Jedro

Pritožbene navedbe o tem, da so zaslišane priče v prvotnem postopku izpovedovale predvsem o uživalnem stanju in ne o dobri veri tožnikov, niso relevantne, saj bi dobro vero moral izpodbiti toženec, ki pa mu ta poskus v dosedanjem postopku ni uspel in k drugačnim ugotovitvam kot že omenjeno ne bi prispevala niti izpoved J. H. (nov dokaz). Njena izpoved namreč v luči celotnega postopka ne bi pomenila, da je tožnik vedel, da podarjeno zemljišče, ki ga že vse od daritve uživa, po katastrskih načrtih ni njegovo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugem odstavku v stroškovni odločitvi spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 1.038,16 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo P 99/2007 Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 11. 1. 2008. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnikoma povrniti njune pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 1.938,16 EUR.

Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 95. člena in petega odstavka 98. člena ZPP. Navaja, da sodišče ne bi smelo priviligirati tožene stranke s tem, da ji je v nasprotju s petim odstavkom 98. člena ZPP omogočilo naknadno predložitev po njeni krivdi izostalega pooblastila za izredno pravno sredstvo, vloženo 24. 12. 2009. S strani tožene stranke ni moglo biti nobene dileme, da je potrebno k predlogu za obnovo postopka predložiti novo in posebno pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva in da vloga z dne 14. 12. 2009 ne predstavlja dopolnitve predloga za obnovo postopka z dne 25. 8. 2009. Ta predlog je kot obnovitveni razlog uveljavljal vrednost spornega predmeta, kar ne predstavlja zakonskega obnovitvenega razloga, zato je moralo biti toženi stranki jasno, da bo zavržen. Vloga z dne 24. 12. 2009 pa je kot obnovitveni razlog uveljavljala nov dokaz, torej gre za nov obnovitveni razlog ter popolnoma samostojen predlog za obnovo postopka z vsemi elementi iz drugega odstavka 397. člena ZPP. Vloga bi zato morala biti opremljena z novim pooblastilom, ki bi moral izvirati iz časa, v katerem bi stranki že nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, torej po nastanku obnovitvenega razloga, iz katerega se predlaga obnova postopka. Pooblastilo bi moralo biti dano med 3. 12. 2009 in 24. 12. 2009, ko je bil vložen predlog za obnovo postopka. Vsako drugo pooblastilo ne izpolnjuje zahteve iz drugega odstavka 95. člena ZPP, zato bi sodišče moralo šteti, da pooblastilo sploh ni predloženo. Sodišče je z odločitvijo o obravnavi predloga za obnovo postopka z dne 24. 12. 2009 bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ki so imele za posledico nezakonito vsebinsko obravnavo predloga za obnovo postopka. Vloga, kateri ni predloženo pooblastilo, ni nerazumljiva niti nepopolna v smislu tretjega odstavka 108. člena ZPP. Poleg tega pa gre za vlogo odvetnika, zato bi bilo potrebno uporabiti določilo petega odstavka 98. člena ZPP kot lex specialis. Tožeča stranka pravni interes za pritožbo utemeljuje s tem, da bi lahko višje sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrniti predloga zavrnilo, lahko pa bi sklep tudi spremenilo ali razveljavilo, tožeča stranka pa zavrnitve pritožbe tožene stranke zoper vsebinsko odločitev o predlogu za obnovo postopka glede na prepoved reformatio in peius ne more doseči zgolj z odgovorom na pritožbo tožene stranke in sklicevanjem na okoliščino, da bi moralo prvostopno sodišče predlog za obnovo postopka zavreči. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je nerazumljiv zaključek sodišča, da predlagana priča J. H. ne bi mogla omajati odločilnih dejstev, na katerih temelji izpodbijana sodba. Sodišče se ni opredelilo do celotne izpovedi J. H.. Iz nje jasno izhaja, da bi zaslišanje J. H. lahko pripeljalo do ugodnejše sodbe za toženca v naslovni zadevi, saj je priča jasno izpovedala, da se je drugi tožnik spoznal na zemljiško knjigo in zemljiški kataster, saj je na terenu pokazal, kje poteka meja in mesto, kje naj bi stal mejnik. Sodišče celo poudarja, da ni ocenjevalo same izpovedi priče J. H. glede dobre vere drugotožnika v konkretni zadevi, hkrati pa je navedlo, da nov dokaz ni takšen, da bi utegnil povzročiti ugodnejšo sodbo za predlagatelja. Utemeljitev sodišča je nerazumljiva in protislovna. Nadalje sodišče utemeljuje, da je sodbo oprlo na izpovedbe mnogih prič, ki niso imele v tem postopku nobenega interesa za izid pravde. Ta zaključek sodišča je protispisen, saj zaslišane priče v prvotnem postopku glede dobre vere tožnikov niso izpovedale ničesar, temveč so izpovedovale zgolj o uporabi parcele. Glede na navedeno ni možno govoriti o sozvočju prič, na katerem naj bi temeljila odločitev v zadevi. O slabi veri tožnikov pa je jasno izpovedala le J. H.. Sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določbe postopka tudi s tem, ko se ni opredelilo do navedb drugotožnika kot nasprotnega udeleženca v pritožbi z dne 10. 7. 1989, ko je navedel, da se o kupljenem zemljišču z vpogledom v katastrske mape prepriča vsak povprečen dolenjski občan, toliko bolj pa še izobraženci. Tožnika torej nista mogla biti v dobri veri glede sporne parcele in tako ni moglo priti do priposestvovanja. Napačna in nerazumljiva je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj ni jasno, kako je izračunalo znesek 1.938,16 EUR, kar je celo več, kot je vrednost spora. Napačna je tudi odločitev, da tečejo zakonske zamudne obresti že od 15. dne dalje, torej še med paricijskim rokom.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prerekala podane pritožbene navedbe. Prav tako je tožena stranka odgovorila na pritožbo tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke ni dovoljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo tožene stranke v celoti zavrnilo in tožencu tudi naložilo, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške, ki so nastali v postopku obnove. Gre za odločitev, ki za tožečo stranko pomeni popoln uspeh v obnovitvenem postopku in s pritožbo zoper sklep svojega pravnega položaja ne bi mogla v ničemer izboljšati. Zato za pritožbo nima pravnega interesa, kar pa je temeljna procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V primeru, da bi pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo ali razveljavilo, pa bi tožeča stranka lahko svoj pravni položaj zavarovala z odgovorom na pritožbo, ki ima v takem primeru lahko naravo pritožbe kot subsidiarnega pravnega sredstva, s katerim lahko stranka navaja tako svoja stališča glede pritožbenih navedb, kot tudi uveljavlja zagrešene procesne kršitve oziroma neugodne dejanske ugotovitve (primerjaj Zobec, Komentar k 343. in 344. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga in odločbe Ustavnega sodišča RS Up 1266/05 in Up 465/01 ter Vrhovnega sodišča RS II Ips 332/98). Pritožbeno sodišče se glede na navedeno vsebinsko do pritožbenih navedb tožnikov ni opredeljevalo, temveč je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo, ker je ocenilo, da predlagani dokaz z zaslišanjem J. H. ni takšen, da bi utegnil povzročiti ugodnejšo sodbo za predlagatelja. Pri tem je sicer res le delno povzelo izpoved omenjene priče, ki je bila kot priča zaslišana v nepravdnem postopku za določitev uživalne meje med J. P. in drugim dolžnikom M. V. glede povsem drugih parcel v drugi katastrski občini, vendar pa tudi iz celotne izpovedbe te priče po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja s strani tožene stranke zatrjevana nedobrovernost tožnika M. V. glede priposestvovanja v tem postopku spornih nepremičnin. Omenjena priča je namreč zgolj navedla, da je v drugem postopku pričala o tem, da se po poti da voziti s traktorjem, videla pa je tudi, da je M. V. v tistem postopku pokazal svojo verzijo poteka meje. Priča ni izpovedala, kot skuša prikazati pritožba, da je drugi tožnik vpogledal v zemljiški kataster in s pomočjo le tega pokazal mejo, temveč zgolj, da je pokazal s svoje strani zatrjevano mejo, kot je to potrebno storiti v postopku za sodno določitev meje. To pa ne vpliva na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v sodbi z dne 11. 1. 2008, da tožena stranka dobre vere tožnikov glede uživanja parcele 3185/5 k.o. X. kot svoje ni izpodbila. Dobra vera se namreč domneva in na toženi stranki je dokazno breme, da jo izpodbije. Zgolj seznanitev z mejo neke druge nepremičnine v lasti tožnikov pa še ne more vplivati na njuno dobro vero glede v tem sporu obravnavanih nepremičnin, ki sta jih tožnika uživala kot lastne vse od daritve dalje. Pritožbene navedbe o tem, da so zaslišane priče v prvotnem postopku izpovedovale predvsem o uživalnem stanju in ne o dobri veri tožnikov, niso relevantne, saj bi dobro vero moral izpodbiti toženec, ki pa mu ta poskus v dosedanjem postopku ni uspel in k drugačnim ugotovitvam kot že omenjeno ne bi prispevala niti izpoved J. H.. Njena izpoved namreč v luči celotnega postopka ne bi pomenila, da je tožnik vedel, da podarjeno zemljišče, ki ga že vse od daritve uživa, po katastrskih načrtih ni njegovo.

