Jedro

Odločitev prvostopenjskega organa tožene stranke o priznanju pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo z dnem zaključka rehabilitacije (ki je datumsko pred dnem izdaje navedene odločitve) ni retroaktivna, saj so bili od tega dne dalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji za priznanje pravice do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugo ustrezno delo. Trajanje zaposlitvene rehabilitacije in rok zaposlitve niti ni bila predmet upravnega odločanja, ampak predmet tristranskega pogodbenega urejanja v zvezi z uresničevanjem pravice do razporeditve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranski intervenient sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravi dokončna odločba toženca, št. I-4130952, z dne 26.1.2005 in da se ugotovi drug datum končanja poklicne rehabilitacije stranskega intervenienta, zavrnilo. Nadalje je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da je toženec dolžan izplačevati stranskemu intervenientu nadomestilo plače v višini 102.882,20 SIT od 11.11.2004 dalje, tožečo stranko pa je obvezalo k plačilu stroškov stranskega intervenienta v znesku 110.310,00 SIT in 18.590,00 SIT DDV, skupaj torej 128.900,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2006 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Zahteva le dosledno spoštovanje odločbe toženca o priznanju pravice do poklicne rehabilitacije. Trajanje te pravice je toženec uredil z odločbo in ne s tristransko pogodbo oz. njenim aneksom. Slednjega tožeča stranka ni podpisala zaradi prisile, saj toženec ni plačeval zavarovancu izobraževanja, ne nadomestila, vse dokler tožeča stranka ni podpisala zanjo neustrezne pogodbe. V aneksu k pogodbi o izvedbi poklicne rehabilitacije je bil določen datum zaključka 25.11.2004, v izpodbijanih odločbah pa se kot datum zaključka rehabilitacije omenja datum 11.11.2004. S tem, ko je toženec z izpodbijano odločbo odločil o pravici zavarovanca do razporeditve na drugo ustrezno delo, ki ga bo opravljal kot enoročna oseba z levico, s polnim delovnim časom od 11.11.2004, pa ni odločeno le o ustavitvi izplačila nadomestila, pač pa tudi o začetku dela v nasprotju s ponudbo v aneksu. Nadalje opozarja, da je odločba prvostopnega organa izdana dne 19.11.2004, kar je osem dni po odločitvi o končani poklicni rehabilitaciji in je v nasprotju z dogovorom v tristranski pogodbi. Zaradi retroaktivnosti je odločitev toženca nezakonita, pri čemer opozarja, da zavarovanec in tožeča stranka nista imela na voljo osem dni časa za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi.

Stranski intervenient po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu in tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih odločb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP).

V obravnavani zadevi gre za nadaljevanje postopka po končani poklicni rehabilitaciji, ki se je izvajala na podlagi dne 24.11.2003 med tožečo stranko (delodajalcem), tožencem (zavodom) in stranskim intervenientom (zavarovancem) podpisane pogodbe. Stranski intervenient je po citirani tristranski pogodbi dne 10.11.2004 uspešno končal usposabljanje v okviru poklicne rehabilitacije, kar je razvidno iz spričevala o uspešno opravljenih izpitih, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Za presojo zakonitosti in pravilnosti dokončnega upravnega akta v tem socialnem sporu je bistveno, da je toženec stranskemu intervenientu po uspešnem zaključku poklicne rehabilitacije priznal pravico do razporeditve glede na njegovo preostalo delovno zmožnost, kot to določa 119. člen Zakona o pokojninskem invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92). Po tej določbi zavarovanec, delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki se je v skladu s 95. ali 99. členom ZPIZ/92 s poklicno rehabilitacijo usposobil za delo, pridobi po končani poklicni rehabilitaciji pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo ne glede na dopolnjeno starost oziroma pokojninsko dobo. Glede na takšno zakonsko besedilo, odločitev prvostopenjskega organa z dne 19.11.2004 o priznanju pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo z dnem 11.11.2004 dalje ni retroaktivna, saj so bili po omenjeni določbi, z dnem, ko je stranski intervenient kot invalid III. kategorije invalidnosti uspešno zaključil rehabilitacijo, izpolnjeni vsi zakonski pogoji za priznanje pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo.

Trajanje poklicne rehabilitacije in rok zaposlitve ni predmet upravnega odločanja, kot zmotno meni pritožba, temveč gre za predmet tristranskega pogodbenega urejanja in nadaljnjega postopanja tožeče stranke po končani rehabilitaciji v zvezi z uresničevanjem pogodbenih obveznosti (105. člen ZPIZ/92). V socialnem sporu se namreč po drugem odstavku 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah odločanja o pravicah iz sistema socialne varnosti. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, kot to določa prvi odstavek 63. člena ZDSS-1. S priznanjem pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo, ki je bila predmet odločanja v predsodnem postopku, toženec v ničemer ni posegel v obveznosti, nastale s tristransko pogodbo z dne 24.11.2003, s katero se je tožeča stranka med drugim zavezala stranskega intervenienta po uspešno končani poklicni rehabilitaciji sprejeti na delo. Ta obveznost je nastala že s podpisom pogodbe, ne pa z izdajo dokončne odločbe. K uresničitvi te obveznosti oz. pravice stranskega intervenienta do razporeditve pa je tožeča stranka (delodajalec) zavezana že na zakonski podlagi po 2. odstavka 138. in 1. odstavka 139. člena ZPIZ/92. Enaka ureditev je tudi v sedaj veljavnem 91. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki določa, da pravico do premestitve zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec. Način uresničevanja pravice do razporeditve je glede na citirano pravno podlago povezan z nadaljnjim urejanjem delovnopravnega statusa stranskega intervenienta, o čemer pa toženec ni odločal in ni predmet presoje v tem socialnem sporu. Pritožbena izvajanja, da je bil z odločbo toženca določen začetek opravljanja dela pri tožeči stranki, so glede na povedano, neutemeljena.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer so za postopek sodnega varstva pravic zoper odločbo o priznanju pravice do razporeditve na delo pravno irelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na podpis in izvajanje tristranske pogodbe. Predmet presoje namreč ni bila pogodba temveč skladno z že citiranimi določbami ZDSS-1, izpodbijana dokončna odločba toženca.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranski intervenient sam krije stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta ni pripomogel k njeni rešitvi (1. odstavek 155. člena ZPP).