Jedro

Z izpolnitvijo odškodninske obveznosti oziroma plačilom zavarovalnine je tožeča stranka prevzela položaj oškodovanca in s tem pravice, ki jih je imel nasproti dolžniku iz odškodninske obveznosti. Tožena stranka ima v razmerju do tožeče stranke vse ugovore, ki bi jih imela proti zavarovancu tožeče stranke oziroma oškodovancu. Gre za vse ugovore, ki se nanašajo na podlage za njeno odškodninsko odgovornosti. Nima pa ugovorov, ki se nanašajo na pogodbeno razmerje med tožečo stranko in njenim zavarovancem oziroma na vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji iz zavarovalne pogodbe za izplačilo zavarovalnine.

Iz načela prepovedi povzročanja škode izhaja ključni namen neposlovne odškodninske odgovornosti, ki je v njeni preventivni funkciji in sicer v pomenu, da daje udeležencem razmerij ustrezno spodbudo, da ravnajo tako, da s tem zmanjšujejo verjetnost nastanka škodnega dogodka.

Zdrs snega s strme strehe je predvidljiv. Prav tako je predvidljiva negativna posledica takšnega zdrsa, ki je v poškodovanju v bližini strehe parkiranih avtomobilov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka Ž..., je dolžna plačati tožeči stranki Z..., d.d., Ljubljana, znesek 1.815,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2004 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več (znesek v višini 1.210,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2004 do plačila) se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 488,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 101,42 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 2.420,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek (za 605,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 135,07 EUR.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ne obstoji podlaga njene odškodninske odgovornosti, niti niso pravice oškodovanca prešle na zavarovalnico, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska. Pogoja presenetljivosti in neodvisnosti dogodka od volje oškodovanca nista bila izpolnjena. Prav tako snega ni mogoče šteti za zavarovalni riziko padca ali udarca predmeta na zavarovano stvar, saj sneg ni predmet. Vztraja, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi krivdnega ravnanja oškodovanca in sicer tako zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov kot tudi zaradi velike malomarnosti glede same izbire mesta za parkiranje njegovega vozila. Nepravilna je ocena oškodovančevega prispevka k nastanku škode v višini 20 %, saj brez malomarnega ravnanja oškodovanca do škodnega dogodka ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je bilo glede na prometne znake v času bogoslužja dovoljeno parkirati na območju pod napuščem cerkvene strehe, da je čas pevskih vaj mogoče enačiti z bogoslužjem in da je tožena stranka parkiranje na kritičnem mestu dovoljevala. Dokazna ocena, da na kritičnem mestu ni bilo gradbene vrvice z zastavicami, da je bil poleg oškodovančevega vozila prostor še za eno vozilo, da oškodovanec avta ni zarinil v sneg in da je župnik vedel za pevske vaje in problem s parkiranjem, je neprepričljiva in nelogična. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede oblike krivdne odgovornosti tožene stranke, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo na vozilu zavarovanca tožeče stranke, ki je nastala zaradi zdrsa snega z objekta tožene stranke. Zaključilo je, da vzrok za nastanek škode ni bil le v neskrbnem ravnanju tožene stranke, ampak tudi v ravnanju zavarovanca tožene stranke, ki je z neskrbno izbiro parkirnega prostora sopovzročil nastalo škodo.

V skladu z 963. členom Obligacijskega zakonika (OZ) so z izplačilom odškodnine iz zavarovanja avtomobilskega kaska na tožečo stranko prešle vse zavarovančeve pravice nasproti domnevnemu povzročitelju škode. Z izpolnitvijo odškodninske obveznosti oziroma plačilom zavarovalnine je tožeča stranka torej prevzela položaj oškodovanca in s tem pravice, ki jih je imel nasproti dolžniku iz odškodninske obveznosti. Tožena stranka ima v razmerju do tožeče stranke vse ugovore, ki bi jih imela proti zavarovancu tožeče stranke oziroma oškodovancu. Gre za vse ugovore, ki se nanašajo na podlage za njeno odškodninsko odgovornosti (131. člen OZ). Nima pa ugovorov, ki se nanašajo na pogodbeno razmerje med tožečo stranko in njenim zavarovancem oziroma na vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji iz zavarovalne pogodbe za izplačilo zavarovalnine. Neutemeljena je zato pritožba tožene stranke v tistem delu, ko meri na vprašanje pravilne uporabe določb splošnih pogojev tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je nastanek škode posledica tudi nedopustnega ravnanja tožene stranke oziroma da je z njim v vzročni zvezi. Pri tem je pravilno izhajalo iz načelnega pravila iz 10. člena OZ, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja (storitve ali opustitve), s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Navedeno določilo vsebuje kot standard takšno skrbno in pazljivo postopanje in vedenje, ki je potrebno, da se odvrne možna povzročitev škode drugim. Če se ugotovi, da ravnanje ni bilo takšno, če torej ni bila uporabljena potrebna oziroma zahtevana skrbnost, je bilo navedeno pravilo kršeno oziroma je bila izpolnjena protipravnost kot predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti. Iz navedenega načela izhaja ključni namen neposlovne odškodninske odgovornosti, ki je v njeni preventivni funkciji in sicer v pomenu, da daje udeležencem razmerij ustrezno spodbudo, da ravnajo tako, da s tem zmanjšujejo verjetnost nastanka škodnega dogodka. Odgovornost za nastalo škodo naj zato nosi tisti, ki je imel možnost, da z ustreznim skrbnim in pazljivim ravnanjem prepreči povzročitev škode drugim.

