske ureditve, da mora biti v sklepu o zmanjšanju osnovnega kapitala naveden namen zmanjšanja. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje, da se konkretni sklep o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala razveljavi, ker je njegova vsebina v nasprotju z zakonom (1. tč. prvega odstavka 395. čl. ZGD-1), povsem pravilna in zakonita. Enak zaključek velja tudi glede izpodbijanega sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic. Tudi v tem sklepu mora biti naveden namen zmanjšanja kapitala (četrti odstavek 381. čl. ZGD-1). Razlog, da zakon dopušča (neomejeno) pridobivanje lastnih delnic zaradi umika, je v tem, da se družbi dopušča, da realizira različne cilje, bodisi sanacijske ali upravljavske narave bodisi izvršitev plačil delničarjem ali kaj drugega. Ta razlog pa ni nič drugega kot namen, ki mora biti naveden v sklepu o zmanjšanju kapitala. V konkretni zadevi je bila kot namen zmanjšanja opredeljena optimizacija, pri čemer je šlo po oceni sodišča prve stopnje za neopredeljeno in splošno navedbo, spričo česar pogoj o opredelitvi namena ni bil izpolnjen. S takšno pravno argumentacijo soglaša tudi sodišče druge stopnje. Pojem optimizacije je namreč preveč posplošene narave, kar z drugimi besedami pomeni, da ni dovolj konkretno opredeljen, zlasti ne v smeri, da bi povprečno skrben delničar lahko razumel, kakšen cilj hoče družba realizirati s sprejetjem sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic. V predlogu tega sklepa mora biti namen jasno in dovolj določno opredeljen, pri čemer mora iti za stvaren in verodostojen razlog za zmanjšanje kapitala, kajti le na takšen način se bodo delničarji lahko pravilno odločili, ali se bodo skupščine udeležili, oziroma kako bodo o predlaganem sklepu glasovali. Brez nedvoumne in dovolj konkretne informacije, ki mora biti jasno izrečena že v predlogu sklepa o objavi sklica, delničarji svojih upravljavskih upravičenj ne morejo ustrezno uresničevati. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbeno navedbo, da ni potrebno, da bi bil namen zmanjšanja osnovnega kapitala utemeljen, oziroma da ni nujno, da bi bil v predlogu sklepa dovolj natančno opredeljen. Namen zmanjšanja mora biti tako določno opredeljen, da povprečno skrben delničar lahko razume razloge, zaradi katerih družba zmanjšuje osnovni kapital. Biti pa mora tudi utemeljen in ne lažne oziroma prikrite narave. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.