Jedro

Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Nič od navedenega tožniki ne zatrjujejo; ne navajajo nobenih dejstev, ki bi jih lahko sodišče presodilo po kateremkoli od navedenih zakonskih določb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožniki naj sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da so tožniki lastniki parc. št. 682/1 k. o. X, kar je tožena stranka dolžna priznati, ter zahtevek, da se njena lastninska pravica izbriše iz zemljiške knjige in se vknjižijo tožniki, prvi, tretji in četrti vsak do 1/8, M. pa do 5/8. 2. Zoper sodbo se tožniki pritožujejo, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlagajo njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljujejo svoje pritožbene stroške. Navajajo, da je sodišče zavrnilo njihov zahtevek, češ da niso dokazali, na podlagi česa naj bi postali lastniki sporne parcele. Pojasnjujejo, da je ta nastala z delitvijo parcele 682, sami pa so na podlagi sklepa o dedovanju lastniki sosednjih parcel, med njimi 409/4. Navajajo, da je pri parcelaciji prišlo do napake in je bil k sporni parceli pripojen tudi del parcele 409/1, ki je v lasti tožnikov, na ta način pa je toženka postala lastnica južnega dela, to je kolovozne poti, po domače R. potiNavajajo, da ta del nikoli ni bil v lasti tožene stranke, pač pa so imeli lastniki gornjih zemljišč vedno služnost hoje in vožnje po R. poti. Da je to formalno last toženke, se je ugotovilo v nepravdnem postopku N 000/2017, kjer se je meja napačno zarisala, s čimer so se tožniki sicer strinjali, a so bili v zmoti. Služnost so imeli sosedje, parcela pa je bila njihova, pravijo pritožniki.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, brez relevantnih napak. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov tako ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožba tožnikov nesklepčna: iz tega, kar navajajo, ne izhaja to, kar zahtevajo. Nesklepčna je tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je tožnikom lepo pojasnilo, da obstaja omejeno število načinov pridobitve lastninske pravice in da ne zatrjujejo nobenega od njih. Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Originarno, da bi se s sodbo samo ugotovila njihova lastninska pravica, kot zahtevajo s svojim tožbenim zahtevkom, se na nepremičnini poleg s priposestvovanjem (2. odst. 43. čl. SPZ) lastninska pravica lahko pridobi pod določenimi dodatnimi pogoji samo še z gradnjo čez mejo (47. čl. SPZ). Nič od navedenega tožniki torej ne zatrjujejo; ne navajajo nobenih dejstev, ki bi jih lahko sodišče presodilo po kateremkoli od navedenih zakonskih določb. Nasprotujoče navajajo zgolj, da toženka nikoli ni bila ni lastnica, saj da imajo tam služnost, v pritožbi pa, da naj bi bilo to njihovo in da naj bi imeli služnost sosedje. Tudi njihove preostale navedbe, češ da je prišlo v postopku ureditve meje do napake, ker naj bi bili v zmoti, so nesklepčne. Če bi menili, da je sodna odločba o določitvi meje napačna, bi jo lahko izpodbijali v ustreznem postopku, domnevne zmote, ki naj bi jih od tega odvrnila, pa ne morejo sanirati s tožbo za ugotovitev lastninske pravice, saj za kaj takega ni nikakršne podlage.

7. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožniki morajo sami kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).