V obravnavani zadevi nastala škoda izvira tudi iz sfere tožene stranke. Sneg, ki je poškodoval avtomobil zavarovanca tožeče stranke je zdrsnil z objekta, ki je v lasti tožene stranke. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je v zvezi s takšnim dogodkom toženi stranki mogoče očitati kakšno opustitev. Pritrdilen odgovor v obravnavani zadevi narekujejo dejanske ugotovitve, da je zdrs snega s strme strehe predvidljiv. Prav tako je bila predvidljiva negativna posledica takšnega zdrsa, ki je v poškodovanju v bližini strehe parkiranih avtomobilov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je na mestu, kjer je stal avto zavarovanca tožene stranke, parkiralo. Tako priča J. D. kot tudi M.S. sta izpovedala, da sta na istem mestu že večkrat parkirala. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo obstoj prometnih znakov, ki so voznikom sporočali, da je okoli cerkve gradbišče in da je tam prepovedan promet v obeh smereh, ustavljanje in parkiranje, vendar z izjemo za čas bogoslužja. Pravilno je tudi sklepalo, da čas bogoslužja ne zajema zgolj čas verskih obredov, ampak tudi čas vseh tistih verskih dogodkov, dejavnosti in udejstvovanj na območju župnišča, ki zaradi množičnosti oziroma večjega števila ljudi pogojujejo tudi večjo prisotnost avtomobilov ob hkratni težavi s parkirnimi prostori. V času bolj množičnih dogodkov je torej tožena stranka dovoljevala tudi parkiranje znotraj območja cerkve in župnišča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da možnost oziroma verjetnost padca snega s strehe predstavlja, glede na to, da se je tam parkiralo, predvidljivo posledico opustitve ustreznega opozorila. Takšna opustitev ima zato nedvomno znake protipravnega ravnanja. Ker je takšna posledica objektivno predvidljiva, ni potrebno ugotavljati, ali jo je tisti, ki je z objektom gospodaril oziroma z njim upravljal tudi predvideval. Pomembno je, da takšna opustitev lahko povzroči negativno posledico.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila v kritičnem času na spornem mestu gradbena vrvica z zastavicami. Očitek, da je sodišče to ugotovilo samo z verjetnostjo, je neutemeljen, saj je v razlogih sodbe jasno navedlo, zakaj ni verjelo pričama M. P. in D. S.. Ostale priče o gradbeni vrvici niso vedele povedati nič. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da v kritičnem času na spornem območju ni bilo gradbene vrvice, bila pa je v času aktivnih gradbenih del. Pri tem pa pritožbeno sodišče še navaja, da trditev o preprečitvi dostopa do cerkve z gradbeno vrvico z zastavicami izhaja iz izpovedbe dr. A., ko je bil ta zaslišan kot priča. Izpovedba kot vsebina izvedenega dokaza pa ne more nadomeščati trditvene podlage. Dejstva, ki v prvostopenjskem postopku ni bilo zatrjevano zato sodišče tudi ni bilo dolžno presojati.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je vzrok za nastanek škode tudi v neskrbnem ravnanju zavarovanca tožeče stranke zaradi neskrbne izbire parkirnega prostora. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanec tožeče stranke parkiral poleg kupa snega, za katerega ni bilo mogoče izključiti, da bi padel s cerkvene strehe. Tako je tudi njemu mogoče očitati opustitev dolžne skrbnosti (malomarnost), da je parkiral na mestu, kjer je bil zdrs snega predvidljiva posledica. Nastala škoda zato izvira ne le iz nedopustnega ravnanja tožene stranke ampak tudi nedopustnega ravnanja zavarovanca tožeče stranke. Vendar pa ni mogoče govoriti o enakosti prispevkov obeh, saj je tožena stranka z opustitvijo opozorila ustvarila nevarno situacijo. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato prav, da nosi večji delež odgovornosti, vendar ne 80 %, tako kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča je prispevka tožene stranke in zavarovanca tožeče stranke mogoče porazdeliti v razmerju 60 % proti 40 %.

Tožena stranka je zato dolžna tožeči stranki povrniti 60 % od plačanega zneska 3.025,73 EUR oziroma 1.815,44 EUR. V skladu z določilom pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bilo zato treba izpodbijano sodbo ustrezno spremeniti.

Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je stroške tožeče stranke odmerilo v znesku 217,70 EUR, stroške tožene pa v znesku 1.546,13 EUR. Glede na uspeh pravdnih strank v tem postopku je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 130,62 EUR, tožeča stranka pa toženi 618,85 EUR pravdnih stroškov (2. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Po medsebojnem pobotanju stroškovnih obveznosti je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 488,00 EUR.

Uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je delen, saj je uspela zmanjšati svojo glavnično obveznosti za 605,14 EUR. Tožeča stranka je zato dolžna glede na njen uspeh s pritožbo (25 %) povrniti od zahtevanih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 405,67 EUR pritožbene stroške v višini 101,42 EUR.