Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je namreč storilka račun imela in ji ga je banka zaprla brez pojasnila, prav tako pa tudi pri drugih bankah brez njihovega ustreznega pojasnila ni uspela doseči odprtja novega, ji ni mogoče očitati malomarnosti glede prekrška po 14. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2.
I.Pritožbi se ugodi, tako da se postopek zaradi prekrška po 14.a točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, kot je opisan v plačilnem nalogu Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Celje št. DT 71010-4752/2023-2 z dne 22.5.2023, ustavi zoper oba storilca iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).
II.Stroški postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa.
1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Celje, št. DT 71010-4752/2023-2 z dne 22.5.2023 zaradi prekrška po 14.a točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2.
2.Zoper sodbo se storilka pritožuje. Navaja, da ne more biti odgovorna za prekršek, na katerega ni imela nobenega vpliva. Slovenske banke namreč kljub prizadevanju pritožnice računa niso želele odpreti in se temu spretno izogibajo, saj to strankam sporočajo samo ustno, prej telefona. Država bi v okviru svobodne gospodarske pobude morala likvidnim družbam s sedežem v RS omogočiti odpiranje računov. Družba ves čas posluje in ima premoženje, zato od zakonitega zastopnika ni mogoče zahtevati, da bi družbo likvidiral.
3.Pritožba je utemeljena.
4.Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da v predmetni zadevi ni podan subjektivni element prekrška. Iz sodbe izhaja, da je storilka delno izkazala, da je transakcijski račun poskušala odpreti, vendar ji banke v Sloveniji računov niso želele odpreti. Storilka je z listinami izkazala (in to ne le delno), da pri vlogah za odpiranje računov ni bila uspešna. Po mnenju pritožbenega sodišča ti dokazi zadoščajo, da bi se moral sodišču zbuditi dvom v dokazanost subjektivnih znakov očitanega prekrška. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je storilka ravnala skrbno, zato napačno uporabilo materialno pravo. Če je namreč storilka račun imela in ji ga je banka zaprla brez pojasnila, prav tako pa tudi pri drugih bankah brez njihovega ustreznega pojasnila ni uspela doseči odprtja novega, ji ni mogoče očitati malomarnosti glede prekrška po 14. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Zahteva po skrbnosti namreč ne seže tako daleč, da bi morala odgovorna oseba delujoče gospodarske družbe v takih primerih gospodarsko družbo likvidirati, če bi se želela izogniti obstoju subjektivnega elementa prekrška po 14.a točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Taka zahteva je tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti.
5.Ker torej ni dokazan obstoj subjektivnega elementa prekrška, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo (deveti odstavek 163. člena ZP-1), tako da je postopek o prekršku ustavilo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče postopek ustavilo, so podani tudi glede odgovorne osebe pravne osebe. Zato je bilo treba ustaviti tudi postopek zoper njo, čeprav se ni pritožila (enajsti odstavek 163. člena ZP-1).
6.Po določbi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.
-------------------------------
1Da se zapiranje računov slovenskih pravnih oseb, ki so v lasti tujcev, res dogaja, izhaja tudi iz članka mag. A. A., Vrnite nam gotovinsko poslovanje, objavljenega v reviji Denar št. 511/2020.
2Družba je bila po podatkih AJPES v sodni register vpisana že v letu 2016 in je takrat očitno imela odprt račun (glede na zahtevo iz 3. točke prvega odstavka 35. člena Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register).