Jedro

Veljavnost kupoprodajne pogodbe za nepremičnino ni odvisna od tega, ali je ta nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, po katerem naj bi toženi stranki bili solidarno dolžni povrniti tožniku zneska 20.000 DEM in 3.000 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.000 DEM od 6.7.1990 dalje do plačila, od zneska 10.000 DEM od 20.7.1990 dalje do plačila in od zneska 3.000 DEM od 15.11.1990 dalje do plačila.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z oceno, da pohištvo v stanovanju, ki je bilo predmet pogodbe o prodaji, ni bilo zajeto v pogodbeni ceni. Pravna prednica tožnika je hotela kupiti opremljeno stanovanje. Če bi pohištvo res ne imelo vrednosti, bi ga toženec ne odpeljal v Srbijo in nato nazaj ter za prevoz plačal visoke stroške. Izjava priče B. B. ni verodostojna. Cena 34 m2 velikega stanovanja brez pohištva ne more biti kar 115.000 DEM. Končno pa je bilo razčiščeno, da tožena stranka v času, ko naj bi ji tožeča stranka plačala tretji obrok kupnine, ni razpolagala z dokumentacijo za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med pravdo je bilo sporno dejstvo, ali je bilo predmet kupoprodajne pogodbe z dne 6.7.1990 tudi pohištvo v stanovanju v M. in ali je vrednost tega pohištva zajeta v kupnino v znesku 115.000 DEM. Sodišče prve stopnje je v tej smeri izvajalo dokaze in ugotovilo, da navedeno pohištvo ni bilo predmet kupoprodajne pogodbe. Z dejanskimi ugotovitvami, opisanimi v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Navedene dejanske ugotovitve se nanašajo tudi na oceno ravnanja tožene stranke, ki je pohištvo iz stanovanja v M. odpeljala v Š. v Srbijo, pa ga nato vrnila nazaj. Ugotovljeno je, da tožeča stranka razen trditve, da je bilo pohištvo vredno 25.000 DEM in da je bilo vključeno v ceno stanovanja, ni ponudila ustreznega dokaza. Revizijsko sodišče se v dokazno presojo ne sme spuščati, saj po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V kolikor pa revizija v obsegu sprejete dokazne ocene izpodbijani sodbi morda vsebinsko očita nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pa obvelja, da so razlogi, ki so v tej smeri sprejeti v izpodbijani sodbi, jasni, izčrpni in sposobni revizijskega preizkusa.

Sicer pa je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo tudi tiste dele razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava in po katerih tožencema ni mogoče očitati krivde za razdor pogodbe; zaradi česar sta toženca, ki sta prejela aro in ki za neizpolnitev pogodbe nista odgovorna, prejeto aro obdržala, obdržala pa tudi znesek 10.000 DEM, ki jima ga je tožeča stranka izročila dne 3.9.1990 (5. točka aneksa k pogodbi z dne 5.7.1990). Glede na revizijske navedbe o odgovornosti tožene stranke, ki ni predložila dokumentacije za vpis nepremičnine v zemljiško knjigo, pa so prepričljivi razlogi, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je tudi strinjalo, da veljavnost kupoprodajne pogodbe za nepremičnino ni odvisna od tega, ali je ta nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi. Pri tem je bila pravilno uporabljena določba 454. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja od tožene stranke plačilo denarnih zneskov v tuji valuti. Po Zakonu o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/91) pa je denarna enota Republike Slovenije tolar, ki se po določbi 1. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 17/91) v Republiki Sloveniji uporablja kot zakonito plačilno sredstvo. Tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo v tuji valuti, tudi zato ne more biti utemeljen.