Jedro

Investitor oziroma inšpekcijski zavezanec, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja povzročil nezakonito stanje, je dolžan nositi stroške sanacije, in sicer ne glede na to, ali je gradil na svoji nepremičnini ali na nepremičnini v lasti oziroma solasti tretjih oseb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožniku je bilo s prvostopenjsko odločbo naloženo, da mora v roku enega meseca po prejemu te odločbe odstraniti tam opisani počitniški objekt na parc. št. 1817/4 k.o. ... in odločeno, da bo v primeru, če tožnik objekta ne bo odstranil v določenem roku in vzpostavil na zemljišču prvotnega stanja, to v izvršilnem postopku na tožnikove stroške storilo pooblaščeno podjetje. Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), odločeno pa je bilo tudi, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je tožnik na zaslišanju izjavil, da je objekt zgradil med leti 1990 in 1994, da mu je urbanistični inšpektor že leta 1990 odredil ustavitev del, da je objekt brez uspeha skušal legalizirati ter da objekt uporablja. Tožnikova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja je bila pravnomočno zavrnjena, prav tako tudi zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja po novi zakonodaji (Zakon o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1). Ker se je inšpekcijski postopek začel še pred uveljavitvijo ZGO-1, je glede na njegove prehodne določbe treba uporabiti določbe ZUN. Po tem zakonu bi morali biti za legalno postavitev počitniškega objekta izdani lokacijsko in gradbeno dovoljenje, kar se ni zgodilo, kar izhaja tudi iz akta o legalizaciji za Občino Bohinj, saj je obravnavani objekt naveden med objekti, ki jih ni mogoče legalizirati, možna pa je vzpostavitev v prvotno stanje. Po določbah ZUN v primeru gradnje brez lokacijskega dovoljenja pristojni inšpektor odredi, da se objekt odstrani in na zemljišču vzpostavi prejšnje stanje.

Drugostopenjski upravni organ je drugo in tretjo točko izreka izpodbijane odločbe nadomestil z novima, tako da je investitorju naložena vzpostavitev prejšnjega in ne prvotnega stanja (druga točka) in tako da prepovedi ne posegajo v pravice solastnice zemljišča, na katerem stoji obravnavani objekt (tretja točka). V ostalem je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je prejšnje stanje tisto stanje, ki je obstajalo, preden je tožnik zgradil obravnavani objekt. Takšno stanje bo vzpostavljeno že, ko bo tožnik ta objekt odstranil. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUN se dolžnost odstranitve nelegalne gradnje in vzpostavitve prejšnjega stanja prvenstveno naloži investitorju in le če investitorja ni mogoče odkriti, lastniku zemljišča. Za odločitev zato ni pomembno, da je zemljišče, na katerem stoji obravnavana gradnja, v solastnini ...