Sodišče prve stopnje se dejansko ni opredelilo do pritožbe drugega tožnika kot nasprotnega udeleženca v nepravdni zadevi N 93/88 kljub temu, da je to listino vpogledalo v obnovitvenem postopku. Ker pa gre za listinski dokaz, je v tega lahko vpogledalo pritožbeno sodišče samo in ocenilo, da tudi slednji na drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje v prvotnem postopku ne bi mogel vplivati. Gre namreč za floskulo odvetnika o povprečni skrbnosti kupca druge nepremičnine, ki pa na konkretno dobrovernost tožnika pri uživanju parcele 3185/5 k.o. X. kot svoje ne vpliva.

Prav pa ima pritožba, ko opozarja, da je sodišče stroške tožeče stranke odmerilo previsoko. Dejansko je pri zapisu odmere stroškov prišlo do napake, saj je sodišče po priglasitvi stroškov njihovo odmero natančno označilo na list. 343 in 344 spisa. Tako je tožeči stranki skladno z Odvetniško tarifo priznalo skupaj 1.687,50 točk, povečanih za 10% zaradi sosporništva in 2% za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 865,13 EUR. Priznalo pa je tudi stroške davka na dodatno vrednost, tako da skupaj odmerjeni stroški znašajo 1.038,16 EUR. Pri zapisu stroškovne odločitve pa je prišlo do napake, ko je sodišče v izrek in obrazložitev zapisalo znesek 1.938,16 EUR. Tako zapisani znesek je za 900,00 EUR previsok, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v stroškovni odločitvi spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Sicer pa je pritožbo zavrnilo, saj tožena stranka ni uspela izkazati, da bi predloženi novi dokazi lahko vplivali na dokazno oceno sodišča v sodbi P 99/2007 z dne 11. 1. 2008. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. v zvezi z prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela, vendar pa je z obrazloženim odgovorom na pritožbo tožene stranke pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Tožena stranka pa je s svojo pritožbo uspela zgolj v stroškovnem delu. Zato je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.