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka ne v prvostopenjski ne v drugostopenjski odločbi ne ugotavlja, kakšno je bilo prejšnje stanje, katerega vzpostavitev se nalaga tožniku. Na mestu obravnavanega objekta je prej stala staja, obveznosti, naložene s prvostopenjsko odločbo pa pomenijo odstranitev obravnavanega objekta in ne vzpostavitve prejšnjega stanja. Postopek ne bi smel biti voden le proti tožniku, temveč tudi proti drugi solastnici zemljišča. To je napaka, ki je ni mogoče sanirati s poimenovanjem tožnika kot investitorja. Kot je toženka upoštevala solastništvo parcele pri določanju prepovedi, bi ga morala upoštevati tudi pri odreditvi odstranitve objekta in vzpostavitvi prejšnjega stanja. Sodišču predlaga, naj izvede obravnavo in nato odpravi celotni prvi odstavek izreka drugostopenjske odločbe ter prvo, četrto in peto točko izreka prvostopenjske odločbe, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je utemeljeno, zakaj gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo, zaradi katere je treba izreči inšpekcijski ukrep in prepovedi v skladu s 73. in 76.c členom ZUN. V zadevi namreč ni sporno, da gre za objekt, za gradnjo katerega je tako po prej veljavni (ZUN) kot tudi po zdaj veljavni zakonodaji (ZGO-1) potrebno upravno dovoljenje, ki ga tožnik ni pridobil. Sodišče se zato v tem pogledu sklicuje na razloge upravnih aktov in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Po prvem odstavku 73. člena ZUN v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Navedena zakonska določba daje organu urbanistične inšpekcije (po 71. členu ZUN v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 204. člena ZGO-1 so to zdaj gradbeni inšpektorji) predvsem pooblastilo za sanacijo nezakonitega stanja, ki ga veže na gradnjo brez dovoljenja in ne na identiteto investitorja. Investitor oziroma inšpekcijski zavezanec, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja to nezakonito stanje povzročil, pa je po tej določbi dolžan nositi stroške te sanacije, in sicer ne glede na to, ali je gradil na svoji nepremičnini ali na nepremičnini v lasti oziroma solasti tretjih oseb. Varstvo teh oseb je v inšpekcijskem postopku zagotovljeno z možnostjo njihove udeležbe v tem postopku ter z možnostjo navajanja dejstev in okoliščin, relevantnih za odločitev v postopku (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up 2411/06 z dne 22. 5. 2008).

Tožnik ne navaja, da ne bi bil investitor obravnavanega objekta oziroma inšpekcijski zavezanec v obravnavani inšpekcijski zadevi, niti da je obravnavani objekt legalen. Obstoj obveznosti, ki mu je naložena z izpodbijanima odločbama, namreč da vzpostavi zakonito stanje, pa po prej navedeni zakonski ureditvi izhaja izključno iz teh okoliščin in ni vezan na obstoj oziroma neobstoj take obveznosti solastnika oziroma soinvestitorja tega objekta. Kolikor bi izvršitev odločbe pomenila poseg v pravice tretjih, je bilo že navedeno, da lahko te osebe v inšpekcijskem postopku zavarujejo svoje pravice z udeležbo v postopku, oziroma z zahtevo za vstop v postopek, ne more pa pravic tretjih oseb varovati tožnik. Sodišče pripominja še, da pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja na navedenem zemljišču izvršitev pravnomočne upravne odločbe, tako da ni mogoče govoriti o morebitni protipravnosti tega ravnanja. Tožbeni ugovori v zvezi s solastništvom zemljišča, na katerem stoji obravnavani objekt, oziroma s soinvestitorstvom tega objekta zato niso utemeljeni.

Iz zgoraj povzete vsebine prvega odstavka 73. člena ZUN je mogoče po mnenju sodišča povsem nedvoumno povzeti tudi vsebino v tej določbi uporabljenega pojma „vzpostavitev prejšnjega stanja“, ki ga je toženka povzela v izrek izpodbijane odločbe. Gre lahko le za vzpostavitev zadnjega legalnega stanja pred izvršitvijo nedovoljenega posega.

Staja, ki naj bi po tožnikovih navedbah stala na mestu obravnavanega objekta, tudi po teh navedbah ne obstoji več, tožnik pa ni predložil nobenega upravnega dovoljenja, ki bi na obravnavanem zemljišču dovoljevalo gradnjo oziroma legalizacijo kateregakoli objekta. S tem ni izkazana legalnost kakršnegakoli drugačnega stanja, kot je stanje brez objekta. Vsebina tožnikove obveznosti je torej jasna – gre za odstranitev obravnavanega objekta, kot je pravilno navedel že drugostopenjski upravni organ. Ker je vsebina tožnikove obveznosti s tem dovolj jasno opredeljena, tudi ni potrebno podrobnejše ugotavljanje in navajanje prejšnjega stanja, kot v tožbi meni tožnik.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnik ni navedel novih dejstev ali predlagal novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji (druga alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.